Nočem se ukvarjati s preteklostjo!

Znanki sta me prosili za razsodnico v prepiru. Hoteli sta, da povem, katera ima prav.

Ena je govorila: »Ne, nočem se ukvarjati s preteklostjo…ni mi fajn. Samo slabo se počutim. Saj nima smisla, ker tako ali tako ne morem nič spremeniti. Zgodilo se je, zdaj je mimo. Gremo naprej!«

Druga pa je trdila: »Pa kako se lahko delaš, kot da se ni nič zgodilo, če pa se je. Tiščiš glavo v pesek, kot noj. Enkrat te bo nekdo lopnil po riti, da ti ne bo nič jasno!«

Najbolj nezaželen položaj zame. Kdo pa sem, da bom odločala, kaj je prav in kaj narobe. Sploh ko je tema osebno prepričanje. Ni pomembno, kako se je izšlo. Sem pa spet veliko razmišljala o tem, kako si ustvarimo prepričanja. Prepričanja o čemerkoli, pravzaprav. Je osnova za prepričanje občutek ugodja ali neugodja, ga povzamemo od nam pomembnih ljudi ali si ga ustvarimo na podlagi razumske razlage, podprte z znanstveno dokazanimi argumenti?

Kakorkoli že si ga ustvarimo, vsak ima pravico do svojega, če le s tem ne posega v pravice drugega. V smislu – jaz sem prepričan tako in dovoljujem tebi da si prepričan drugače.

Če ste prepričani, da je ukvarjanje s svojo preteklostjo brez veze, ste do tega sklepa na kakršenkoli že način prišli. Vi veste, kako in zakaj in verjamem, da imate tehtne argumente za to.

V nadaljevanju bom poskušala utemeljiti moje prepričanje.

Psihoterapevti imamo ogromno strokovnih argumentov glede ukvarjanja s preteklostjo, saj je to namreč eden temeljnih procesov znotraj psihoterapije. Vendar zdaj ne bom govorila o stroki, pač pa lahko opišem osebno izkušnjo.

Ko sem na psihoterapevtski študijski poti obiskovala psihoterapevta, sem doživljala močne 'potresne sunke', ko se je ob spominu na nek dogodek pojavil tudi občutek, z njim pa čustvo, ki sem ga takrat doživljala. Mogoče bom proces najbolje ponazorila z enim primerom.

Moj brat je umrl pri svojih 27, jaz sem bila takrat stara 32. V prispevku o žalovanju sem že opisala to izkušnjo in je zdaj ne bom ponavljala. To, kar se mi zdi v okviru današnje teme pomembno, je dejstvo, da sem se na enem terapevtskem srečanju sesula, ker so na površje priplavala čustva ob spominu na situacijo, ko sva bila še otroka. On star 5 let, jaz 9. Bil je v bolnišnici in zdravniki so sumili na meningitis. Doma so se pogovarjali o vseh možnih posledicah in ena od njih je bila, da lahko postane otrok s posebnimi potrebami. Jaz sem pozorno poslušala in se trudila biti najbolj 'pridna' na svetu, da ne bi obremenjevala staršev, ki sta bila v stiski. Hotela sem pomagati tako, da sem globoko zakopala svoj strah. Zatrla sem vse potrebe in želje in se umaknila v ozadje. Doma in ob obiskih v bolnišnici sem samo 'frozen' spremljala dogajanje. Potem je brat ozdravel in vse je bilo mimo.

Ja, pa ja! Na tisti terapevtski uri 15 let po njegovi smrti (kar pomeni več kot 35 let po njegovem meningitisu) so se odprle zapornice in doživela sem cunami joka. Kar nisem mogla nehati. Jokala sem še drugi dan in do suhega izjokala vso tisto smrtno grozo, strah, da bo mogoče postal invalid, duševno prizadet in vse takšno. Občutki, ki sem jih več kot 35 let nosila zaklenjene v sebi, so me popolnoma presenetili, saj samega spomina nisem potlačila. Vedela sem, kako je bilo, kako smo brata obiskovali v bolnišnici, kako je moral ležati negibno na hrbtu in kako je bilo starša strah. Nisem pa vedela, da sem potlačila občutke ob tem spominu. Predstavljajte si – tukaj se zdaj jočem in tresem od strahu, da bo moj brat duševno prizadet, v resnici pa je že 15 let mrtev. Paradoksalno! Res popolnoma nesmiselno, če hočeš iskati kakšno logiko. Po tem sem par dni hodila naokrog tako zmahana, da sem komaj zmogla osnovna opravila, hkrati pa toliko lažja, kot da se je na zemlji naenkrat spremenila gravitacija.

