18 Marec 2024
Ko preberem te besede, se mi takoj pojavi slika moškega, ki je nasilen do ženske. Povprašala sem druge in vsi, brez izjeme, razumejo kampanjo kot gonjo proti nasilnim moškim. Ženske so žrtve. Moški so storilci. Nekdo jih mora ustaviti.
Seveda se strinjam s tem, da je veliko moških nasilnih do žensk. Vem pa tudi to, da je ogromno žensk nasilnih do moških. Zelo nasilnih. Le da je žensko nasilje do moških »nevidno« v smislu fizičnih posledic. Nasilne so z besedami, pogledi, ignoriranjem, z govorico telesa, manipuliranjem…Še enkrat ponavljam – zelo nasilnih!
Moti me, da se kot žrtve izpostavljajo le ženske, kot storilci pa le moški. Zato prosim za popravek v naslovu . Ustavimo nasilje. Klicaj. Ne glede na spol.
Še nekaj, dokler se bomo ukvarjali le z žrtvami nasilja ne bomo naredili kaj dosti. Nič pravzaprav. Enakovredno moramo obravnavati tudi storilce. Niti pod razno pa si pri tem ne predstavljam represije in kaznovanja in prisilnega 'terapiranja'. Gre za to, da sta tako kot v vseh odnosih, tudi v nasilnem odnosu, vedno dve strani. Takoj ko je odnos, sta vpletena oba. Zato se mi zdi nesmiselno (in rezultati nam ponazarjajo ta nesmisel), da se gremo 'rešiteljev' le tako, da se borimo za žrtev. Ljudje, ki se ukvarjajo s tem, že leta govorijo, ja, nič drugega ne moremo, ker nimamo zakonske podlage za ukrepe proti moškim. Moški so prepuščeni sami sebi na tej poti in pričakovati od njih, da se bodo kar sami javljali na psihoterapijo s ciljem razumeti in nadzirati svojo jezo, je utopija!
Dejstvo je, da nasilna oseba ne zna ravnati s svojo jezo. Ne zna prepoznati sprožilcev jeze, ne zna prepoznati čustva jeze, ne zna obvladati jeze in ne zna izražati jeze. Prav tako tega ne zna žrtev. Ne glede na to, ali je to moški ali ženska! Ne zna pa zato, ker se tega ni naučila. Ker je učenje 'čustvovanja' pri nas tako eksotičen pojem, kot da bi se morali učiti o drevesnih lubadarjih deževnega gozda v Braziliji. Dozdeva se mi, da bi se jih kar nekaj rajši lotilo te teme, kot pa učenja čustvovanja. Ne, učenje čustvovanja pri nas ni 'načrtovano', temveč poteka popolnoma spontano, nekontrolirano in 'mimogrede'.
Nočemo nasilja? Res? Zakaj pa se potem ne lotimo oblikovati šolskega kurikuluma za učenje čustvovanja? In še prej – obveznega dela šole za starše – kako naj učijo otroke čustvovati. Tako bi jih veliko ugotovilo, da tega ne znajo. In da potrebujejo znanje o tem. Nekje moramo prekiniti začarani krog prenašanja vročih krompirjev iz generacije na generacijo. Zavedajte se namreč nečesa – vsako nasilje ima svoj vzrok. In vsako sprejemanje nasilja ima svoj vzrok. Če žugate moškim in skrivate ženske v varnih hišah, se ukvarjate samo s posledicami, ne pa z vzroki! Takrat ko se nasilje dogaja, je 'že s kravjeka rosa izparela', kot bi rekla moja babica. Prej se moramo lotiti problema.
Pri učenju čustvovanja!