Vesela sem, da je mami umrla

Pred kratkim je umrla moja mama. Sem v procesu žalovanja in ko sem oni dan v knjigarni zagledala knjigo z naslovom Vesela sem, da je mami umrla, sem za trenutek zadržala dih. Imela sem občutek, da je tudi srce za hip obmirovalo. Reakcija je bila nagonska, spontana, čustvena – zabolelo me je.

Po ovitku sem vedela, da ne gre za veselje ob koncu maminega trpljenja, evtanazijo in kaj je še povezanega z duhovnostjo in filozofskim pristopom k trpljenju in smrti. Ko sem opazovala naslovnico, kjer na fotografiji avtorica v varni razdalji od svojega telesa drži v rokah roza žaro, iz katere kukajo papirnati konfeti, na obraz pa si je nadela nedoumljiv, mogoče malce ciničen nasmešek, sem se počasi umirila in ozavestila naslednje - ta punca je izbrala provokativen naslov! Kasneje sem na spletu poslušala intervju z njo in povedala je, da je bila to tudi marketinška poteza – provokacija pritegne pozornost. In, kot da njena mama sedaj, ko je mrtva, služi njej in njenim ciljem… sumim na lepo zapakirano maščevanje…

Na ovitku je pisalo, da gre za osebno izpoved. Vsak, še tako majhen kamenček z veseljem poberem in ga dodam mozaiku, ki upodablja moje strokovno področje, zato sem knjigo kupila in jo na mah prebrala. Podobno tematiko je v knjigi Učiteljica klavirja opisala Elfriede Jelinek, avstrijska pisateljica, ki si je s svojim pisanjem prislužila Nobelovo nagrado.

Med obema knjigama je ogromna razlika. Po mojih literarnih kriterijih sploh ne bi smeli biti na isti polici. Imata pa skupno rdečo nit – naslavljata poseben odnos mati – hči. Avtorici sta prikazali odnos, ki je toksičen, maligen, uničujoč… V obeh pripovedih sta materi hčerama nadeli okove in verigo trdno držali v rokah. Hčeri sta vsak korak naredili pod budnim materinim očesom. In vsak korak je bil v smeri, kjer se je tam daleč na obzorju kazal obljubljeni raj, ki ga mati sama nikoli ni mogla doseči.

Ko sem brala, sem začutila sočutje in empatijo do obeh v odnosu. Do mame, ki se je borila s svojimi demoni in do hčerke, ki je bila tarča teh maminih demonov in je ustvarila svoje, da je lahko preživela.

Tudi sama sem šla skozi trdo delo v lastni psihoterapiji kar se tiče odnosa z mamo. Do suhega sem se izjokala, preden sem prišla do spoznanja, da nisem bila jaz odgovorna za njene odločitve, njeno življenjsko pot in njena čustva. Moja mama me je, nasprotno od mam, ki sta opisani v omenjenih knjigah, prepustila sebi. Nikoli me ni nadzirala, nikoli omejevala, spoznanja in izkušnje so bile samo moje. Izbirala sem svoje poti. Vendar, na tej točki se po uvidu, ki sem ga doživela v terapevtskih srečanjih, vedno znova nasmehnem. In ta nasmeh izraža razumevanje, sprejemanje in sočutje do sebe. Izbirala sem namreč takšne, da bi bila mama zadovoljna.

Jaz sem po službeni dolžnosti morala skozi psihoterapijo. In intenzivno delati na vseh možnih vsebinah, da ne bi ostalo niti trohice česarkoli, kar bi lahko povzročilo moj pristran odnos do klienta. Normalno, da so priplavali na površje koščki odnosa z mamo.

Ko sem skozi ta proces nanjo lahko pogledala kot na osebo, žensko s svojo zgodbo, sem spustila zamere, občutke krivde in slabo vest ter ozavestila, da je ona ona in jaz sem jaz. Zato so lahko najina skupna leta proti koncu njenega življenja potekala brez čustvenih turbulenc in spoštljivo. Ko je umrla, sem čutila žalost in hvaležnost. Hvaležnost, da sem ob njej živela tako, kot sem in hvaležnost, da je umrla tako, kot je umrla. Zjutraj se je namenila v kopalnico in se po dveh korakih sesedla. Stara je bila 92 let.

