Življenjski scenarij

Rojstvo je največja travma v življenju, ki se zgodi prav vsakemu. Tisti, ki otroka pričakujemo, smo dogodek dali v kategorijo, ki ima pozitivni predznak. Praznovanja, čestitke, nazdravljanja… Otrok, ki prihaja pa…


Predstavljajte si notranjost maternice. Toplo, mehko, udobno. Sliši se utrip srca in oddaljeni zamolkli zvoki iz maminega okolja. Hrana je nenehno dostopna, izločanje poteka samodejno, skratka, človek ni nikoli več tako brez skrbi, kot je bil v maminem trebuhu. Potem pa se mora skozi zelo ozek tunel preriniti na to stran. Če noče, ga pač vzamejo ven, nikomur še ni uspelo ostati tam na varnem.


Naenkrat je okrog njega svetloba, ki prodira v oči. Zvoki, ki so v primerjavi s tistimi tam znotraj, oglušujoči. Na koži čuti popolnoma drugačno temperaturo in roke, ki se ga dotikajo ter obračajo na vse strani. In v nekem trenutku, ko prerežejo popkovino, izgine dostop do kisika, hrane in tekočine. Dražljajev znotraj njega in okrog njega je toliko, da je preplavljen.


Od tega, kaj se zgodi potem, je v veliki meri odvisna kvaliteta njegovega življenja.


Novorojenčkovo kričanje ob prvem vdihu si lahko prevedemo v: Joj, kje sem? Kako je tukaj? Kako bom tukaj??? Vsaka naslednja minuta njegovega življenja mu ponuja odgovore na ta vprašanja.


S čim? Z odzivanjem odraslih okrog njega.


Bo dobil hrano, ko bo lačen? Bo rešen umazane plenice, ki mu draži kožo? Bo lahko slišal utrip maminega srca, objem in božanje, ko bo potreboval? Bo dobil zdravilo, ko bo bolan? Bo dobil zavetje, ko ga bo strah? In to takrat, ko bo on rabil, tudi če bodo odrasli morali zato dati na čakanje svoje potrebe, želje, načrte… in zavreči svoja morebitna zmotna prepričanja o razvoju novorojenčka. Tudi prepričanja o tem, česa je to majceno bitjece sposobno. Njegovi možgani še niso sposobni mišljenja, vendar se ne slepiti - čeprav še ne razume zakaj se odrasli vedejo, kot se, čuti, če je ljubljen, zaželen in varen. V teh začetkih življenja že dobiva sporočila, ali je dovolj pomemben in vreden, da ga ta novi svet upošteva.


Temelji za življenjski scenarij se postavljajo v tem najbolj ranem obdobju. Gre za prepričanja:

  • o sebi
  • o drugih ljudeh
  • o življenju nasploh



 

 

    Ko se otrok razvija, raste, se začne plaziti, hoditi, govoriti, vse do odraslosti – v vsakem trenutku še naprej dobiva sporočila o tem, koliko je vreden in koliko so v primerjavi z njim vredni ljudje in stvari okrog njega. Koliko je ta svet varen.

     

    Lahko, da mu odrasli sporočajo, da je ok samo, če upošteva in se prilagodi njihovim željam, hotenjem in pričakovanjem. Da nima pravice biti jezen, ko ne gre vse po njegovih pričakovanjih…da ni smiselno biti žalosten, če izgubi kaj njemu pomembnega…da ga nima kaj biti strah…da mora zatreti čustva, če hoče biti močan…da si naj pogleda druge, kako so pridni…da nima pravice zahtevati česarkoli zase…da naj da mir…v glavnem – če se kaže takšen kot je, ni v redu. Lahko gre vse skupaj tudi v drugo smer in dobiva sporočila, da je boljši, lepši in sposobnejši od vseh ostalih, skratka, da je popoln.

    Prav tako težko breme za otroka. Nihče ni popoln in če se kaže takšen, kot je, je kaznovan. Na škvrljon različnih načinov.

     

    Otroci najdejo način, da manevrirajo med zapovedmi in prepovedmi odraslih. Pred zavračanjem, kritiko, kaznovanjem ali malikovanjem se zavarujejo tako, da oblikujejo odzivne vzorce, ki jim bodo pomagali preživeti. Takšne, da bodo dobivali sporočila, da so v redu. Čeprav s tem popolnoma povozijo sebe…

     

    Ko odraščamo in se razvijamo, je tako, kot da bi gradili hišo na osnovnih temeljih. Ne glede na to, kako velika ali majhna, razkošna ali skromna bo, če so temelji trhli, ne bo zdržala lastne teže.

     

    Namreč, na osnovi naših scenarijev, ki smo jih napisali v preteklosti, pričakujemo in soustvarjamo našo prihodnost, oboje pa se odraža tukaj in zdaj. Nekdo, ki je, ne na površju, pač pa globoko v sebi, prepričan, da je ok, da so drugi ljudje ok in 'la vita è bella', bo imel drugačno kvaliteto življenja kot nekdo drug, ki verjame, pa se hkrati tega mogoče niti ne zaveda, da ni vreden, da drugim ni za zaupati in da je življenje jeba. Ta bo moral svojo hišo vedno znova sanirati in podpirati, če ne bo hotel, da se podre.

     

    Ob vsem tem se je potrebno zavedati pomembne lastnosti življenjskega scenarija – je namreč nezaveden!

     

    Če vaš življenjski scenarij temelji na negativnih prepričanjih, vam lahko npr. ni jasno, kako to, da se vedno znova zapletate s podobnimi ljudmi in so njihove potrebe in želje pred vašimi; se vam dogajajo ponavljajoče nezgode ali neuspehi; pogosto čutite, da ste v družbi odveč; imate neke telesne simptome, ki se jih ne morete znebiti; vseobsegajoč občutek nezadovoljstva brez razloga je pogosto prisoten; karkoli naredite, se vam ne zdi dovolj; imate občutek, da se vam vedno znova dogaja krivica; burno odreagirate v situacijah, ko to sploh ni potrebno in ne veste zakaj… Da poenostavim - to, kar veste in hočete je ena stvar, vendar so izidi praviloma v nasprotju s tem.

     

    Težko je verjeti, da tisti del nas, ki skrbi za to, da se tok življenja odvija po scenariju, sabotira vse, kar je v nasprotju z njim. Da sami poskrbimo, da se ustavimo pred uspehom, če ni zapisan v scenariju…

     

    In krožnica se vrti: moja prepričanja se kažejo v vsakdanjem življenju in hkrati življenju pomagam ustvariti situacije, da se ta prepričanja potrdijo.

     

    Ali je mogoče napisati novi scenarij, če ti sedanji ni všeč? Je, zagotovo je! Vendar je težko. Da lahko na neki točki kroga, ki se vrti od prepričanj do potrjevanj teh prepričanj, sestopiš in začneš novo krožnico, je potrebno veliko volje, energije, časa, pobiranja po padcih, sočutja in potrpljenja do sebe. Če je motivacija res močna in vztrajaš dovolj dolgo, lahko prepričanja spremeniš. Zaveš se, da si ok, da so tudi drugi ok in da je lepo živeti. Nikoli ni prepozno!

     

    Najpomembnejše in najdragocenejše spoznanje ob raziskovanju in spreminjanju svojega scenarija je spoznanje, da ima svoj začetek in konec. In da je lahko tudi umreti lepo. Da mirno in z zadovoljstvom pogledaš nazaj in rečeš – vredno je bilo. Film po tvojem scenariju se lahko zaključi. Tako kot si si napisal scenarij, izbral igralce in režiral, si izbereš črke, barvo in postavitev za napis The end.