Zakaj pa ni petka?!?

Občudujem starše, ki v neki točki razvoja svojega otroka, ko se ta znajde v težavah, spoznajo, da sami ne znajo več, kako naprej in začnejo iskati pomoč. Narediti to je po eni strani težko, po drugi pogumno. Po tretji strani pa – kam naj gredo po pomoč? 

Biti starš je nekaj, kar je prepuščeno vsakemu posamezniku. Vsak fant, ki začne proizvajati spermije ter vsako dekle, ki začne proizvajati jajčeca, sta lahko starša. Če se karkoli zalomi, gasita in sanirata sama po svojem občutku ali se začneta ozirati na škvrljon različnih možnosti, kam po pomoč. Tudi na tem področju so starši prepuščeni lastni presoji glede tega, kaj je za njih pomoč. Znajti se v vsem tem in najti najbolj relevantno pomoč, je torej – moja prijateljica bi rekla – jeba!

Kaj pa, če težava ni v otroku? Lahko da je samo simptom, ki je manifestacija nečesa drugega.

Zato bi bilo smiselno, da se starši, preden začnejo iskati pomoč za otroka, ustavijo in prisluhnejo, pa ne samo prisluhnejo, pač pa tudi slišijo naslednjo trditev: 95% otrok ima težave zaradi neskladja med tem, kaj oni v resnici so in med tem, kaj starši pričakujejo, da so. Ostalih 5 % sem pustila za rezervo. Ker si ne drznem trditi, da je nekaj vse ali nič, nikoli ali vedno. 

Ampak vseeno je 99,9% tistih staršev, katerih otrok ima težave, prepričanih, da so v tistih 5% - da vir otrokovih težav ni v njih, pač pa ima otrok težavo, ki je nastala izven družinskega kroga in brez povezave, whatsoever, z njimi.

Te težave se lahko kažejo na veliko različnih področjih in jih tako starši, kot včasih celo mi, strokovnjaki, težko povežemo z virom. Izpostavila bom le eno področje in sicer šolski uspeh. 

Poznam starše, ki so s strahom pričakovali vstop svojega otroka v šolski sistem. S tem se namreč po njihovih predstavah začne dokazovanje, borba, trud in trdo delo. Borba s kurikulumom, doseganji normativov, učitelji, ravnatelji, ministrstvom… Postanejo taksi za vse možne izven šolske dejavnosti. Konec je zabave, sproščenosti in uživanja obojih. Tako staršev, kot otroka. Vse v luči svetle prihodnosti otroka, ki bo zaradi dobrih ocen imel odprtih več možnosti kasneje v življenju. V proces se zaženejo z zavihanimi rokavi. Iščejo inštruktorje za vse sorte predmetov, se vsak dan učijo z otrokom, mu delajo naloge, referate, berejo namesto njih… in tisto najbolj grozno – pritiskajo na otroka! Samo, da bodo petice. 

Se vam že svita? Postavila bom namreč vprašanje: kaj odražajo te ocene? Otrokovo znanje, sposobnosti, proces…ali so to ocene starševstva? 

Ko vprašam starša, zakaj mu je tako pomembno, da ima otrok v šoli večinoma petice, reče, da mu hoče dobro. Zaradi njegove prihodnosti. S tem bi mu rad zagotovil boljšo prihodnost. Ko vprašam, ali je tudi on imel petice v šoli, jih večina zardi in odgovor obrnejo na šalo.

Ko vprašam starša, ali so njegove trenutne težave, ki jih ima, nastale zato, ker takrat ni imel petic v šoli, jih večina zardi še bolj in včasih je potrebno čakati na odgovor. Vendar je na koncu odgovor vedno – ne. 

Ko vprašam, zakaj hoče, da se otrok izobražuje za določen poklic, čeprav le temu ta poklic ni všeč, reče, da mu hoče dobro. Zaradi njegove prihodnosti.

Ko vprašam, ali bi starš bil po poklicu to, kar je, če bi sam izbiral, je večinoma odgovor tihi ne. Glasnemu in agresivnemu ja! bi težko pripisala verodostojnost. Praviloma je odraz odpora.