No, zato me je zabolelo, ko sem prebrala tisti naslov v knjigarni. Vendar vem, da je veliko odnosov mati - hči, veliko več, kot si sploh upamo pomisliti, tako zelo zblojenih, da hči, presenečena nad seboj, začuti veselje ob tem, ko mama umre. Vendar se znajde v hudi duševni stiski, saj si tega ne upa priznati. Ob veselju se takoj oglasi del nje, ponotranjena mama, ki je lahko veliko bolj agresivna, kot bi bila resnična mama. Tako se znajde na vrtiljaku občutkov krivde in samo obsojanja, lojalnost do mame pa je lahko tako zelo močna, da tudi brez nje nadaljuje z zase toksičnimi vedenjskimi vzorci, ki jih je prej spodbujala živa mama.

Kako to, da je na tem koncu sveta tako zelo nesprejemljiva kakršnakoli negativno naravnana misel o mami?

Medtem ko v Ameriki lahko rečeš (čeprav zapakirano v knjižni naslov) "vesela sem, da je mami umrla" in preživiš, tvegam v prepričanju, da bi bilo v Sloveniji drugače. Da bi avtorico, ki bi si upala izdati knjigo s tem naslovom, obrali do kosti in le te zakopali globoko pod hišo tam na klancu v Vrhniki.

Vroči kostanj, ki ga predajajo iz generacije v generacijo je – mama je nad vsem in vsemi. Tudi Lojze Slak je prepeval:

Mama je prvi klic,
mama je zadnji glas,
kruh in luč,
ki osrečuje nas.
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje,
prava in ena sama,
za vse življenje.
Ko mamo imaš, komaj veš,
kaj ti da iz dneva v dan,
ko je ni, se zaveš,
kako si sam.

Dojemanje mame kot najpomembnejše osebe je nujno in naravno za otroka. Ko se to dogaja v odraslosti, pa bi bilo smiselno odnos prežarčiti s kakšno novodobno aparaturo iz znanstveno fantastičnega filma, ki bi takoj pokazala drugačne odtenke barv, kot so ji nameščeni za orientir. Začela bi piskati…

Našli bi še ogromno poveličevanj lika mame, kamorkoli se obrnemo – mama je idol, superwumen, najboljša, najsposobnejša, naj, naj, naj…

Veliko je takšnih mam.

So pa tudi drugačne. V tem primeru ne govorim o nasilju, ki si ga predstavlja večina, pač pa je nasilje zapakirano v pocukrano, osladno "povezanost". Tudi te mame niso naj.

In tako v tistih situacijah, ko mama ni naj, ko ne dela v dobro otroku, pač pa ga zlorablja v svoje dobro, ko mu, v tem primeru ji, hčerki namreč, hoče obuti svoje čevlje, čeprav jo ožulijo do krvi, nihče ne vidi, še najmanj pa sta tega sposobni tako hčerka kot mama, kaj se dogaja. Praviloma je hčerka mamin ambasador in gorje tistemu, ki bi rekel kaj čez mamo.

Če kdo mami namigne, da morebiti kakšna njena prepričanja in s tem posledično njeno vedenje do hčerke niso ravno optimalna podpora v hčerkinem razvoju, bo svoj pristop goreče zagovarjala s temeljno premiso, ki jo starši v svoji vzgoji uporabljajo kot neovrgljiv aksiom: »To delam v njeno dobro!« Prav tako bo hčerka, če ji kdo želi predstaviti morebitne posledice, ki se ji lahko zgodijo v prihodnosti, če si bo vedno znova obujala mamine čevlje, prepričano rekla: »Mama mi hoče dobro!« Mama bi naj vendar bila po definiciji nezmožna delati v slabo otroku.

Tako se dogaja, da hčerke takšnih mam pozno, zelo pozno ali sploh nikoli ne spoznajo, da je veliko bolj udobno in zdravo imeti obute čevlje, ki so narejeni točno po njihovi nogi. In biti vesele, da jim je koža prav, čeprav se preljuba mama s tem verjetno ne bi strinjala. In s tem nikoli ne bi bila zadovoljna.

Kadar mama svojo hčerko usmerja tja, kamor sama ni zmogla ali ni smela in ji ne dovoli raziskovati svojih potencialov, preko tega zadovoljuje svoje želje in potrebe.

