Otroka bom dobil!

Srečanje z mladim moškim, ki je bil v paniki zaradi bodočega očetovstva, me je spomnilo na mojega prijatelja.

Pepelnato siv v obraz mi je s trepetajočim glasom pred leti ta prijatelj povedal, da je njegova punca noseča in da naj bi on bil oče. Pazite – 'naj bi on bil oče'!?!

Dejstvo je bilo tako zastrašujoče zanj, da se je branil z dvomom, da je imel kaj zraven. Da je po njegovi oceni nekdo drug bil tako nepremišljen, da je nekontrolirano izpustil na prostost svoje prenašalce genov in eden od njih je pač prišel do cilja. Njegovi verjetno ne bi bili tako vztrajni. Niti eden.

Dekletu tega sicer ni upal reči. Še dobro. Ker bi ga tudi jaz po betici, če bi si drznil. Tako pa sem ga poslušala in mu dovolila, da je na glas izgovoril vse, kar mu je bliskalo v možganih.

Bil je zelo jezen. Jezni smo, ko stvari ne gredo po naših pričakovanjih, željah, hotenjih. In nosečnost seveda ni pasala v njegov scenarij. Pa kako se je to moglo zgoditi? Glih meni! Zakaj ni poskrbela za zaščito?!? Je to naredila nalašč?

Bil je tudi popolnoma prestrašen. Strah se pojavi, ko je nekaj našega ogroženo. Z rojstvom otroka je bil v nevarnosti njegov stil življenja. Zavedal se je, da se s tem spreminja njegova samopodoba. Razvijal se je nov del nje – biti oče. Kaj zdaj? Kako zdaj? Kaj se bo spremenilo? Kaj je moja naloga? Jo bom zmogel? Kakšen bom kot oče?

Na trenutke je iz široko razširjenih oči poblisnila žalost. Pogled mu je potemnel. Zelo hitro je namreč v njegove možgane začelo pronicati spoznanje, da gre zares. Da izgublja nekaj. In ob izgubi se pojavi žalost. Konec bo brezskrbnega življenja. Denarja ne bom več mogel porabljati za moje motorje, potovanja, žurke s prijatelji… Eno obdobje mojega življenja je zaključeno…

V vsem tem logoroičnem bruhanju pa so se na trenutke pojavili tudi kratki prebliski vznemirjenja, celo oči so mu zažarele. Med ostalim je tako mimogrede navrgel: Bo fantek ali punčka?

Na tem vrtiljaku čustev je jahal konja, dokler se mu ni zvrtelo. Ko je naval adrenalina popustil, je samo še sedel kot prazna vreča krompirja, se bebasto smehljal in me gledal z izrazom tesnobnega pričakovanja. Poznala sem ta izraz. Prosim, pomagaj mi. Naredi, da bo prav. Reši me iz te zagate…

Verjetno bi tisti trenutek sklenil pakt s samim zlodejem in podpisal pogodbo, brez da bi jo sploh prebral, če bi ga le izvlekla iz situacije. Dal bi še kaj več, ne samo svojo dušo. Videti je bil kot žival, ki se je ujela v past in si ne more odgrizniti svoje noge, da bi se lahko rešila.

Po nekaj dneh, ko je prva panika minila, je bil sposoben poslušati. Sebe in druge. Veliko sva se pogovarjala o vlogi očeta v otrokovem razvoju. Kaj je dobro, da naredi in kaj je dobro, da ne naredi. Že v nosečnosti. In potem, takoj po rojstvu. Počasi, skozi mesece, je pridobival teoretično znanje o vlogi očeta v razvoju otroka in opazno je plahnela tesnoba. Začutil je prijetno vznemirjenje in mehak kot žolca je razlagal: »Hčerko bom dobil…«

Zdaj je zadovoljen in ponosen oče, ki zna in še pomembneje, hoče biti s hčerko. Imata lep in spoštljiv odnos. Nisem ga nikoli spomnila na tisto njegovo prvo reakcijo, če pa ga bi, tvegam v prepričanju, da bi ga bilo sram.

To je bila moja prva izkušnja z moškim, ki ga je zajela panika ob spoznanju, da bo postal oče. Kasneje sem jih imela še več. Preveč, po mojem mnenju.

Spraševala sem se, zakaj, za vraga, je tako veliko moških, ki odreagirajo na podoben način, kot tisti moj prijatelj? Potem sem preko terapevtskega dela pridobivala informacije o tem pojavu in spoznala sem, da si lahko velik delež teh stisk pojasnim. Ugotovila sem, da gre v večini primerov za pomanjkanje znanja. Namreč, ko posameznik pridobi informacije o fenomenu, ki ga plaši, se strah zmanjša! Enostavno. Prepričana sem, da bi bilo manj takšnih paničnih reakcij pri moških, ko izvejo, da bodo očetje, če bi imeli več znanja o tem, kaj dejansko je njihova naloga. Poudarek na konkretnem. Da ne rabijo ugibati, kaj se od njih pričakuje, ko pričakujejo.

Dejstvo, da v naši cankarmamasti kulturi ni prostora za očeta, še sploh v nosečnosti, prispeva k drugemu dejstvu – redke so konkretne informacije, kaj naj oče počne, ko pričakuje. Tu in tam se govori npr. kakšen je očetov vpliv na otroka, ki je zaenkrat še skrit tam v trebuhu mame. Ali – kako naj bodoči oče deluje, da bo v bodoči mami zbujal temeljno zaupanje in občutek varnosti. Kaj pa to v resnici konkretno pomeni? Zagotovo ne tega, za kar bi tistega mojega prijatelja po betici – v začetnem paničnem stanju povedati družici v seksu za dvom v svoje očetovstvo. Brez da bi imel kakršenkoli relevanten argument za takšne misli. Podlaga je samo njegov strah pred odgovornostjo.

Če ima kakršenkoli razlog za sum, da ni njegov prenašalec genov prišel do cilja, pač pa je lastnik tega korenjaka nekdo drug, bo še dovolj časa in priložnosti, da preveri in potrdi ali zavrže svoje prepričanje. In to takrat, ko bo čustveni naboj popustil in bo lahko racionalno razmišljal o celotni situaciji.

Kakorkoli že, ko dva postajata bodoča starša, je najpomembnejši iskren in spoštljiv odnos med njima. Pomembno je, da se pogovarjata in sodelujeta znotraj odločitev glede prihajajočega otroka.

Prepričana sem, da bodoči oče, ki hoče biti oče, najde informacije o tem. Kako ne samo v mami, pač pa potem tudi v otroku zbujati temeljno zaupanje in občutek varnosti.

Hkrati je smiselno, da razmisli o stavku, ki ga je izrekel nek bodoči oče, pa se ne spomnim, kdo:

»Vedel sem, da dobim otroka, le da se nisem zavedal, da on dobi mene.«