"Juhu, počitnice!" ali "Joj, počitnice!"

Če ste starš šolarju - kateri vzklik velja za vas? Se počitnic veselite ali v vas vzbujajo tesnobo?


Če vsaj malo spremljate medije, ste opazili, da so polni nasvetov za starše "kam z otrokom v počitnicah". Še enkrat preberite besedno zvezo "kam z otrokom". Ustavite se in malo pomislite. Kam z otrokom? Zveni, kot da so starši v zagati, ker ima član družine, ki je šolar, naenkrat pred seboj dneve brez urnika, ure brez načrtov in noči brez budilke, če so ga seveda starši naučili, da je bujenje njegova odgovornost.

Kot da je to na nek način strašljivo, zato je nujno potrebno tudi v počitniške dneve vpeljati urnik, v ure pa neko vsebino, saj drugače v otroških in mladostniških glavah vznikajo same "lumparije". Kaj nekaj staršev sem slišala to reči. In ti starši zagotovo ne zaupajo otrokom. Zato na tem mestu govorim samo o teh starših. Ki ne zaupajo otrokom. Ob tem, ko je starševa domišljija polna vseh mogočih črnih scenarijev, v katerih je glavni lik mladi član njihove družine, seveda niti za trenutek ne pomislijo na to, da so bistven delež k temu prepričanju prispevali sami.


Starši (poudarjam, govorim samo o starših, ki otrokom ne zaupajo) si namreč svoje starševske dolžnosti razlagajo na način, ki jih kar najbolj "odveže" lastne odgovornosti za posledice njihove "vzgoje". Vidite? Če starš ne odgovarja za posledice svojih odločitev in dejanj, kako se naj otrok nauči ravno to? Praviloma takšni starši (ki ne zaupajo otrokom) tudi tekom odraščanja sina ali hčerke poskrbijo za to, da njemu ali njej ni potrebno odgovarjati za posledice svojih dejanj. Spregledajo otrokove razvojne naloge in dolžnosti ter jih opravljajo kar sami namesto njih.Veliko jih je celo prepričanih, da s tem otroku pomagajo. Da ga rešujejo iz zagate! V resnici pa velikokrat rešujejo sebe! SVOJ UGLED! Da otrok počne "lumparije" pa so odgovorne vzgojiteljice, učiteljice, na koncu celo država!


Kavzalno zvezo vzrok - posledica bi moral otrok spoznati zelo zgodaj, ko je še malček. Odraščanje ni mačji kašelj in pogosto se znajde v zelo bolečih situacijah. Če ljubite otroka, se ne trudite izničiti njegove izkušnje! Vzdržite ob njegovi bolečini, čeprav je to za vas mogoče še bolj boleče. Brez posredovanja mu stojte ob strani. V vajinem odnosu morajo biti tudi takšni trenutki. Ta čas, ki ga preživite z otrokom brez da ga hočete "oblikovati" oz. kaj "naučiti" oz. "vzgajati", ko dovolite, da se uči sam, je najboljša "naložba" tako v otrokovo kot v svojo prihodnost. Otrok bo spoznal, katere odločitve in dejanja ga spravijo v težave, zato se bo temu izogibal. Hkrati pa bo zaradi vašega "stojim ti ob strani" ohranjal občutek varnosti, ki je eden temeljnih za zdrav razvoj.


Tako ne bo potrebno v letih šolanja vam skrbeti za to, kaj bo počel v počitnicah. Ker mu zaupate, da bo znal sam prepoznati svoje želje in potrebe ter jih zadovoljiti, brez da bi počel "lumparije". Zagotovo bo delal napake. Vsaka napaka pa ni že kar takoj "lumparija"! Naj se nauči biti sam s seboj. V resnici sam s seboj, brez tehnologije. Zagotavljam vam - to je dragocena popotnica v odrasli svet!