Potem počakam, da starš zapopade dojeto, da presenečeno opazuje težavo s popolnoma drugačnega zornega kota in ko začutim pravi trenutek, začnem pogovor o tem, kaj v resnici gre narobe. Ker to zagotovo niso ocene otroka. 

Za skrbjo za otrokove ocene v šoli se skrivajo razlogi, ki so lastni vsakemu posameznemu staršu. Tvegam v prepričanju (v tem primeru brez velikega tveganja), da se znotraj starša dogaja proces, ki ima izvor v njegovi preteklosti in se tukaj in zdaj med drugim manifestira kot skrb za učni uspeh otroka. Naloga starša je, da to razišče, če hoče.

Težave v učnem procesu so lahko povezane tudi s tem, da starši dojemajo otroka kot svoj izdelek, produkt, če hočete. Tako je seveda samoumevno, da mora otrok biti odličen, da ne bo delal 'sramote', da ne bo metal slabe luči na starše. Zato se zgodi, da pripeljejo otroka 'v popravilo'. Občutek imam in sliši se grozno – kot avtomobil k mehaniku. Sami niso pripravljeni, da opustijo kalup, v katerega bi radi stlačili otroka, pač pa želijo, da bi jim drugi pomagali, da ga stlačijo v ta kalup. Njim ta proces ne uspeva tako, kot so si zamislili, zato pridejo po pomoč. Ker so oni po svoji presoji naredili vse, kar je v njihovi moči. In res so.

Otrokom niso prepustili odgovornosti za učni uspeh, v skrajnih primerih so jo v celoti prevzemali nase. Poznajo vso dogajanje v šoli, ko otrok omeni kakršnokoli težavo, se takoj zaženejo v reševanje le te, pa naj je to na področju snovi, odnosov z učitelji in, pazite to! – tudi na področju odnosov z vrstniki. Z eno besedo bi proces lahko opisala tako, da 'bijejo otrokove bitke'. Bitke, ki so neobhodno potrebne, da bi se otrok naučil funkcioniranja v družbi in iskal svoje mesto na tem svetu. S svojimi potenciali, svojimi sposobnostmi, svojimi željami in svojimi potrebami.

Tako pa starši pogosto preprečijo, da bi do tega sploh prišlo. Preprečijo, da bi se otrok spoznaval, da bi odkrival, kdo je in kam hoče. V trdnem prepričanju, da delajo dobro svojemu otroku (indikator za to početje je otrokova negotovost, kaj želi postati – kadar po OŠ gre na gimnazijo zato, ker ne ve kam drugam in potem na koncu gimnazije še vedno ne ve, kam naprej…). 

Vendar, če se otrok ne bo znašel pred nobeno oviro in v tem obdobju ne bo imel težav in se jih sam učil reševati, kako jih bo potem v tej svetlo opevani prihodnosti, zagotovljeni s peticami, reševal, ko se pojavijo? Ker se bodo! Kdo bo potem poskrbel, da jih reši? Starši? Osebi pri svojih tridesetih, štiridesetih ali več letih…?

Trdno stojim za prepričanjem, da boste najbolj pomagali svojemu otroku, če boste najprej poiskali pomoč zase. Pa s tem ne mislim tiste klasične pomoči, kot si jo večina predstavlja – imam težavo, ki je ne zmorem sam rešiti. Pač pa mislim v tem smislu, da s pomočjo nekoga ozavestite svoje potrebe, želje in prepričanja o sebi, drugih ter svetu nasploh. 

Mogoče boste ob tem spoznali, da je tudi vaš otrok unikatna oseba, kakršenkoli že je. In da mu delate gorje, če ga hočete stlačiti v kalup po vaših predstavah. Da mu s tem zafržgamate prihodnost, ne pa olajšate!

V šoli so ocene od 1 do 5. Vse nad 1 zagotavlja otroku pot naprej. Niste zadovoljni z dvojkami ali trojkami? Kaj pa, če vaš otrok je? Ste v stiski zaradi tega? Raziščite zakaj.

Ker se pod klobukom 'otroku hočem samo dobro' lahko skriva kaj drugega. Za prihodnost vas kot staršev in otrok bo koristno, če odkrijete, kaj.

Na koncu koncev bo pa tako ali tako umetna inteligenca spremenila način izobraževanja in način življenja nasplošno. In ocen sploh ne bo več…