1 Julij 2025
Nedavno sem se znašla v situaciji, ko sem morala na kratko opisati moje delo.
Trudila sem se po najboljših močeh, a sama z odgovorom nisem bila zadovoljna.
Nekje v mojem ozadju je ostal čuden občutek, zato sem zavestno razmišljala, kako bi
se glasil odgovor, da bi bila zadovoljna.
Domislila sem se odgovora, ki me zadovolji. Rada imam prispodobe, zato bom tukaj
uporabila le-to.
Beseda psihoterapevtka mi ni blizu. Ne zaobjame tega, kar počnem. Ne terapiram,
niti psihe niti česa dugega. Vendar v trenutnem slovenskem besednjaku ne najdem
ustreznejšega izraza. Najbliže mi je beseda soustvarjalka.
V živo poslušam knjigo, včasih tragedijo, včasih komedijo, včasih kriminalko … Od
tistega trenutka, ko oseba pride k meni, soustvarjam nekaj poglavij njene knjige.
Nisva samo klient (tudi ta beseda mi ni všeč…) in terapevtka, temveč tudi pisatelja in
bralca. Prepletena sva na vseh možnih področjih, vsak s svojimi vsebinami, hkrati pa
kreirava skupne povezave.
Ko sedem na svoj stol, odprem vsa moja vrata in okna ter naredim prostor za vsebino
osebe nasproti mene, ki jo povabim vase. Potem se prepustim in dovolim, da vse, kar
je že v meni (znanje, izkušnje, intuicija) sproži proces. Skupaj se seznanjava z
vsebino prejšnjih poglavij, spoznavava soavtorje le teh in tako se počasi uglasiva v
neke vrste ustvarjalni proces. Začneva pisati nova poglavja.
Ko bi le vedeli, kako zanimive knjige nastajajo! Ki niso fikcija, pač pa dojemanje sebe
in sveta osebe, ki mi sedi nasproti. Velik privilegij. In čast, da sem lahko nekaj časa
sopotnik na njeni življenjski poti.
Ko oseba zaključi z najinimi srečanji, gre s temi novimi vsebinami naprej. Tudi jaz.
Nisem ista, kot sem bila takrat, preden sva se srečali. Vsak pusti sledi v meni.