22 April 2025
Večina odraslih je zmožnih samokontrole in večina staršev zna postaviti zdrave meje svojim otrokom. Vendar je manjša množica tistih, ki glede uporabe pametnih telefonov ne zmorejo obvladovati niti sebe, niti otrok, odgovornih za skokovit porast zelo negativnih posledic v duševnem zdravju svojih otrok. Tukaj govorim o teh starših. Zaradi njih so v isti koš vrženi kar vsi, ki imajo otroke v starosti od nič do odraslosti in zaradi njih govorimo o 'poškodovani' celotni generaciji otrok. Vse skupaj je toliko zaskrbljujoče, da so na vseh področjih začeli zvoniti alarmi.
Tudi v moji glavi zvonijo. Ob mojem delu namreč opažam porast nebroj težav staršev, ki se ne znajo soočiti z agresijo otroka, ko mu omejijo dostop do telefona in težav mladostnikov, ki so v stiski, ker starši ne razumejo preživetvene nuje prisotnosti telefona v vsakem trenutku. Praviloma se dogaja doma med štirimi stenami in javnost si ne more predstavljati, koliko nasilja, tudi fizičnega, sproža ta majhna napravica. Ne poznamo je še scela. Ne vemo, kakšne posledice pušča na daljši rok.
Verjamem, da veste, kaj je rentgen. Veste, da je nevaren, da je pred vrati sobe, kjer se ta aparat nahaja, nalepka s tistim rumenim, črno obrobljenim trikotnikom, da se rentgenologi umaknejo v drug prostor, ko vam aparat pogleda skozi telo in pokaže kosti in da bi morali biti čim manjkrat izpostavljeni tem žarkom, ker če smo, je sranje. Lahko zbolimo. Močno zbolimo. Zato se ga izogibamo.
Pa ni bilo vedno tako. Ko je Wilhelm Conrad Röntgen leta 1895 odkril te žarke, so bili vsi navdušeni (gospod je za svoje delo dobil Nobelovo nagrado za fiziko). Sicer so že hitro vedeli, da izpostavljenost sevanju lahko povzroči opečeno kožo, zato so svetovali, da je potrebno sproti opazovati rdečenje kože in se pač pravi čas umakniti. Šele čez dobrih 30 let so začeli ugotavljati, da je zadeva bolj nevarna, kot so mislili, saj so zaznali povečanje genetskih mutacij in raka na kosteh pri ljudeh, ki so izdelovali te aparate. Ampak jim to ni bilo dovolj za ukrepanje. Nasprotno, tovrsten aparat, ki so mu rekli fluoroskop, so si omislile trgovine s čevlji. Predstavljajte si – pridete v trgovino s čevlji in potisnete stopalo v neko leseno škatlo, v kateri sevajo X-žarki in trgovec vidi vsako koščico vašega stopala. Na osnovi tega poišče takšne čevlje, ki najbolj odgovarjajo stanju tega stopala. Najbolj pogosto so ga uporabljali pri otrocih, saj se pri njih stopalo še razvija! To je bila običajna praksa vse tja v 50-ta leta. Šele takrat so dognanja ob preživelih žrtvah atomske bombe (ki so zaradi učinkov sevanja masovno zbolevali in umirali), sprožila resno zaskrbljenost in umik aparatov iz teh trgovin. Pazite zdaj to – takratni prodajalci čevljev so na vse kriplje v vseh medijih zanikali kakršnokoli možnost škode zaradi tega aparata pri strankah. Trdili so, da je ta naprava super, saj je preprečila poškodbe nog, ki bi nastale, če bi si brez pregleda kosti izbrali napačne čevlje. Zaslužek je le na prvem mestu, mar ne?
Poglejmo sedaj – od pojava rentgena do ugotovitve dejanskih smrtonosnih posledic izpostavljanja temu aparatu je bilo potrebno cca 60 let. Veliko ljudi je moralo zboleti in umreti, da je človeštvo spoznalo, da je dragocena iznajdba uporabna le pod strogim strokovnim nadzorom. Da je samo na tak način koristna in samo tako lahko pripomore k reševanju življenj.
Pametni telefon je zame podobno nevarna aparatura, kot je bil včasih rentgen. Je čudovita iznajdba, zelo uporabna, a sem prepričana, da se še vedno ne zavedamo, kako zelo je nevarna ob neprimerni uporabi.
