13 September 2024
Dogodki, ki so lahko travmatični, se dogajajo vsak dan, vsakomur. Vendar zaradi tega niso vsi ljudje travmatizirani. In ne razvijejo simptomov posttravmatske stresne motnje. Na to, kako se bomo odzvali, vpliva osebnostna struktura, odpornost osebe in zelo pomembno – kaj se z osebo dogaja po travmatičnem dogodku. Upam trditi, da za razvitje negativnih posledic ni tako pomembno, kaj se zgodi, pač pa to, kaj se dogaja za tem.
Kaj pa sploh je travmatični dogodek? Zelo enostaven odgovor – to, kar v osebi sproži šok. Ko se njej zgodi nekaj, kar se ne bi smelo. Kadar se po tem dogodku ne odzove ustrezno (pa tudi osebe okrog nje ne) in se zaradi tega pojavijo negativne posledice, lahko rečemo, da je travmatizirana.
Kaj pa si naj predstavljamo kot ustrezen odziv? Mogoče bo bolj jasno, če opišem neustrezen odziv.
Spomnite se nedavnih poplav. To je bila za mnogo ljudi travmatična izkušnja. Ne bi se smelo zgoditi! Grozno je bilo. Za tiste, ki so jih fizično doživljali in tudi za ostale, ki smo le nemočno gledali. Ko je voda odtekla in so se plazovi malo ustavili, smo hiteli na pomoč.
V takšnih situacijah je pomoč potrebna na več področjih. Potrebno je zadovoljiti osnovne potrebe. Voda, hrana, obleka, obutev, streha nad glavo…Potrebno se je lotiti sanacije posledic, vzpostavljanja stanja, ki bo toliko znosno in stabilno, da se bodo prizadeti lahko malo ustavili, zadihali in nabrali moči za nadaljnje soočanje s posledicami.
Bojim pa se, da se prevečkrat zgodi, da je v takšnih situacijah spregledano eno zelo pomembno področje, ki je potrebno pomoči. In to je sesut svet znotraj teh oseb. Ko se je sesul svet tam zunaj, pred njihovimi očmi, se je sesul svet tudi znotraj njih. Soočiti se s tem porušenim svetom znotraj sebe, je za večino ljudi težje, kot s tistim svetom okrog njih. Lažje je prijeti lopato v roke, iskati razvlažilce, prebeliti stene, iskati mojstre za vse živo…, kot pa se ukvarjati s porušenim občutkom varnosti in izgubo temeljnega zaupanja, ker so pod muljem izginile vse predstave o življenju. Lažje je čistiti in umivati predmete okrog sebe. Lažje je umiti umazanijo s telesa.
Vendar – tako kot telo potrebuje higieno, jo potrebuje tudi psiha. Zato je smiselno, da ne bežimo pred tem. Pomembno je nameniti vsaj nekaj časa v dnevu tudi temu področju. In se vprašati: Kaj doživljam? Kaj čutim?
Namreč, čustva, ki jih doživljamo, nam kažejo, kaj nam je pomembno. Odražajo naš vrednostni sistem. Če jim dovolimo, da so, jih poslušamo in 'gremo skozi', so nam v pomoč. Jeza ima svojo nalogo. Pomembno nalogo. Opremi nas z dodatno energijo za borbo s težavo. Tudi žalost mora opraviti svoje delo. Je naravno zdravilo ob izgubi. Seveda ima tudi strah svojo funkcijo. Naredi nas previdne. Torej – čustva so nam v pomoč.
Če pa jim ne dovolimo, da so, jih nočemo slišati in se borimo proti njim, se jim izogibamo in hodimo naokrog, namesto da bi šli direktno tja, kjer jih lahko polno čutimo – z delom, omamo in s podobnimi bližnjicami do 'dobrega' počutja (kako paradoksalno, mar ne, v tem primeru je naokrog bližnjica) - na daljši rok ne moremo zmagati. Mogoče tisti trenutek je malo bolje, na daljši rok pa ne.
