Občudujem starše, ki v neki točki razvoja svojega otroka, ko se ta znajde v težavah, spoznajo, da sami ne znajo več, kako naprej in začnejo iskati pomoč. Narediti to je po eni strani težko, po drugi pogumno. Po tretji strani pa – kam naj gredo po pomoč?
Biti starš je nekaj, kar je prepuščeno vsakemu posamezniku. Vsak fant, ki začne proizvajati spermije ter vsako dekle, ki začne proizvajati jajčeca, sta lahko starša. Če se karkoli zalomi, gasita in sanirata sama po svojem občutku ali se začneta ozirati na škvrljon različnih možnosti, kam po pomoč. Tudi na tem področju so starši prepuščeni lastni presoji glede tega, kaj je za njih pomoč. Znajti se v vsem tem in najti najbolj relevantno pomoč, je torej – moja prijateljica bi rekla – jeba!
Kaj pa, če težava ni v otroku? Lahko da je samo simptom, ki je manifestacija nečesa drugega.
Zato bi bilo smiselno, da se starši, preden začnejo iskati pomoč za otroka, ustavijo in prisluhnejo, pa ne samo prisluhnejo, pač pa tudi slišijo naslednjo trditev: 95% otrok ima težave zaradi neskladja med tem, kaj oni v resnici so in med tem, kaj starši pričakujejo, da so. Ostalih 5 % sem pustila za rezervo. Ker si ne drznem trditi, da je nekaj vse ali nič, nikoli ali vedno.
Ampak vseeno je 99,9% tistih staršev, katerih otrok ima težave, prepričanih, da so v tistih 5% - da vir otrokovih težav ni v njih, pač pa ima otrok težavo, ki je nastala izven družinskega kroga in brez povezave, whatsoever, z njimi.
Te težave se lahko kažejo na veliko različnih področjih in jih tako starši, kot včasih celo mi, strokovnjaki, težko povežemo z virom. Izpostavila bom le eno področje in sicer šolski uspeh.
Poznam starše, ki so s strahom pričakovali vstop svojega otroka v šolski sistem. S tem se namreč po njihovih predstavah začne dokazovanje, borba, trud in trdo delo. Borba s kurikulumom, doseganji normativov, učitelji, ravnatelji, ministrstvom… Postanejo taksi za vse možne izven šolske dejavnosti. Konec je zabave, sproščenosti in uživanja obojih. Tako staršev, kot otroka. Vse v luči svetle prihodnosti otroka, ki bo zaradi dobrih ocen imel odprtih več možnosti kasneje v življenju. V proces se zaženejo z zavihanimi rokavi. Iščejo inštruktorje za vse sorte predmetov, se vsak dan učijo z otrokom, mu delajo naloge, referate, berejo namesto njih… in tisto najbolj grozno – pritiskajo na otroka! Samo, da bodo petice.
Se vam že svita? Postavila bom namreč vprašanje: kaj odražajo te ocene? Otrokovo znanje, sposobnosti, proces…ali so to ocene starševstva?
Ko vprašam starša, zakaj mu je tako pomembno, da ima otrok v šoli večinoma petice, reče, da mu hoče dobro. Zaradi njegove prihodnosti. S tem bi mu rad zagotovil boljšo prihodnost. Ko vprašam, ali je tudi on imel petice v šoli, jih večina zardi in odgovor obrnejo na šalo.
Ko vprašam starša, ali so njegove trenutne težave, ki jih ima, nastale zato, ker takrat ni imel petic v šoli, jih večina zardi še bolj in včasih je potrebno čakati na odgovor. Vendar je na koncu odgovor vedno – ne.
Ko vprašam, zakaj hoče, da se otrok izobražuje za določen poklic, čeprav le temu ta poklic ni všeč, reče, da mu hoče dobro. Zaradi njegove prihodnosti.
Ko vprašam, ali bi starš bil po poklicu to, kar je, če bi sam izbiral, je večinoma odgovor tihi ne. Glasnemu in agresivnemu ja! bi težko pripisala verodostojnost. Praviloma je odraz odpora.
Potem počakam, da starš zapopade dojeto, da presenečeno opazuje težavo s popolnoma drugačnega zornega kota in ko začutim pravi trenutek, začnem pogovor o tem, kaj v resnici gre narobe. Ker to zagotovo niso ocene otroka.
Za skrbjo za otrokove ocene v šoli se skrivajo razlogi, ki so lastni vsakemu posameznemu staršu. Tvegam v prepričanju (v tem primeru brez velikega tveganja), da se znotraj starša dogaja proces, ki ima izvor v njegovi preteklosti in se tukaj in zdaj med drugim manifestira kot skrb za učni uspeh otroka. Naloga starša je, da to razišče, če hoče.
