Zasvojenost

Ko mi kdo ponudi cigareto, rečem, da ne kadim, ker sem zasvojena z njimi. Zato
cigarete nisem držala v roki 34 let. Nekdo bi rekel, 34 let, saj to je že zdavnaj mimo,
saj nisi več zasvojena. Verjetno res ne, le da tega ne vem in še pomembneje, nočem
preverjati. Preverila bi tako, da bi pokadila eno cigareto in potem opazovala učinek.
Tako mi svetujejo prekaljeni kadilci. To vabilo jemljem kot izkušena stara riba, ki
sumničavo opazuje črva, nataknjenega na trnku. Ne bom ugriznila in ne bodo me
ulovili!

V resnici nimam niti najmanjše želje preverjati ničesar, ker cigarete niso več del
mojega življenja. Vem pa, kaj pomeni biti zasvojen, še bolj poznam občutek. Če v
takratni odnos postavim sebe in cigareto, je bila zagotovo cigareta tista, ki je
oblikovala in vodila moje vedenje. Življenje sem prilagajala njej. Stvarem sem se
odpovedovala zaradi nje. Moj zunanji in notranji svet je bil organiziran tako, da je bila
cigareta na vrhu moje lestvice vrednot. Ko sem se vznemirila, puh, puh… Ko sem
bila zdolgočasena, puh, puh… Ko sem kaj dosegla, puh, puh… Kar tako, puh, puh…
Izogibala sem se vsemu, kjer kajenje ni bilo sprejemljivo. Celo na obisk nisem šla tja,
kjer mi niso dovolili kaditi v stanovanju. Klinc jih gleda, čistune, me že nočejo v svoji
družbi, če mi ne dovolijo kaditi pri njih. Ko mi je fant postavil ultimat – ali jaz ali
cigareta – sem izbrala cigareto…

Takrat je bila najbolj nesrečna oseba, ker kadim in mi je to vedno znova dala vedeti –
moj dedek. Ki je bil tudi sam strastni in verižni kadilec! Obljubljal mi je nagrade, če
neham. Prosil, prepovedoval, vendar vse s cigareto v roki! Lahko si mislite, da mu
nisem glih najbolj verjela. Neštetokrat sem ga prinesla okoli. Kupi mi "italijanske"
kavbojke, pa neham. Delala sem se, da ne kadim več, dokler jih nisem dobila. Ta
najin ples se je še velikokrat ponovil… Govorila sem: ni res, da kajenje škodi, ne
tupite mi nekaj in ne pametujte! Kašljam le zato, ker imam bronhitis. Kašljala bi tudi,
če ne bi kadila, zdravnik mi je povedal. Ko sem bila pri njem v ordinaciji, se je dim kar
vlekel po njej in pepelnik je bil čisto poln ogorkov. Tako da, lepo prosim…?!

Šment, ko se zdaj spominjam takratno sebe, sem kar rdeča v obraz. V zadregi. Ni
enostavno sprejeti podobe sebe, ki ni v skladu s predstavo o meni. Čeprav je to bila
tista Irma, takrat. Ki pa je sedaj psihologinja. Psihoterapevtka. Ki jo je na povodcu
vodila cigareta. Uh!

V nekem trenutku pa sem kar nehala. Brez kakršnegakoli vidnega razloga. S
kolegico sva sedeli v kuhinji, sredi vročega poletja, rolete so bile napol spuščene in
sončni žarki, ki so pronicali skozi, so gost dim rezali na trakove. Znotraj mene se je
nekaj premaknilo, kot da so vse celice v mojem telesu zaplesale sinhroni ples. Rekla
bi, da sem doživela Ah! trenutek. Očitno se je nekaj podobnega dogajalo tudi v njej,
ker sva se spogledali in ne vem več, katera je rekla: »Nehava?« »Ja!« Zmečkali sva

vse ostale cigarete (jaz sem ravnokar odprla škatlo sarajevskega Marllbora) in jih
vrgli v koš. In nobena ni nikoli več kadila. Nimam razlage, ne znam utemeljiti procesa,
vem le to, da se mi je zafržgamalo vse skupaj, tudi sama sebi. Cigareta me ne bo več
definirala!

Tistih nekaj let zasvojenosti je pustilo v meni pomembno znanje in izkušnjo, ki je zelo
uporabna sedaj pri mojem delu. Najpomembnejši je spomin na zanikanje. Zanikanje,
da delam nekaj, kar mi škodi, zanikanje, da je s tem karkoli narobe, da škodim tudi
drugim v moji bližini in zanikanje, da jaz sama razumsko ne nadziram tega.

Hitro prepoznam podoben vzorec pri kom drugem. Zato – če na opozorilo kogarkoli,
še najbolj pa svojih bližnjih, odreagirate z nejevoljo in ste razburjeni, potem ne berite
naprej. Jezni boste in užaljeni. To ni moj namen. Namreč, pri vsakem je potrebno
tisto nekaj, kar prekine zanikanje, ki je lastno vsakemu posamezniku, tisti Ah!
trenutek. Vi ste tisti, ki boste to iskali in našli ali ne.

