18 Marec 2024
Zadnje čase so ljudje v moji okolici postali bolj nestrpni, kot sem bila vajena prej (predvidevam, da zaradi pandemije). Takoj, ko se pojavi najmanjša frustracija, ovira, problem, že iščejo krivca. Ob to presneto krivdo se spotikam na vsakem koraku. Med partnerjema, med prijatelji, v društvu, v delovnem kolektivu, na nivoju državne politike… Karkoli se že zgodi, ljudje kot stekli psi popadejo kar tako v prazno, z namenom, da se poišče krivca. Ni pomembno, kaj se je zgodilo, še manj kaj se bo zgodilo, kako bodo s tem…, edino pomembno je, da najdejo krivca. Ogromne količine energije porabijo za to. Ogromne količine časa, tudi denarja nenazadnje… Ko se na koncu, če sploh, vprašajo, kaj zdaj s tem, ali je bilo smiselno – ni odgovora, ki bi opravičil vse skupaj.
Iskanje krivca je opravilo, strategija, namen, dejavnost, igra - katerokoli besedo že hočete. Poznamo jo in tako je domača, da se nihče več ne obregne ob njo. Prisotna je povsod. Počasi in lenobno se kot posebna plast zraka vijuga po ulicah, ko se kaj zgodi, pa se bliskovito skoncentrira na tem mestu in ne dovoli normalnega vdiha. Ne dovoli, da bi jasen zrak in nekaj globokih, počasnih vdihov omogočili udeleženim, da brez 'megle' pogledajo na situacijo, objektivno ocenijo stanje in se odločijo za konstruktivno soočanje.
Ne. Treba je najti krivca. Kot da bo samo to dejstvo samo po sebi uredilo vse, kar je narobe. Ko lahko prst uperijo v nekoga, izgleda, kot da so odložili neko breme z ramen.
Nepristranski opazovalec, ki ni imel možnosti poslušati zvoka, bi lahko preko telesne govorice zaključil, da je problem rešen. Tisti, ki upre prst v drugega se potem z dvignjeno glavo odstrani s prizorišča. Jaz nisem kriv, on je! Počuti se olajšanega, čeprav je breme problema še vedno ostalo tudi na njegovih plečih. Nič se ni zmanjšalo zato, ker vemo, kdo je 'kriv'. Enkrat bo problem treba rešiti in to, da se umakneš z besedami 'jaz nisem kriv', še ne pomeni, da se te ne tiče, da ne rabiš nič prispevati in - pomembno - da se te posledice v prihodnosti zagotovo ne bodo dotaknile.
Če se nočeš udeležiti čistilne akcije, ker nisi kriv, da je tako nasvinjano – misliš, da bo v prihodnosti narava čista samo zate, ostali pa bodo živeli med strupi?
Če se v družinskem proračunu pojavi finančna luknja in se mirno obrneš stran, ker nisi ti kriv, da je nastala – naj jo rešijo kakor vejo in znajo – ali pričakuješ, da bodo ostali veseli in zadovoljni takrat, ko boš ti zraven? Da bodo skrivali skrbi in strahove, ko se boš približal?
Če sodelavec naredi napako, zaradi katere trpi podjetje, ali boš stal ob strani in govoril 'jaz nisem kriv'? Misliš, da bo podjetje uspešno samo zato, ker ti nisi kriv? Da boš ti dobil 13 plačo, oni, ki je kriv pa ne?...
Občutki krivde in iskanje krivca ob problemih je močno uhojena pot v džungli naših možganskih sinaps. Veliko bolj uhojena kot iskanje rešitev za te probleme. Tako smo se ob nenehni izpostavljenosti tej 'krivdi' naučili. Zato se ta vzorec samodejno sproži in prva in edina reakcija v trenutku, ko se problem pojavi, je samoobramba. Saj namreč vemo, da se bo iskal krivec! Zato je potrebno narediti vse, da se prsti ne bodo usmerili v nas in za to je potrebna energija. Če bi zbirali vložek energije ljudi v strategije izogibanja krivdi, bi lahko poganjala elektrarno in z elektriko bi lahko oskrbovali ogromno odjemalcev.
Vso to energijo bi lahko uporabili za konstruktivno soočanje s situacijo.
Najprej bi razrešili problem. Breme se odloži in ne trošiš energije za prenašanje le tega.
Potem bi se izboljšali odnosi. Ko bi vedeli, da ne bo kar takoj uperjenih prstov, je zaupanje večje.
Ko bi dovolili sebi in drugim, da so napake človeške, nekaj popolnoma naravnega in neizogibnega, če živiš, bi si upali več. Bolj pogumno bi stopali na neznane poti, izven cone udobja. Čeprav bi stopali na 'nevarna' območja, bi se počutili bolj varne, saj bi vedeli, da ob 'kiksu' ne bo uperjenih prstov, pač pa ponujena roka.
Ko se naslednjič pojavi problem in dobro veste, da niste 'krivi' zanj, ne uperjajte prsta v drugega. To ne bo rešilo ničesar. Bolje ne bo niti njemu niti vam. Uperite rajši pogled v prihodnost in skupaj poiščite rešitev. S tem imate namreč več možnosti, da takrat, ko boste vi 'krivi' za nek problem, ne bodo uperili prstov v vas in vas pustili same v tem. Da boste tudi takrat vsi staknili glave in skupaj rešili zagato.