Veto na dotik

Zaradi covida sem bila ves čas olimpijskih iger zaprta v dnevni sobi in spoznala vse možne zimske olimpijske športe, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Spoznala sem zvezdnike teh športov, spremljala vse naše športnike in se ponosno drla skozi zaprta vrata, ko je mož prišel po stopnicah: »Dobili smo medaljo!« Hkrati sem zaradi 'poklicne deformacije' opazovala tudi nebesedno govorico vseh možnih udeležencev olimpijskih iger v Pekingu. Izgledalo je tako, kot v nekem futurističnem filmu – vsak je moral korakati tako in točno do koraka natančno do tja, kamor je pokazala 'robotska' hostesa. Skafandri, testiranja, vzdrževati razdaljo, sneti masko na ukaz, nadeti masko na ukaz… na obrazih ni bilo toliko sproščenosti, iskrivosti, veselja in žalosti, kot na preteklih igrah. Če je že bilo, pa je bilo skrito pod maskami. Kitajska je na prvi pogled na prvo mesto postavila tekmovanje s korona virusom, ne v športu. Predstavljam si, da niso hoteli biti še enkrat v vlogi 'omogočevalca' širjenja virusa. Lepo, da so si vsaj tekmovalci na koncu tekme lahko čestitali z dotiki, da so si lahko segli v roko, se potrepljali po ramenih, se vrgli drug drugemu v objem. Ob vsem tem sem začutila, da pogrešam dotik. Ja, dotik.

Najbolj 'zanemarjen' človeški čut. V teh dveh letih korona obdobja se ljudje veliko pogovarjajo, kako neprijetno je biti brez vonja in okusa (pa saj je res, hrano prežvekujem, kot da je slama), a vemo, da je ta izguba čutov začasna. Je za vzdržati.

Ob predstavi, da bi izgubili vid, jih veliko reče, da tega ne bi preživeli, da bi rajši kar umrli. Je nepredstavljivo. Tudi na področju sluha je podobno. Nihče noče biti gluh.

Ko se tako pogovarjamo o izgubi raznih čutov, še nikoli nisem slišala, da bi kdo rekel, da ne bi rad izgubil čuta za tip. Kot da se ne zavedamo, da ga sploh imamo. Ne zavedamo se, koliko in kakšne informacije dobimo preko tega. Čutnice za tip so v koži in že to je pokazatelj, kako pomemben je tip – koža je namreč naše največje čutilo. Ko hočemo zares in do konca začutiti nekaj ali nekoga, se ga moramo dotakniti. Dokler se niste dotaknili kače, nimate pojma, kakšna je v resnici. Slavne osebe so v javnosti v nevarnosti tudi zato, ker se jih ljudje hočejo dotikati. Ultimativni občutek blaženosti pri krščanskem verniku je trenutek, ko se ga papež dotakne. Lepo je, če ga vidi od blizu, dotik pa je veliko več. Če imate majhne otroke, dobro veste, da se otrok pomiri in potolaži šele, ko ga vzamemo v naročje, ko se ga dotikamo, božamo. Ni dovolj, da ga sočutno gledamo in govorimo, da bo vse v redu. Začutiti mora naš dotik.

V preteklosti je bilo narejenih veliko zelo spornih eksperimentov na to temo. Takrat so jih še lahko počeli na ta način, danes bi izvajalci šli v zapor. So pa prinesli pomembne rezultate, na temelju katerih smo prišli do prelomnih spoznanj. Naj opišem le enega: opičje mladičke so postavili v zelo stresno situacijo in potem gledali, kako se bodo potolažili – ali bodo šli po tolažbo h kovinski opici, ki je imela dudo z mlekom, ali bodo šli h kovinski opici, ki je bila ovita v mehko krzno. Vse male opice so se stisnile h krznu.

Pomembnost dotika je bila dokazana tako za snovni svet, kot za odnose med ljudmi. Zato trdim, da je korona virus naredil ogromno škodo v naših odnosih. Ne smemo se dotikati. Dotik je govorica ljubezni, naklonjenosti, sočutja, daje občutek varnosti, vse je lažje, če vas nekdo prime za roko. Dotik je lahko zdravilen. Spomnite se trpljenja raznih umetnikov, ki so nam pustili čudovite umetnine, poezijo in prozo, zato, ker so bili le v platonskem odnosu. Ker se ljubljene osebe niso smeli dotakniti.

Da si boste lahko bolje predstavljali, o čem govorim, izvedite domišljijsko vajo: Pred seboj si predstavljajte osebo, ki jo imate najraje na svetu. Stoji pred vami, oddaljena dva metra in gledata se. Ljubeče. Povejte ji, da jo imate radi in ona to pove vam. Ostanite nekaj trenutkov v tem občutku…

Zdaj pa si predstavljajte, da stopite brez besed do te osebe in jo objamete. Položite roko na njene lase, začutite njeno roko na svojem vratu, stisnjena sta skupaj, molče. Ostanite nekaj časa v tem občutku…

Presodite, kdaj je bil občutek stika s to osebo močnejši. Tvegam v prepričanju, da z dotikom.

Močno upam, da se dve leti trajajoč veto na dotik ne bo nadaljeval. Da bomo lahko čimprej 'sanirali' poškodbe, ki so v naših odnosih nastale zaradi pomanjkanja dotikov. Da ne bomo postali otopeli in si nehali želeti objemov…

Trenutno sem otožna, ker smo na tak čuden način izgubili dotik in nočem zaključiti procesa žalovanja. To bi pomenilo, da bi sprejela stanje takšno kot je, in šla naprej v življenje brez tega, kar sem izgubila. Nočem tega. Sploh, ker si predstavljam nevarnost, ki nam preti, če bomo to naredili kot družba. To pomeni, da bo naša socializacija razvila rak rano, ki bo metastazirala na vsa področja naših stikov. Nadaljevanja si nočem predstavljati. Hočem objeti osebo, ki je že dolgo nisem videla, hočem stisniti roko osebi, ki sem jo spoznala, hočem udariti petko z osebo, s katero bova nekaj skupaj dosegli, hočem vzeti v naročje otroka, ki steguje roke proti meni, hočem položiti roke na ramena osebe pred menoj, ko bomo plesali kolo, hočem deliti in sprejemati poljube… ko podoživljam občutke ob spominih na druženja v preteklosti, je to moje največje bogastvo. Nočem gledati v prihodnost skozi prizmo korone, ker to pomeni… praznino… nočem tega. Hočem objem!