Napisano sem namenila tistim, ki ob svarilih drugih v svoji glavi pomislite: »Ali res
pretiravam?« Veste, če so vas drugi opozorili, potem zagotovo! Ljudje imamo oči
obrnjene navzven, pri drugih hitro opazimo, ko gre kaj narobe, pri sebi pa ne. Sebe
gledamo skozi rožnata očala. Zato verjemite, da so vaša opažanja in prepričanja
pristranska in da vas drugi ne opozarjajo zato, ker hočejo biti tečni, pač pa zato, ker
jim je mar. Tisti, ki vas NIMAJO radi, vam bodo z veseljem ponujali vaš objekt
zasvojenosti. Pridi, greva v šoping, naročiva še dve tortici, dajva še eno rundo…še
eno črtico…še en joint… Tisti, ki vas NIMAJO radi, bodo podpirali vašo
samosabotažo!

Zasvojenost ima dve rdeči niti:
1. Nezmožnost regulacije lastnih čustev.
2. Zanikanje, da z vzorci zasvojenosti počnemo točno to – reguliramo čustva.

Kako naj opišem ta proces? Najenostavneje bo najbolj enostavno – ko se pojavi
čustvo, ki je tako ali drugače nevarno ali neprijetno, tudi na najbolj nezavednem
nivoju, odreagiramo. Kadar smo znotraj tega reagiranja naučeni, da čustva ne
smemo ozavestiti, ga sprejeti in "iti skozenj", se ga je potrebno lotiti na drugačen
način. Ker ga z razumom ne moremo obvladovati, ga utišamo drugače. Se
umaknemo… Umaknemo od česa? Sebe…

Kako? Ja, pogledamo pod dežnik zasvojenosti in počasi utrjujemo vzorec, ki nam
najbolje služi.

Katera je tista substanca ali vedenjski vzorec, ki najbolje služi, pa je odvisno od
vsakega posameznika.

Seveda so nekatere substance ali vedenjski vzorci življenjsko nevarni na kratek rok,
medtem ko drugi izgledajo bolj nedolžni, skoraj sprejemljivi za večino. Na splošno
velja, da je zasvojenost s športnimi aktivnostmi manj nevarna, kot zasvojenost z
drogo.

Vendar tovrstno sklepanje temelji na zunanji pojavnosti zasvojenosti, medtem ko je
notranji psihični proces očem in zavednemu prikrit. In ta je podoben pri vseh
zasvojenostih – pomoč pri regulaciji čustev.

Na koncu koncev vodijo vse oblike zasvojenosti v zelo nekvalitetno vsakdanje
življenje. Na začetku so res lahko samo oblika pomoči, ker pa je meja zabrisana in se
je ne zavedamo, saj se zasvojenost ne zgodi čez noč in se sproti adaptiramo, smo
hitro lahko na drugi strani – ko je ravno ta pomoč nevarna.

V resnici se tudi sami na nekem nivoju zavedate, da počnete nekaj, kar "ni prav". To
lahko zelo enostavno preverite - v kolikšni meri substanco in vedenje skrivate pred
drugimi (npr. če bruhate, ker vam je slabo, vam je popolnoma vseeno, če vas kdo vidi
ali sliši, za razliko od bruhanja, ki ga sami sprožite). Če skrivate, potem nek del vas
ve, da ni ok, da je treba skriti!

Ali ste zasvojeni, lahko preverite tudi tako, da najmanj mesec dni, še bolje dva,
zdržite brez. Brez alkohola, droge, zdravil, šopinga, IKT-ja, iger na srečo,
prenažiranja in bruhanja, seksa, aplikacij na telefonu…

Če mesec ali dva zdržite brez težav in ne čakate nestrpno, kdaj bo rok mimo, da
boste lahko spet, potem tvegam v prepričanju, da še niste prestopili tiste magične
meje, ko bo zelo težko stopiti nazaj.

Dobrodošlo je, če nismo sami. Seveda so zelo dragoceni odnosi, v katerih nam ljudje
hočejo dobro in nas opozarjajo na nekaj, kar nam škodi, vendar se v neki točki
morajo tudi oni ustaviti, saj smo sami odgovorni za svoje vedenje. Če ne bodo rekli –
poglej, tukaj sem in ti ponujam roko, da prideš v moj svet, vendar jaz ne
naredim več niti koraka v tvojega - potem lahko zasvojenost uniči življenje obeh.
Praviloma je to za ljudi okrog zasvojenca zelo težka odločitev, saj imajo občutek, da
so obrnili hrbet tistemu, ki ga imajo radi. Prav to dejstvo - imam te rad - bi moralo biti
podlaga za to, da prepustimo zasvojencu njegovo odgovornost zase. Da poišče pot
iz zasvojenosti na svoj način. Kakorkoli že. Ali pa tudi ne…

Če ne zmorete brez česa, bo verjetno potreben Ah! trenutek. Ki lahko pomeni, da
boste zmogli sami, lahko pomeni, da boste poiskali pomoč, vedno pa pomeni
razpoko v jeklenem oklepu zanikanja. Šele takrat lahko začne skozi to razpoko

pronicati spoznanje, da se je potrebno rešiti. Da se je potrebno naučiti drugače
regulirati čustva. Poiščite način, kako se boste tega lotili.