…Sedim na plastičnem stolu sredi travnika. Pred menoj je množica ljudi, prav tako na plastičnih stolih, pred vsemi nami pa je velik ekran, na katerem se bo vsak čas začela projekcija filma Top Gun 2. Prijeten večer je, počasi se začenjajo prižigati zvezde na nebu, ob strani je lepo v vrsto parkiranih veliko jadralnih letal. Smo na letališču v Moškanjcih.
Zaslišim nežen zvok, pogledam v tisto smer in na nebu zagledam majhno piko, ki se približuje. Čez nekaj časa nas tik nad glavami preleti majhno letalo in se na drugi strani spet spremeni v piko na nebu. Ljudje se nasmihajo, večina gleda v telefone, mene pa to vznejevolji, saj to ni bil enostaven manever, ne glede na to, s katerim letalom ga narediš. Pilot se je potrudil!
Je pa res, da vsi skupaj čakamo na tiste prave, velike, z nadzvočno hitrostjo in z zvokom, ki ti v pokončno držo postavi vse dlake na zatilju.
Jaz pa čakam še na motor. Na Kawasaki GPZ 900R…
Ampak grem rajši po vrsti. V mojem otroštvu smo vedno obiskovali letalske mitinge na letališču v Moškanjcih in vsako leto sem močno vznemirjena čakala na MIG-a, ki je na vrhuncu dneva (kot češnja na torti) v nekem trenutku nizko preletel vso množico. To je bilo vedno tako močno doživetje, da je pretreslo vsako mojo celico. Užitek nad užitki! Zvok, ki je oglušujoče zabobnel in komaj sem mu, majhna punčka, kot sem bila, uspela slediti z očmi. Ničesar na svetu si nisem bolj želela, kot peljati se s tem letalom. Ko je izginil v daljavi, ko je bil le še majhna pika, sem že začela čakati nanj, ko pride drugo leto spet!
Hitrost in brnenje mi je z odraščanjem postajalo vedno bolj všeč, zato sem to, da ne morem leteti z MIG-om, kompenzirala z vožnjo na motorjih. Vedno večjimi in vedno močnejšimi. Pisalo se je leto 1986, ko sem opazila reklamo za film Top Gun. Slišala sem, da v njem letijo z MIG-i. V trenutku sem bila v nizkem štartu! Motor mi je bil takrat prevozno sredstvo, zato sem se peljala z njim tudi v kino.
Z velikimi očmi in skoraj brez diha sem čakala, da začne. In res…glasba, zvok letal, čudoviti posnetki…popolnoma me je posrkalo, ko naenkrat zagledam, da Tom Cruise zajaha motor in … z odprtimi usti sem onemelo bolščala v ekran – motor je bil Kawasaki GPZ 900 R. Takšen, kot tisti zunaj, s katerim sem se pripeljala v kino! Za tiste občutke se ne bom niti trudila iskati besed. Predstavljam si ribo, ki je z repom udarila po peščenem dnu in voda naenkrat postane motna od peska. Preden lahko vidim skozi, se morajo peščena zrnca poleči nazaj na dno. Nekako tako je bilo. Morala sem namreč počakati, da sem se umirila, preden sem se odpeljala domov. Spomnim se užitka ob tisti vožnji. Dvojnega. Trojnega… Top Gun je postal moje pomembno Ah! doživetje.
Vsa Ah! doživetja mojega življenja imam nanizana na ogrlici in vedno, ko sem malo prevržena, se v mislih katerega dotaknem. Sprožijo se spomini, s tem pa podoživim dobre občutke, ki jih spremljajo.
