Če je meni crknila krava, naj še sosedu!

Obožujem savnanje. Biti na vročini, potem pa se vreči v sneg ali poleti – v ledeni sobi obdati se z ledom. Tako zelo prečiščevalni proces se mi zdi in obožujem brati o starih kulturah, sploh Indijancih, ki so to opravljali obredno. 

Z možem sva bila v enem od naših zdravilišč, kjer imajo imenitne savne in pridružene programe ob določenih urah. Ker moj mož ne mara savne, grem vedno sama. Prijavila sem se na savno z medeno kremo in jogurtovim desertom. Bili smo v finski savni, bilo nas je veliko in skoraj vse klopi so bile zasedene, prosto je bilo le na vrhu, kjer je najbolj vroče. Super zame. 

Ko je gospod, ki je izvajal program, z mahanjem brisače razporedil vročino po vseh kotičkih in so se naše pore odprle, je prinesel lonec, poln čudovite dišeče mehke mazave medene kreme. Namazali smo si jo na telo. To vedno počnem zelo počasi in z užitkom. Zaprtih oči. Všeč mi je občutek na koži, všeč mi je misel, da jo hranim in negujem, všeč mi je občutek miru in ugodja.

Ko se je čas iztekel, nas je povabil, da ob izhodu iz savne vsak vzame kozarec z mrzlim jogurtovim desertom. Počakala sem, da so vsi odšli in kot zadnja stopila skozi vrata. Na pladnju je ostal samo še en kozarec. Moj. Poleg je sedela neka gospa. Nisem se ozirala nanjo in stegnila sem roko, da bi vzela kozarec. Naenkrat je gospa s srdito kretnjo prevrnila kozarec. Malo sem se prestrašila in jo pogledala. 

Še zdaj vidim njen izraz v očeh. Njen pogled je segel v moje prsi, iztrgal srce in ga stiskal tako močno in tako dolgo, da je nehalo utripati. Njeno sovraštvo je bilo otipljivo. Oblikovala ga je kot nekaj kristalnega in trdega in jaz bi se naj zaletela v to nevidno stekleno šipo. Njen namen je bil, da se razbije in da se porežem. Občutek je bil tako negativen in strašljiv, da sem otrpnila. 

Po nekaj sekundah, meni se je zdela cela večnost, ko je gospa videla moj šok ob spoznanju, da je to naredila namenoma, je počasi vstala, cel čas s strmim pogledom v moje oči in odšla. Nikoli še nisem doživela česa podobnega. Bila sem priča morilskemu sovraštvu. Če bi pogledi ubijali, bi bila mrtva. Začutila sem, da imam mehka kolena in morala sem se usesti tja, kjer je prej sedela ona. Poleg tistega prevrnjenega kozarca jogurta, ki je izvrstno ponazarjal prevrnjenost znotraj mene.

Haaaa? Kdo je to? Zakaj je to naredila? Zakaj je njen pogled ubijal?

Bila sem popolnoma zmedena. Takrat si nisem znala razložiti procesov, ki so se najverjetneje dogajali v njej. Bila sem veliko mlajša, še brez strokovnega znanja in življenjskih izkušenj. Nisem zmogla razumeti, kaj na meni ali kaj v mojem vedenju je sprožilo tako močna čustva v njej. 

Zdaj vem. Šlo je za zavist. Kakorkoli je takrat zame to bila grozna izkušnja, sem zdaj vesela zanjo, ker jo lahko uporabim kot primer. Šolski primer zavisti.

Tvegam v prepričanju (in to tveganje je zelo majhno), da je moje vedenje v savni, dejanje ljubezni do sebe, moja predanost užitku ob vtiranju kreme v telo, v nej sprožilo nekaj potlačenega, mogočnega, ogrožujočega zanjo. In njena obrambna reakcija je bila agresija. Hotela je uničiti tisto tam zunaj nje, kar je pritiskalo na njene gumbe, jo opozarjalo na njen primanjkljaj in jo spravljalo v močno stisko. Jaz sem bila le kolateralna škoda njenega veta na užitek in posledično zavisti.

Pa poglejmo definicijo zavisti:

Milivojević: Subjekt občuti zavist, kadar ocenjuje, da ima nekdo drug nezasluženo neko vrednost, za katero meni, da ima sam do nje enako ali večjo pravico.

Fran: Zavist je občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi.

Sensa: Zavist je nelagodje, ki ga doživimo, ko sreča nekoga drugega v nas spodbudi občutke prikrajšanosti.

Vendar zavist ni samo nelagodje, pač pa ima pomembno sestavino - destruktivno težnjo ! Po domače: uničiti je potrebno tisto tam zunaj osebe, kar ji povzroča nelagodje. Občutek najbolje ponazorimo s starim slovenskim pregovorom: Če je meni crknila krava, naj še sosedu!

Zdaj pa poglejmo ljubosumje. Ko slišimo to besedo, najprej pomislimo na dogajanje znotraj odnosov oseb, ki se ljubijo. Ljubo – sumje. Sumim, da me ne ljubi.

Vendar besedo ljubosumje uporabljamo tudi za situacije izven medosebnih odnosov. Pa ne paše ravno najbolj. Bolj paše angleška beseda j ealousy. Izhaja iz imena grškega boga Zelusa, ki je predstavljal gorečnost, rivalstvo, tekmovanje, strast. Vse to so sestavine, ki so lahko prisotne na veliko področjih človeškega življenja. Zato je lahko tudi j ealousy prisotno na veliko področjih. Če vidimo, da je nekdo uspešen na področju, ki je nam zelo pomembno, čutimo podobno nelagodje, kot smo ga prej opisali pri zavisti. Z eno veliko razliko. V tem primeru ne gremo uničevat tistega, kar drugi ima, pač pa gremo delat na svojem primanjkljaju. 

Hočemo biti takšni, hočemo imeti tisto, hočemo doseči tisto…karkoli že to je. V čustvu j ealousy torej ni prisotna tista destruktivna težnja, pač pa je to čustvo, ki je lahko odlična motivacija za napredek. Tekmovanje samo po sebi ni in ne more biti negativno, če se trudiš biti boljši od rivala, brez da bi mu škodil. Delaš samo na tem, da izboljšaš sebe!

Če bi tista gospa v savni bila jealous, namesto zavistna, bi se šla prijavit na delavnice, kjer bi v sebi odpravila veto na užitek. Njeno življenje bi lahko bilo veliko lepše. Upam, da je kdaj kasneje prišla do točke, ko se je zazrla vase in ugotovila, da z zavistjo le sabotira. Sebe in druge.

Ko boste začutili nelagodje, ker bo nekdo imel, bil, dosegel…nekaj, kar sami niste imeli ali ste izgubili, ustavite se za trenutek in presodite – ste zavistni ali jealous? Svet bo namreč lepši, če boste sebi šli iskat novo kravo. Pustite tisto kravo tam na sosedovem travniku. Naj se v miru pase.