Kličem vas zaradi svojega otroka…

»Dober dan, kličem vas zaradi svojega otroka…« Ko se tako prične telefonski pogovor, ko me nekdo pokliče, ker želi moje storitve, vem, da je na drugi strani zaskrbljen starš, ki išče različne poti, da bi pomagal svojemu otroku.

V veliko primerih se pogovor nadaljuje s podobnim stavkom, kot: »Mene ne posluša, nič mu ne morem dopovedati, vi ste strokovnjakinja, mogoče bo vam uspelo.« V nadaljevanju sledi popis težav, ki pestijo tega njihovega otroka in seveda tudi razlogi za te težave, hkrati pa – kaj bi bilo potrebno z moje strani, da bodo težave izginile. Bili so že 'povsod', naredili so že 'vse', sploh ne vedo več, kam se naj obrnejo… 

Ko ujamem trenutek, da lahko postavim vprašanje, je moje prvo: »Koliko je vaš otrok star?« 

In tukaj govorim o zaskrbljujoče velikem številu tistih, ki so stari 25, 30, celo preko 40 let. Ko starš išče rešitve za svojega otroka, ki je že davno odrasel in bi naj bil sam krmar svoje ladje, je nekaj hudo narobe.

Tega sestavka ne pišem z lahkoto, ker vem, kako zelo boleče zna biti za starša spoznanje, da je ves njegov trud narediti tega otroka uspešnega in zadovoljnega s seboj, takšnega, ki jim bo v ponos, rezultiral v – velikokrat sami tako poimenujejo – katastrofo. Hkrati jim je težko  razumeti svojo vlogo pri vsem skupaj. Prepričani so, da je problem samo na strani otroka in če bi jih le poslušal in naredil tako, kot mislijo, da je prav, bi težave izpuhtele. 

Kakorkoli že, prepričana sem, da so takšni starši še prevečkrat premalo direktno soočeni s svojo odgovornostjo. Kar nekako v rokavicah jim skuša družba (pa naj bodo to sorodniki, prijatelji ali strokovnjaki) nastavljati ogledalo in jim odkrito prikazati negativne posledice pri otroku, ki so nastale zaradi njihovih odločitev. 

V začetku moje psihoterapevtske kariere sem se trudila ozaveščati starše, ki so želeli pripeljati svojega otroka 'na popravilo'. Hotela sem jim dopovedati, da bodo najbolj pomagali otroku, če bodo sami spremenili svoja prepričanja o starševstvu. Če bodo delali na sebi in na svojem odnosu do drugega starša tega otroka. Sčasoma sem nehala tiščati Sizifovo skalo v hrib. Zdaj je takoj v štartu moj pogoj, da me tisti njihov 'otrok' sam kontaktira, če je odrasel. Praviloma me ne. Če je otrok mladoleten, zahtevam da prideta oče in mama skupaj z njim in se bomo potem odločali za optimalno možnost nadaljevanja. V devetih od desetih primerov tega nočejo sprejeti. Po njihovem mnenju ima težavo namreč otrok. Ne vidijo smisla v delu na sebi.

Razlogov, zakaj starš noče delovati v dobro otroku, hkrati pa samega sebe prepriča, da deluje izključno v dobro otroku, je veliko. Npr.:

• Skoraj vsi starši hočejo za svoje otroke najboljše in si želijo, da bi njihovi otroci »metali dobro luč« na mamo ali očeta. Njihova največja želja je (čeprav tega ne bodo nikoli priznali), da bi sosedje rekli: »Joj, gospod in gospa, le kako dobri starši ste morali biti, da ste vzgojili tako dobre otroke!« Zato se po svojih močeh trudijo postati najboljši starš.
• Mogoče so bili prepričani, da je njihov način edini način, da iz otroka naredijo odličnega: učenca, športnika, glasbenika, podjetnika, kmeta… In če otrok ni dosegal pričakovanj, so bili še bolj strogi v svojih postopkih.
• Mogoče so ugotovili, da sovražijo partnerja, s katerim imajo otroka. In potem  sovražijo tistih 50% otroka. Z neprimernimi odločitvami v vzgoji nezavedno kaznujejo osovraženega partnerja.
• Mogoče jih je bilo strah imeti otroka. Mogoče so od svojih staršev poslušali: »Saj boš že videl, kako grozno je, ko boš sam imel otroke!« V strahu, da otrok ne bi bil vir njihove groze, so preko vzgojnih ukrepov priklicali samouresničujočo se prerokbo in zdaj so soočeni z grozo.
• Mogoče so bili vzgojeni v verni družini in so poslušali, kako moraš na zemlji trpeti, da boš lahko šel v nebesa. Iz sebe in otroka so potem delali dobrega kandidata za nebesa.
• Mogoče je bil otrok sredstvo na poti do cilja: privezati partnerja nase, rešiti odnos, zagotoviti preživetje, premoženje…
• Mogoče pa v resnici sploh niso hoteli imeti otrok. Tako kot nekateri ljudje ne marajo mačk, drugi ne marajo majhnih otrok. Sicer jih imajo, seveda, ker so jih v to pregovorili ali se je pač zgodilo. Če je že tukaj, pa naj bo. Bomo že nekako.

Kot sem rekla, razlogov je veliko. In če tak starš živi v družbi, ki ima za svoj ideal Cankarjevo mamko s skodelico kave v roki, je nemogoče pogledati sebe v ogledalo in videti temne sence svojega starševstva. Že nasploh je ljudem težko zreti v oči osebe, ki gleda iz ogledala. In tako se pogosto zgodi, da vztrajajo v svojih prepričanjih, ki jim jih njihovi obrambni mehanizmi pomagajo vzdrževati, dokler jim njihov otrok nekje na določeni točki svoje odraslosti postavi mejo. On prereže popkovino. Če jo.

Zato se zavedam, kako nemočna sem lahko v takšnih situacijah. Jasno mi je, da imajo odrasli otroci teh staršev v glavnem težave ravno zaradi le teh, jasno mi je, da so bolj kot njihovi otroci ravno ti starši potrebni strokovno usmerjenega dela na sebi, še najbolj pa mi je jasno, da ne eni, ne drugi niso pripravljeni sprejeti informacij in izkušenj, ki jih potrebujejo. Sprejeli bi samo tisto, kar si želijo. Samo tisto, kot si oni predstavljajo, da bi učinkovalo. Čeprav to njihovo 'tisto' več kot očitno pelje situacijo v kategorijo 'katastrofa'.

Zato sem neomajna ambasadorka tisti peščici staršev med tistimi, ki me pokličejo, ki se odločijo delati na sebi, da bi bilo za njihove otroke bolje.