Prepogosto se zgodi naslednje: izkušnja je tako boleča, da jo z vsemi močmi, ki jih premoremo, pospravimo nekam znotraj sebe, kjer trenutno ne bo delala zgage. Občutke stisnemo v neko kepo in jo shranimo kot ločeno eniteto, kot izolirano vsebino, ki ni povezana z ostalimi vsebinami. Da to dosežemo, počnemo vse živo, pozornost usmerjamo izven sebe, da se le ne bi soočili z bolečino, ki jo ta kepa sproži vsakič, ko jo pogledamo. Pospravimo jo nekam, kjer je prostor in zapremo vrata. Namestimo ključavnico na zapahe in pred vrata zvalimo veliko skalo. V upanju, da bo ostala tam za zaprtimi vrati. Vendar to ne bo preprečilo, da bi ta kepa našla izhod. Vedno ga najde. Prej ali slej.
Kako to?
Ker s tisto kepo zaklenemo tudi njeno energijo. Vemo, da je energija neuničljiva. In dinamična. Zato ji ni všeč statično stanje oz. biti pri miru tam znotraj nas. Smo energijska bitja in znotraj nas nenehno poteka pretok energije. Če ta energija kje naleti na blokado, bo našla svojo pot, kot jo je voda v poplavah. In bo delala škodo, kot jo je delala voda.
V strokovnem jeziku – pojavijo se simptomi PTS motnje. Pogosto takrat, ko je oseba že prepričana, da je v redu, da je zadevo predelala in da lahko gre naprej. Začne slabo spati, ali ne more zaspati, se zbuja ponoči in ne more zaspati nazaj. Ali pa se zbuja zelo zgodaj, ima nočne more, manj ali več je, lahko se pojavijo čudne telesne bolečine, ki jim nihče ne najde izvora. Glavoboli, razdražljivost, izrazita občutljivost na dražljaje, ki spominjajo na travmatični dogodek, tesnoba, panični napadi, depresija, fobije…ni da ni. To so vse znaki, da ima tista kepa, za katero oseba meni, da je varno zaprta, veselico. In čisto nič je ne briga, da ob tem povzroča razdejanje znotraj človeka.
Ko ob iskanju rešitve oseba naleti na koga, ki reče: »Mogoče bi pogledal/a malo nazaj. Na tisto, kar se ti je takrat zgodilo. Kako si s tem?«, se lahko zgodi, da je odgovor takšen: »Pa kaj bom zdaj spet dregal/a v to. Kar je bilo, je bilo, kaj moremo. Gremo naprej!«
Tak odziv na prvi pogled odraža močnega in trpežnega človeka. Lahko, da je res. Vendar je veliko bolj verjetno, da je tak odziv umik. Ker, če je oseba v resnici sposobna iti naprej, je brez težav sposobna iti tudi nazaj. In se spominjati. Ko so spomini namreč samo spomini in ne sprožajo več bolečine, potem je travma res predelana.
Ga. Eva Barnewitz, sistemska terapevtka, govori o travmatiziranosti kot stanju, ko različni deli spomina na dogodek niso niti časovno, niti prostorsko urejeni. Med travmatičnim dogodkom se vse - čutni vtisi, misli, čustva, fizični občutki - shranijo, vendar 'Kje in Kdaj' s tem ni povezano. Pri številnih travmah se ustvari spominska mreža, v kateri manjka ustrezna časovna in prostorska ureditev. Če se pozneje pojavi sprožilec, ki to mrežo aktivira, se sprožijo vsi spomini naenkrat. In oseba to doživlja kot realno nevarnost tukaj in zdaj.
Zato se ljudje izogibajo pogovoru o tem. Saj je logično, mar ne? Nočejo riniti v bolečino. Vendar poudarjam – travma ni predelana, če se nočemo vračati nazaj!
Torej, kakšen bi naj bil ustrezen odziv po travmatičnem dogodku? Smiselno je skrbeti za tokokrog energije znotraj sebe, utrjevati brežine, čistiti les in ostale naplavine.
Sproti.