Pri osebah, ki se ne znajo ustaviti in so vsebine na telefonu podaljšek njih samih, me skrbi močan negativni učinek na njihovo psiho. Otroci so X krat bolj dojemljivi za vplive vseh možnih vsebin, ki se jim spredaj, zadaj, od strani in še malo vmes vsiljujejo in 'overloudajo' sinaptično delovanje v možganih. Bližamo se času, ko ne bodo več znali razlikovati med virtualnim in realnim svetom. Zaenkrat je za življenje še vedno potrebno dihati realni zrak, piti realno vodo, jesti realno hrano, česar ne moremo, če nismo povezani z ostalimi realnimi ljudmi. Otroci, ki živijo na zaslonih pametnih telefonov, nekateri so vredni stotine evrov, bodo enkrat morali zaslužiti za preživetje, sami bodo morali npr. kupiti telefon, skleniti naročniško razmerje in plačevati stroške za to. Trenutno vsega tega sploh ni v njihovem referenčnem okvirju, ne učijo se tovrstnih veščin, vse dobijo od staršev, posledično pa so prepričani, da imajo do telefona pravico, tako kot do zraka, ki ga dihajo.
V eni od televizijskih oddaj sem poslušala pogovor novinarke z osnovnošolci. Vprašala jih je, kako so s tem, da se v šoli telefoni prepovejo. Niti slučajno, je bil njihov odgovor, eden pa je zagotovil, da če se to zgodi, bo revolucija. Torej uprli se bodo. Ker imajo pravice! Virtualni svet je njihov in nihče jim ga ne bo vzel! V tisti majhni napravi je ves njihov svet. Tam imajo prijatelje, tam so informacije, tam se vse dogaja. Torej – odrasli, ne težite, back off!!! Pojma nimate, kako so pametni telefoni za nas pomembni!
Trenutni mindset večine otrok bi lahko opisali tako: kot starš mi moraš zagotoviti zrak, vodo, hrano, obleko, da sem na toplem, da imam streho nad glavo, da grem v šolo, na dejavnosti…in pametni telefon z vso potrebno logistiko. Če tega ne storiš, si slab starš in grem po pomoč na center za socialno delo.
Če uporabim analogijo z rentgenom – tole je že močno opečena koža. Nismo pravočasno opazili, da postaja rdeča. Pravzaprav imamo že veliko resnično v nebo vpijočih simptomov, ki nakazujejo toksičnost te majhne aparature, ki jo imajo že dojenčki v rokah. Ne povzroča raka na kosteh, povzroča pa 'raka' na psihološkem in socialnem področju osebe. Depresija, anksioznost, zasvojenost, nasilje vseh možnih oblik…
Sprašujem se – kdo je odgovoren za to? Slišim, da je kriv sistem… družba… politika… velike korporacije za digitalno tehnologijo, ki se vedejo kot tisti trgovci s čevlji… Vendar, kamorkoli že uperjamo prst, so pri tem vedno trije uprti nazaj v nas.
V 50-tih letih so starši tiščali razvijajoče nogice svojih otrok pod radioaktivno sevanje v trdnem prepričanju, da delajo nekaj najboljšega za svojega otroka. Da bodo omogočili otroku s primernimi čevlji najboljši razvoj okostja v stopalu. Danes pa me obhaja dvom o tem, da starš res hoče otroku najboljše, če mu namesti pametni telefon ali tablico že v zibelki. Vrabci na strehi čivkajo, da je naprava škodljiva za razvoj majhnih možgančkov. Zakaj potem že v vrtcu otroci bruhajo ogenj, ker ne morejo do telefona ali tablice? Sumim, da je to najkrajša pot do oddiha, do kratkega time outa, do malo minut umika od hektike, ki je najbolj aktivno populacijo posrkala kot vrtinec. Takrat, ko je otrokova pozornost preusmerjena na ekran, namreč nastane dragocena tišina. In v miru se lahko posvetijo svojim vsebinam na zaslonu…
Dejstvo, da je telefon čudovit pripomoček, ki nam lahko zelo olajša življenje in privarčuje energijo, če ga uporabljamo smotrno, je povozilo dejstvo, da večina noče slišati, kaj je to smotrna uporaba. Če že ne moremo regulirati vsebin, ki se objavljajo, ki so neke vrste output iz naprave, se potrudimo regulirati vsaj input, ki je pri sprejemniku. Najranljivejši so otroci, saj njihovi možgani ne znajo in ne zmorejo narediti selekcije glede tega, kaj potrebujejo za zdrav razvoj. To je naloga staršev.
Sprašujem se, ali starši imajo to znanje? Ali zmorejo pri sebi narediti selekcijo? Koliko vas je, ki nosite telefon prav povsod s seboj? Na zabave, druženja, v posteljo, na WC, na sprehod, veliko klientov ga prinese s seboj na terapijo… Koliko ur dnevno je vaša pozornost usmerjena na zaslon? In koliko ur dnevno je usmerjena v vašega otroka, če ga imate?
Slabih 20 let je, odkar so se ljudje priklopili na to napravo. Upam, da ne bo potrebno 60 let, tako kot pri rentgenu, da bomo imeli jasne normative za izpostavljanje vsebinam na spletu.