Stari maček je "navlekel" zelenca

Motoristična sezona se počasi zaključuje. Vsaj jaz, ki sem med starejšimi

motoristkami, se ne podajam več na motor, če ni prijetno toplo. Letos je bilo celo

preveč toplo, tako da se v tisti najhujši vročini prav tako nisem hotela kuhati v opremi

in pod čelado. Bilo pa je dovolj užitkov na motorju in lahko bom mirno počakala na

naslednjo sezono.

Na koncu vsake sezone naredim nek rezime tega, kar sem doživela z motorjem in

vsako leto znova se čudovitim doživetjem primeša en tak temnejši odtenek. Povzroči

ga druženje s tistimi motoristi, ki pripovedujejo svoje motoristične zgodbe, ki mi niso

niti najmanj všeč. Še bolj mi ni všeč ton, s katerim jih pripovedujejo. Prisoten je

prizvok posmeha, na trenutke celo prezira, hkrati pa samovšečnosti. Nečimrne

samovšečnosti. Izpostavila bom le dva dogodka, s katerima bom ponazorila

dogajanja med nekaterimi motoristi.

V Prelogu na Hrvaškem imam bratranca, ki je motorist. Z možem sva se en vikend

podala na vožnjo z motorji in pot naju je brez posebnega namena zanesla mimo

njega. Ustavila sva se na kavi in z njegove strani doživela veliko navdušenje – mislil

je, da sva prišla na motorijado, kot oni rečejo zboru motoristov. 3, 4 in že sva se

znašla na krožni vožnji, kjer sva spoznavala ostale motoriste. Ne bom pozabila, kako

so mi predstavili njihovega predsednika društva. V njihovem glasu je bil prizvok

ponosa, v očeh občudovanje in v drži strahospoštovanje. »To vam je naš predsednik.

On je u jarak namamio več sedam motorista!«

Komaj sem zadržala poker obraz in nisem na glas izrekla tega, kar sem zaslišala v

svoji glavi: »Kaj!?!? Na to ste ponosni!?!« Zamrmrala sem nekaj v pozdrav in zaradi

vsega ostalega dogajanja pospravila izkušnjo nekam v predal, da jo kasneje

"sprocesiram". Potem, ko smo bili sami, sem bratranca povprašala o tej izjavi.

Zvedela sem, da je njihov predsednik motorist, ki zmeraj vozi na limitu. Na limitu

motorja, ceste in sebe, seveda. Pa še to – ne bi mogel stati, če ga skupaj ne bi držalo

veliko "šraufov". Potrte ima namreč skoraj vse kosti v telesu!! Zaradi padcev z

motorjem! Sedem od tistih, ki so mu na cesti poskušali "parirati", se je znašlo v jarku. Predvidevam, da ima tudi kdo od njih zdaj kakšen "šrauf" v telesu.

Tudi v glasu mojega bratranca sem zaznala prizvok občudovanja do tega

predsednika motorističnega društva (izvolijo ga člani društva, kar pomeni, da ga

hočejo za predsednika, takšnega kot je) in priznam, da je bratranec pri meni izgubil

nekaj kreditnih točk zaradi tega.

Drug dogodek se je zgodil na odseku Frankolovo - Stranice. Krasen odsek za vožnjo

z motorjem. Tam je na enem ovinku klopca z mizo, kjer se z možem pogosto

ustaviva, da se okrepčava z malico. Zaradi moje celiakije namreč ne moreva jesti po

gostilnah. Ko sva tako uživala v hrani in z veseljem mahala nazaj mimo vozečim

motoristom, ki so naju pozdravljali, se izza ovinka bliskovito prikaže motorist, ki je asfalt skoraj brusil s kolenom. V sliki, ki jo imam pred očmi, je bilo vse tako, kot mora

biti, če nekdo dirka na motorju. Zvok motorja, nagib, položaj motorista…narobe je bilo

le to, da ni na dirkalni stezi! Za njim pa zagledam drugega motorista, pri katerem je

bilo vse narobe. Zvok je bil takšen, kot da vozi pod zelo visokimi obrati, v ovinku se je

popravljal in na motorju je sedel! Sedel! Kot da je inženir ergonomije in mora svoje

sklepe držati pod kotom 90°. Imel je bleščeče rdeč motor in sijoč črni kombinezon,

vse je izgledalo novo. To, kar mi je najbolj ostalo v spominu, je bil izraz groze v

njegovih očeh, ki sem ga videla za hip, preden je spokalo. Seveda je spokalo. Moralo

je spokati, glede na to, kar sem videla. Vrglo ga je na nasip na drugo stran jarka in

odtrgalo rezervoar za bencin. Sam se na srečo ni fizično poškodoval. Hitro se je

nazaj počasi pripeljal (ja, tako je bilo) tisti prvi motorist (očitno je zelo natančno in

sproti preverjal, kaj se dogaja z onim za njim!?) in si začel ogledovati škodo na

motorju. Ko sva videla, da ne potrebujeta pomoči, sva se odpravila naprej. Ampak v

meni je vrelo!

Imelo me je, da bi šla nazaj in najprej prisolila zaušnico tistemu prvemu, potem pa še

onemu drugemu. Brez besed. In se odpeljala. Ko sem ugotovila, da zaradi

razburjenosti nisem več stoprocentno prisotna na motorju, sva se ustavila na kavici in

se pogovorila o dogodku.

