Rak na prostati in izguba potence

Vse skupaj se je začelo s kastriranim psom.

No, malo moram osvetliti kontekst, znotraj katerega se je vse dogajalo. V obdobju pred novim letom se nas je po nekih nevidnih nitkah enega večera zbralo za omizjem nekaj osebkov, ki nam gredo zelo na živce ravno ti predpraznični dnevi. Na vseh koncih in krajih so sporočila - kako so lepi in čarobni in srečni in …če ti ni lepo in čarobno pri srcu in če nisi srečen, razmisli malo, človek! Nekaj je narobe s teboj!

Preko humorja in smeha smo kanalizirali to predpraznično frustracijo, kar je prebudilo psa v drugi sobi, ki je prišel pogledat, kaj se dogaja. Bil je smešna kreatura. Cel krmežljav in majav je začudeno gledal iz velikega plastičnega krožnika, ki ga je imel nameščenega okrog vratu, da si ne bi lizal šivov. Pred par dnevi so mu namreč odrezali moda. Ker je bilo vzdušje prešerno, so se šale kar stopnjevale. Na njegov račun. Huronski smeh je sledil štosu, ki ga je povedal prijatelj. Vprašal je: »Ste gledali Petelinji zajtrk?« Vsi smo prikimali in se začudeno spogledali, saj v tem filmu ni nobenega kastriranega psa. On pa: »Lepec bi rekel: "Toti pa nede nikdar fuka!"«

Ko smo si obrisali solze smeha, je navigacija pogovora spontano začela spreminjati smer. Najprej je izgledalo, kot da "preračunava", potem pa smo ubrali traso, ki je redko vnesena na zemljevid vseh možnih tem za pogovor. Pogovarjati smo se začeli o kastraciji človeških samcev. V začetku z distanco, s pomočjo zgodovine, haremov in evnuhov v njih, potem pa smo se preselili v sedanjost. Počasi smo se dotikali vse bolj osebnih pogledov, prepričanj in mnenj, sploh moški del družbe. Če povzamem na kratko in jedrnato splošno mnenje večine govorečih moškega spola – to je nekaj najbolj groznega, kar se lahko zgodi moškemu. Ker potem ni več moški. V teh izrečenih stavkih je bilo zaznati vse odtenke in jakosti strahu. Od tesnobe do groze. Vendar je eden od njih samo poslušal in njegova telesna govorica je nakazovala nestrinjanje s povedanim. Ko so ostali potem začeli napadati rak na prostati, ki je dvojna groza, saj ne izgubiš samo potence, pač pa je v nevarnosti tudi življenje, se je priglasil h pogovoru.

»Ne strinjam se s tem. Meni se je zgodilo točno to – rak na prostati in posledično izguba potence. Bil sem podobnega mnenja, kot vi zdaj in nisem hotel na operacijo po diagnozi, ker sem se bal izgube potence. Potem pa je bilo prepozno in odrezati so mi morali še kaj več, kot prostato.«

Do sem je pogovor plaval v navihanih šaljivih vodah, potem pa je ozračje nad mizo za trenutek zamrznilo. Čeljusti potentnih (ne zamerite mi, če posumim - kvazi potentnih) samcev v omizju so se pobesile in nekaj trenutkov so ga nemo in nejeverno opazovali.

Pa je kar nadaljeval na humoren način. » Še dobro, da sem bil tako "neumen",« se je nasmejal. »Fantje moji, jaz šele zdaj gledam ženske v oči!« Njegov sproščen nasmešek in izraz v očeh, ki je na čudežen način pomirjal, je povzročil, da se je blokada razpočila kot milni mehurček in pogovor je stekel naprej. Razlika je bila le v tem, da so prej glasni možakarji zaprli usta in našpičili ušesa.

Ni bil samo rak tisti, o katerem je govoril. Bolj je hotel predstaviti posledice izgube potence. Očitno je to še večji tabu, kot govorjenje o raku. In ker je tak tabu, si ljudje pač predstavljajo same grozne stvari. Tako kot si je prej predstavljal tudi on – tudi če življenje ni končano, če izgubiš potenco, je končano. Kot da je izguba potence hujša kot smrt.

Povedal je, da je bil glede spolnosti njegov mentor sorodnik, ki se je ukvarjal z živalmi in njegova znanja in spoznanja o spolnem vedenju so temeljila na živalskih samcih in samicah. V njegovem svetu so nekaj šteli le alfa samci. Bil je eden tistih, ki bi zastavil vse za prepričanje, da v odnosu moški – ženska, razen če ni eden ali drugi gej, ne more biti prijateljstva. Da je vedno spolna napetost. In da je to vse, kar šteje v življenju moškega. Da se trudi pariti. To je predal naslednji generaciji in eden od njegovih pridnih učencev je zdaj sedel za našim omizjem in opisoval svoj svet pred in po diagnozi rak na prostati.