Prvi v vrsti orodij, s katerimi lahko to počnemo, je razbremenilni razgovor. Ne more in ne bo rešil vsega, bo pa pripomogel k temu, da tista kepa tam notri ne bo tako velika in še pomembneje, preprečil bo učinek snežene kepe. Bolj, kot da bi se česa razbremenili, pogovor poskrbi za to, da nekaj ne postane breme! S tem vsebine, ki bi jih najraje nekam zaklenili, sproti ozaveščamo, pregledujemo, jim dajemo pomen in ime. Tako imamo nadzor in ohranjamo moč. Če jim priznamo, da so, da obstajajo, se ne bodo združile in šle kasneje proti nam.
Naloga ljudi okrog osebe, ki je doživela travmatični dogodek je, da v razbremenilnem razgovoru prepoznajo stanje osebe nasproti sebe. Če je potrebno, ji pomagajo odpreti lopute, da se zadrževana vsebina sprosti in zdržijo z njo ter z vsemi stiskami, ki pronicajo na plano. To je zahtevna naloga, zato je smiselno, da jo izvajajo na tem področju izobraženi ljudje. Vešči morajo biti v vodenju razbremenilnega razgovora, tudi zato, da si ne naložijo bremena nase.
Za konec želim deliti izkušnjo, ki sem jo doživela ob prostovoljni psihosocialni pomoči na poplavljenih območjih. Ko sem se srečevala z družinskimi člani, so moški praviloma delovali trdno in so se obvladovali. »Žena je bolj čustvena…« ali »Otroci so kar preplašeni…« Izgledalo je, kot da niti niso pričakovali, da bi koga zanimalo, kaj se v njih dogaja. Bili smo na obisku pri neki družini. Poplavilo jim je hišo in uničilo opremo. Hiša, avto in gospodarsko poslopje je ostalo. Govorili so: »Ah, mi smo imeli srečo, drugi so bolj nastradali…« Vendar sem ob gospodu začutila, da je v stiski. Vztrajala sem v pogovoru z njim, brez prisotnosti ostalih članov družine. Nazadnje so se zapornice le sprostile in na plano je prišel močan občutek krivde, slaba vest in velika bolečina – gospod namreč ni uspel rešiti svojih zajčkov. Utonili so. Ko je izjokal bolečino, je bil pripravljen govoriti tudi o ostalih bolečih vsebinah in na koncu je globoko vdihnil. Kot da prej ni bilo prostora niti za osnovni vdih. Ker ga potem nisem več videla, lahko samo upam, da je ta pogovor pripomogel, da se boleča vsebina ni uspela ugnezditi kje znotraj njega. Da si je odpustil nekaj, nad čemer v resnici sploh ni imel nadzora in da je ali pa še bo zaključil svoj proces žalovanja.
Ta primer bi lahko uporabila kot demonstracijo za trditev, da ni pomemben sam dogodek, pač pa kako smo s tem, ko je mimo. Nekdo bi lahko rekel (in marsikdo tudi je, ko smo se pogovarjali o tem), da utopitev nekaj zajčkov res ne dosega kriterijev travmatičnega dogodka, medtem, ko je drugim odneslo cele hiše. On jo je dobro odnesel. Tako je bil tudi sam prepričan. Zaradi tega je svojo bolečino ob tem potlačil in se je sploh ni zavedal.
Zato – nihče nima pravice presojati doživljanja drugega ob nekem dogodku. Če se vam ne zdi travmatičen, je za koga drugega lahko zelo travmatičen. Tudi tovrstne obsodbe pripomorejo k temu, da osebe skrivajo svoje občutke. Rojstvo otroka npr. je lahko za nekoga vrhunec sreče, za drugega velika travma. In ker v družbi velja zapoved, da je to vrhunec sreče, tisti, za katere je to travmatična izkušnja, ne bodo o tem govorili. Ker tvegajo obsodbo…
Če se vam je zgodilo karkoli takega, kar se 'ne bi smelo' in se o tem od vsega začetka pogovarjate popolnoma neprizadeto ali se tako ali drugače izogibate spominu, še bolj pa pogovoru o tem, kateri občutki se sprožijo ob tem spominu, želim da se zavedate – v začetku soočanja s travmatičnim dogodkom bo najbolj pomagal iskren pogovor. Poiščite koga, ki je vešč v tem. Kasneje se potem lahko odločite za delo na travmi, če bo potrebno. To bosta presodila skupaj s strokovnjakom.