Očitno je bilo, da je stari maček navlekel zelenca. Iskreno, včasih si kakšen zelenec

zaradi neznanja in pomanjkanja izkušenj ustvari predstave in prepričanja o vožnji z

motorjem in o motoristih, ki so daleč od realnosti. In to potem vehementno "prodaja"

veščim motoristom. Nekateri zelenci potrebujejo soočenje z realnostjo. Zaradi njihove

lastne varnosti. Vendar ne s padci, sploh pa ne na cesti, ne v prometu! Tam so v

nevarnosti še ostali udeleženci. Temu so namenjeni centri varne vožnje, kjer

strokovnjaki zgoščeno ustvarijo izkušnje, za katere v prometu potrebujemo več časa.

Potrdim z lastno izkušnjo. Priporočam!

Z možem sva tako tehtala argumente za odgovor na vprašanje - komu bi pripisali

večji del odgovornosti, ko se zgodi takšna nesreča? Strinjala sva se, da sta oba

enako odgovorna! Ko namreč prideta skupaj dva, ki sta na"egotripu", je to praviloma recept za nesrečo.

Na eni strani je nekdo, ki obvlada in se trudi tistega, ki ne obvlada (še prej pa tistega,

ki ne obvlada in misli, da obvlada), ponižati oz. "naučiti kozjih molitvic". Ko mu uspe, je pridobil vrednostni kapital v svojih očeh. Vrednost njegovih delnic je poskočila. In z vsakim novim razlaganjem zgodbe drugim, hoče vrednost še zvišati. Poglejte, kako sem dober!

Na drugi strani je nekdo, ki "gre na limanice". Ta si hoče svoj vrednostni kapital zvišati

s tem, da brez kilometrine izvaja dejavnost na polno. Vrednost svojih delnic hoče

zvišati s tem, če bi si lahko rekel – jaz pa to počnem tako, kot tisti, ki so vešči v tem.

Ne rabim dolgoletnih izkušenj. Poglejte, kako sem dober!

Takrat sva se z možem pogovarjala v kavarni ob kavici, kot motorista in še vedno

čustveno vznemirjena zaradi dogodka, ki sva mu bila priča.

Potem, doma, ko se mi je glava ohladila, sem možgane preklopila na strokovni nivo

psihološkega funkcioniranja.

Kaj se dogaja v glavah teh veščih motoristov, ki se grejo peljat z začetniki in tega ne

upoštevajo? Kaj se dogaja v glavah motoristov, ki se grejo peljat z motoristi, za

katere vedo, da so vešči in jim hočejo slediti? Kaj je to, zaradi česar eni in drugi v

tistih trenutkih tvegajo svoje življenje? In življenje drugih?!?

Njihov cilj je - zvišati občutek lastne vrednosti!

Naša samopodoba, samozavest in samospoštovanje so odvisni od potrditev, ki jih

dobivamo skozi življenje, od najzgodnejšega otroštva naprej. Kadar so sporočila ljudi

okrog otroka v smislu: v redu si, čeprav kdaj tvoje vedenje ni v redu, si ustvari

temeljno prepričanje, da je OK. Tudi, če kdaj naredi napako.

Enostavno povedano – kadar je pozornost odraslih usmerjena le na tisto, kar je v

njihovih očeh negativno, uspehi in dosežki pa so nekaj, kar se tako ali tako pričakuje

in zato niso vredni omembe, kaj si naj otrok, kasneje mladostnik, misli o sebi? Ko so

sporočila otrokovih pomembnih odraslih v primeru nezadovoljstva z njim v obliki

fizičnega nasilja, besednega nasilja, čustvenega nasilja, ignoriranja…potem tvegam v

prepričanju, da si misli – jaz nisem OK.

…moji najbližji mi vedno znova povedo, da sem nekaj "narobe", "premalo", "preveč",

skratka – očitno ne naredim nič, zaradi česar bi lahko bili ponosni name…

Vsak potem išče dejavnosti, v katerih bi dobil potrditve. Nekateri se tvegano vedejo v

dejavnosti, za kar so občudovani in spoštovani vsaj od nekoga, kogarkoli, čeprav so

ta vedenja lahko nevarna zanje in za druge. Takšne tvegane vedenjske vzorce

potem praviloma utrjujejo tudi naprej v odraslost.

Razumem vzroke za takšna tvegana vedenja, kar pa ne pomeni, da jih zato

sprejemam. Sploh pri odraslih. Otroku so to strategije preživetja in njegovi možgani

še niso razviti do te mere, da bi lahko presojal na višjih stopnjah moralnega

presojanja. Ne zmore predvideti vseh možnih posledic svojih dejanj. Odrasli to

zmoremo, zato smo sposobni spremeniti vedenje. In odgovarjamo zanj. Vendar je za

nekatere psihološki dobiček tako pomemben, da so pripravljeni tvegati.

Tako sploh ni bistven motorist kot oseba, ki je z enoslednim vozilom udeleženec v

prometu. Ne gre za samo dejavnost kot tako, pač pa za to, kaj oseba z določenim

vedenjem pridobiva na psihološkem področju. Kdo drug podobne potrditve išče z

nevarnim vedenjem v kakšni drugi dejavnosti.

Ker je vožnja z motorjem moja dejavnost, se obračam na tiste motoriste, ki hočete z

vožnjo na svojem limitu zvišati občutek lastne vrednosti - v redu, trgujte s svojimi

delnicami na osebnostni borzi, vendar zahtevam, da ob tem ne spravljate v

življenjsko nevarnost ostalih ljudi. Nočem biti na motorju, ko se mi bo nasproti po tleh

pridrsal zelenec, ki ga je navlekel stari maček in bom padla kot kegelj, ki ga je zadela

krogla. Nočem biti kolateralna škoda vaše borbe za psihološki prestiž…