Zdelo se mi je, da je pes, ki je prav tako radovedno poslušal in, prepričana sem, čutil v energetskem ozračju prostora pomembnost trenutkov, deloval kot amortizer ob nelagodju moškega dela omizja, ko se je pogovor spet vrnil nazaj na temo izguba potence. Prijatelj je iz njega naredil "kamerada", mu povedal, da ga razume in da je vesel zanj, čeprav ne bosta več doživela petelinjega zajtrka. Pes je radovedno nagibal glavo v levo in desno.

»Pa daj no, zdaj pa pretiravaš. Kako si lahko tega vesel!?!« je eden smeje in hkrati zgroženo ugovarjal.

»Sploh si ne veste predstavljati, kakšno olajšanje je, ko gre "prava baba" mimo, jaz pa ne vidim ne joškov, ne riti. Opazim in začutim stvari, ki jih prej nisem. Če je bila prej v mojih možganih prva predstava o tem, kakšen bi bil seks z njo, danes vidim osebo. In če ima prazne oči…hm. Olajšanje pa je tudi zato, ker pred drugimi ne čutim potrebe dokazovati svoje potentnosti s tem, da se odzovem s kakšnim pogledom ali komentarjem glede njenega izgleda.«

Opazovala sem telesno govorico prisotnih in zadrževala smeh ob pogledu na moški del družbe. V njihovih široko odprtih očeh je bilo začudenje. V sebi sem ploskala prijatelju na drugem koncu mize, ki je pogumno rušil tabu.

»Življenje je čisto drugačno. Meni se zdi boljše. Veliko boljše.« je dejal.

»Kako je lahko boljše?« je vprašal drugi.

»Najprej, šele sedaj sem začel spoznavati ljudi okrog sebe. Ugotovil sem, da sem imel zgrešeno predstavo o tem, koga poznam. Naenkrat sem videl ljudi brez plašnic na očeh. Zato je veliko odnosov izzvenelo. Kot da bi neka višja sila opravila generalno čiščenje med mojo socialno navlako.«

Ne spomnim se več čisto natančno, kaj vse je še kot pozitivno posledico izpostavil prijatelj. Govoril je o novih interesih, novi radovednosti glede veliko področij: narave, duhovnosti, zgodovine… To, kar mi je ostalo jasno v spominu, pa je njegova trditev: »Občutek imam, da sem šele zdaj začel polno živeti. Zato mi ne bo težko umreti. Prej sem se namreč bal smrti. Zdaj pa popolnoma razumem pregovor, da lahko zadovoljno odideš, če si zadovoljen s svojim življenjem. Prej nisem bil. Pravzaprav sem bil beden v svojih naporih iskanja ugodja, ki je bilo v resnici bežno. Življenje pa je brzelo mimo.«

»Kaj se naj zdaj vsi damo kastrirati?« je vprašal tretji. Ena od ženskega dela družbe je rekla: »Tu pa tam bi bilo fajn…« Spet je trajalo, da smo se umirili glede smeha.

Prijatelj je nadaljeval: »Ne nori no! Saj ne izgubijo vsi moški kontrole nad seboj. Jaz sem prej pač mislil s tisto glavo, v kateri je trenutno bilo več krvi… Mislim, da imajo težave tisti, ki glede spolnosti niso deležni ustrezne izobrazbe. Tako, kot je nisem bil jaz. In fajn se mi zdi, da se lahko o tem pogovarjamo. Da se vam ni kar naenkrat začelo muditi…«

Kako zelo prav ima, sem rekla v sebi. Potrebno je govoriti o tabu temah in za to je potreben pogum. Pa ne samo govoriti, pač pa tudi poslušati in slišati. In tistega večera je bil prijatelj slišan. Kako vem? Ker sem na koncu, ko smo se poslavljali, v očeh prisotnih videla plavati vprašaje, kot tiste male ribice v akvariju. Vedela sem, da so se jeklene strukture, ki so osnova vseh naših prepričanj, razmajale in da ne bodo več tako vneto zagovarjali stališča, da je življenje moškega končano, če izgubi potenco. In da rak na prostati tudi ne pomeni vedno kar takoj umiranja.

Zadovoljni smo bili z večerom, še pes je z navdušenim mahanjem z repom pospravljal vse pobožke, ki jih je dobil ob slovesu. Čutila sem, da je bil pomemben večer in da bi bilo smiselno, da opišem izkušnjo. Zato sem prosila prijatelja za dovoljenje, če lahko pišem o tem, kar nam je povedal in dobila sem ga. Zelo sem mu hvaležna.

Vendar sem samo posrednik, pa še ženska, zato se bojim, da zapisano nima takšnega učinka, kot bi ga imel pogovor iz oči v oči s človekom, ki ima izkušnjo. Moški z moškim. Zato upam, močno upam, da se trend obrača v smer, ko bo vedno več moških pripravljenih govoriti o svojih notranjih doživljanjih. Vendar jih hkrati mora biti tudi vedno več pripravljenih poslušati in slišati.