Nekatere mame usmerijo tok v obratno smer in hčerki ne dovolijo iti po poti, če slučajno to želi, po kateri one niso mogle ali smele.

Psihologi so že dolgo nazaj opisali pojem starševska zavist. Po mojem mnenju se v javnosti o tem ne govori tako pogosto, da bi nam postalo znano, saj v referenčnem okvirju cankarmamaste starševske kulture kontaminira svetlečo avreolo mame. Sam pojav ni nič čuden in nesprejemljiv, pravzaprav je popolnoma naravna reakcija, če se nekomu dogaja to, kar je nekdo, v tem primeru mama, lahko le sanjal. Se pač dogaja njeni hčerki. Problem nastane, ko je mamina čustvena energija zavisti usmerjena v strategije, ki škodijo hčerinemu razvoju. Priznati si, da je zavistna svoji hčerki, je nemogoče tako mami, kot je na tak način razmišljati hčerki. In tako se lahko znotraj odnosa mama – hči dogajajo stvari, ki sta jih opisali Jennette McCurdy in Elfriede Jelinek. Grozljive stvari. Ki pustijo grozljive posledice na ženskah.

Nekatere med njimi tudi same postanejo mame in če ne zmorejo doživljati svoje mame kot osebe, s katero niso več povezane s popkovino, bodo težko prerezale popkovino s svojo hčerko. To je namreč razvojna naloga vseh otrok. Da na neki točki začnejo stopati po svoji meri. S svojim tempom. S svojimi vsebinami.

Naj bi zdaj dala kakšen nasvet? Nočem dajati nasvetov. Je pa smiselno da, če ste kot hčerka zelo povezani z mamo, imata super odnos in je ta odnos nekaj najlepšega, kar se vam je zgodilo – pojdite ga raziskat. S strokovnjakom. Ki vam bo postavljal provokativna vprašanja, nastavljal ogledalo in sprožal dvome. Če se izkaže, da je res, da ste v odnosu z mamo suverena samostojna oseba, ki lahko brez kančka slabe vesti misli in čuti kar misli in čuti, potem super za vas!

Če se izkaže, da je prepričanje, da ste v tem odnosu samostojna in suverena oseba samo plod vaše domišljije in v resnici mama odloča, kaj in kako boste, potem je smiselno naročiti čevlje po svoji meri. Ne glede na to, ali mama še živi ali je že davno umrla. To v realnosti pomeni, da ozavestite kdo ste, kaj vi hočete v svojem življenju, kaj je vam všeč in česar nočete in to potem prenesete v vsakodnevno življenje.

Enako smiselno se mi zdi za mame (vendar tukaj pričakujem veliko več odpora). Če je vaš odnos s hčerko najbolj tesen odnos, če sta najboljši prijateljici in si lahko dopolnjujeta stavke - pojdite ga raziskat. Lahko da res potujeta skozi življenje vzporedno, vsaka po svoji trasi, hkrati pa se ob srečanjih v resnici srečujeta, brez da bi sodili pot ena druge. Super za vas.

Če pa vam strokovnjak nastavi ogledalo, ki odseva podobo, s katero niste zadovoljni in ugotovite, da je vajin odnos v resnici še vedno simbioza, v kateri ste s hčerko povezani z debelo popkovino, potem jo je smiselno prerezati. To je vaša razvojna naloga. Da v obdobju prehoda vaše hčerke v odraslost, dokončno prerežete popkovino. Da jo spustite, da gre svojo pot. Vi ste samo zavetje, kamor se lahko vrne po tolažbo, ko na njeni poti nastanejo težave in jo vrže iz ravnovesja. Da vam pride pokazat žulje, ki so nastali zaradi njenih čevljev.

Biti mama je življenjska vloga, ki je v aktivni funkciji od rojstva do odraslosti vaše hčerke. S tem mislim poleg ljubezni predajanje znanja in izkušenj. Potem ta vloga ne izgine, ljubezen ostane, svoji hčerki ste mama celo njeno življenje, le da si v odraslosti mora sama nabirati znanje in izkušnje, neodvisno od vas.

No, pa naj vama dvema odraslima osebama za konec postavim provokativni vprašanji:

Ali kot mama vi najbolje veste, kaj in kako bi hčerka morala, da bo dobro zanjo?

In vprašanje za vas, hčerka – ali je mama tista, ki vedno najbolje ve, kaj je dobro za vas?