Čez nekaj mesecev sem v nadaljnjem procesu psihoterapije začutila, da me neka nevidna sila spet vleče k istemu spominu. Bila sem presenečena, saj sem bila prepričana, da sem s tem spominom že opravila. Pa nisem.

Izkazalo se je, da sem v povezavi s tem spominom še bolj globoko zakopala nekaj drugih čustev. Še bolj neprijetnih, saj so vzbujala slabo vest in močan občutek krivde. Zakaj? Zato, ker sem takrat čutila jezo in ljubosumje zaradi tega, ker so vsi moji pomembni ljudje usmerjali pozornost k mojemu bratcu. Vse misli, dejanja, čustva, želje…so bili namenjeni njemu. Jaz nisem bila videna, slišana, nisem obstajala. Ker sem bila prepričana, da je tako prav, saj je bratec hudo bolan, sem imela slabo vest in močan občutek krivde, saj sem čutila nekaj, kar se v takšni situaciji ne spodobi. Imela sem ga najrajši na svetu, kako potem lahko čutim kaj takšnega?!?  Šele ob ozaveščanju, da so to naravna čustva otroka v podobnih situacijah in da je bila takrat naloga odraslih, da jih naslovijo, sem zdaj, več kot 35 let kasneje, znotraj sebe olajšano objela tisto majhno punčko in jo potolažila. Šele po vsem tem spomin na ta dogodek ni zbujal neprijetnih čustev. Vsi fragmenti spomina tega dogodka so se združili v enega samega. Občutek v drobovju je bil dober. Nisem tako 'grozna', kot sem na nezavednem nivoju mislila, da sem.

Ko sem skozi celoten proces psihoterapije kot v magnetni resonanci skenirala svojo preteklost in se podrobno ukvarjala z vsako opaženo lezijo na tem skenu, ni bilo lahko. Na trenutke je bolelo kot hudič. Vendar mi je vsak podoben 'dotik' dogodkov v preteklosti izboljšal kvaliteto življenja tukaj in sedaj. In prihodnost se je oblekla v udobna, trpežna, trajnostna, hkrati pa čudovita oblačila na izgled. Smrt, ki je prav tako v prihodnosti, je postala prijateljica in obe se veseliva takratnega srečanja. Ko bom pogledala nazaj, v bistvu to vidim že sedaj, lahko razdelim svojo preteklost na življenje pred (polno čudnih težav in simptomov, za katere ni nihče našel vzroka) in po. Vmes pa je bilo intenzivno ukvarjanje s preteklostjo.

Skoraj prepričana sem, da bi verjetno dosegla enako starost, tudi če se ne bi lotila temeljitega čiščenja svojih skritih kotičkov, hkrati pa zagotovo vem, da ne bi živela niti približno tako mirno in varno v sebi, kot to počnem sedaj. Ne bi razumela svojih reakcij, čustev in misli, pogojenih s preteklimi dogodki. Če bi tiščala glavo v pesek, bi me zagotovo še sedaj vedno znova nekaj lopkalo po riti.

Naše telo ni neomejeno veliko skladišče, v katerega lahko eno na drugo nalagamo stvari in ustvarjamo blokade za življenjsko energijo, ki bi naj neovirano krožila. Sčasoma popusti kakšna polica tukaj, kakšen steber tam, potem pa se vedno pogosteje soočamo s simptomi, ki nam sporočajo – kapacitete so že zdavnaj presežene! Vrata se ne dajo več zapreti! Odstrani kložje in pospravi nesnago!

Če tega jezika ne razumemo ali ga nočemo slišati, tvegam v prepričanju, da bo na takšen ali drugačen način nastala večja bolečina, kot je tista, s katero se soočamo s spomini in bi se je radi izognili. Vredno je iti skozi njo. Na drugi strani vas čaka nagrada. Notranji mir.

Enkrat sem v eni od pisarij že zapisala in bom še enkrat:

Ko sprejmemo svoje nagone, potrebe, želje, vso preteklost, spomine na vse, kar se nam je zgodilo, kot sebi lastne, lahko uživamo v sedanjem trenutku in brez obžalovanja, jeze, gnusa ali sramu pogledamo v preteklost, hkrati pa brez tesnobe in strahu gledamo v prihodnost.

Ponižno upam, da se je glede ukvarjanja s preteklostjo vaše tehtanje pro – kontra nagnilo bolj na pro.