Bila sem na dogodku, namenjenem majhnim otrokom in ne morem pozabiti trenutka, ki se me je dotaknil do te mere, da sem z debelim cmokom v grlu odšla domov.
Otroci so se družili, starši in ostali odrasli pa smo stali okrog in jih opazovali. Na začetku je kakšen otrok še plašno iskal pogled starša, potem pa so ugotovili, da je varno in sprostili so se. Zanimivo jih je bilo opazovati. Kako so stopali v interakcijo, se sporazumevali... Med njimi je bila deklica z Dawnovim sindromom. Živahna, pogumna, samozavestna, vesela in radovedna. Počasi sem opazila, da je bila vedno večkrat v družbi z eno drugo punčko. Pogovarjali sta se z vsemi možnimi oblikami sporazumevanja, se smejali, si na trenutke zelo resno kaj dopovedovali …
Temu bi rekla poklicna deformacija – začutila sem, da je nekaj narobe. Začela sem opazovati obraze staršev in naletela na zaskrbljen izraz nekega moškega. Ugotovila sem, da je njegova pozornost usmerjena na tisti dve punčki. Pozorna sem postala na njegov proces in ugotovila, da je tista druga punčka njegova hči. Vedno, ko je prišla v stik s punčko z Dawnovim sindromom, je njegov pogled potemnel. Ko sta potem deklici vedno več ostajali skupaj, je postal nemiren in v nekem trenutku je poklical hčerko in rekel, da gresta domov. Hčerka se je seveda upirala, ne bi še šla domov, moledovala ga je, da bi še ostala. Ni popustil in odšla sta. Ne bom pozabila pogledov teh dveh majhnih punčk. Tiste, ki je morala domov in tiste, ki je ostala tam, sredi gruče otrok in žalostno spremljala odhod nove prijateljice.
Pogled na ta proces je v meni sprožil spomin na mojega najboljšega otroškega prijatelja.
Oče in mama sta bila zaposlena v zavodu za otroke s posebnimi potrebami. Znotraj zavoda, ki je bil v baročnem gradu, je bilo stanovanje, ki sta ga dobila v najem. Tam sem odraščala, kar je pomenilo, da sem se takoj, ko sem stopila skozi vrata svojega doma, znašla med množico otrok, ki so vsak po svoje premagovali izzive, pred katere jih je postavljalo njihovo mentalno in fizično stanje. Nekatere so na dvorišče prinesli, drugi so lahko prišli sami. Eni so se sporazumevali z besedami, drugi preko vseh drugih možnih kanalov. Tako sem vsak dan ob sebi imela veliko prijateljev, ki so me učili zame najpomembnejšo stvar v življenju – kako začutiti in razumeti drugega. Največkrat brez besed.
Med temi prijatelji je v vseh osemnajstih letih bivanja med njimi izstopal eden. Tuzl smo ga klicali. Baje zato, ker je prišel iz Tuzle (takrat so prihajali iz vse Jugoslavije). Bila sem stara mogoče tri ali štiri leta, on jih je imel približno 14 ali 15. Kronoloških. Mentalna starost se je pri njem ustavila pri kakšnih petih letih. Bil je zelo suh, zelo visok in imel je tako veliko srce, da je pokal po šivih. Vedno, ko je prišel na dvorišče, je potrkal po vratih in šla sva se igrat. Skrivat, lovit, plezat po vsem mogočem, včasih sva samo ležala v travi in gledala oblake ter ptice, velikokrat sem hotela na igrala, on pa je pazil name. Stal je ob zibelki in držal roke v pripravljenosti, če bi padla z nje, vrtel me je na vrtiljaku.. Najrajši sem imela, ko me je naložil na rame in tekal po dvorišču tako hitro, da sem imela občutek, da letim. Spomnim se, da sem kričala od veselja in bolj sem vriskala, bolj hitro je tekel.
Najbolj zanimivo mi je, da se ne morem spomniti, če sva se pogovarjala. Če je znal govoriti. Naj se še tako trudim, ne gre. Vem pa, da ni bilo trenutka, ko se ne bi razumela.
Kako zelo je trpel, ko sem začela hoditi v šolo. Mama mi je povedala, da je vsak dan ure preden sem prišla domov, vsakih nekaj minut trkal na vrata. In potem sem morala pojesti kosilo, preden sem lahko odhitela ven. To je bila fast food, preden sem spoznala fast food!
Rada sva se imela. Bila sva najboljša prijatelja. Bil je … ne vem, kako naj to opišem… kot da je vedno do konca točno zaznal moje razpoloženje. In se do konca točno odzval nanj. Ko sem bila vesela, je vriskal z menoj, ko sem bila žalostna, je samo mirno sedel zraven mene, ko sem bila jezna, me je samo lahno pobožal po roki in je minilo. Jaz pa sem mu risala risbice, brala zgodbe, pela pesmice …
Dokler ni dopolnil 18 let. Namreč, ta zavod je bil zavod za otroke. Ko so postali polnoletni, so jih preselili v zavod za odrasle. Mama mi je začela govoriti o tem, da Tuzl gre drugam in da mu bo tam lepo in bo zadovoljen in vse tako. Nisem razumela, kaj to pomeni. Nisem hotela razumeti. Prepričevala sem oba, očeta in mamo, da naj on pač ostane, saj je samo on, ne bo delal gneče… do te mere, da sta mi morala na strog način povedati, da je to pravilo in da ne gre drugače.
Potem je samo izginil. Ni ga bilo več na dvorišče. Čakala sem in čakala, ponoči sem se zbujala in ga klicala… Odrasli so se dogovorili, da bo za naju tako najbolje. Da se sploh ne vidiva več. Da se ne posloviva. In tako je ostalo. Kljub mojemu odločnemu nasprotovanju. Tako je počasi bledel spomin nanj in to prijateljstvo so prekrila druga.
Potem sem v zrelih letih na svoji terapiji znotraj sebe brskala po predalih z napisom prijateljstvo in ko sem govorila o Tuzlu, sem spoznala, da je bolečina ob njegovi izgubi še vedno v meni. Zelo živa. Nosila sem jo, skrito nekje globoko, vsa ta leta. Bolelo ni nič manj, kvečjemu več, kot bi takrat. Sedaj sem se namreč znala postaviti tudi v njegove čevlje… kaj je on doživljal ob izgubi… vsega, pravzaprav. Spoznala sem tudi to, da nikoli kasneje nisem doživela takšnega prijateljstva. Tako brezpogojnega. Hvaležna sem za to izkušnjo.
Otroci nimajo predsodkov, ne poznajo stereotipov, ni jim pomembna lepota, socialno ekonomski status, stopnja izobrazbe… svoje ljudi si izbirajo na drugačnem nivoju, kot odrasli. Pomembni so jim občutki in čustva. Res je edini primeren izraz – začutijo se. Zato so prijateljstva, sklenjena na tej osnovi, najbolj dragocena.
Bistveno je, da smo odrasli z otrokom, ko doživlja vse sorte stvari ob vzpostavljanju novih prijateljstev, brez da bi se čutili poklicane, da mu karkoli odvzemamo ali dodajamo.
»Vesel si, a ne? Vesela sem zate. Povej mi kaj o novem prijatelju.«
Opustimo kakršnokoli vrednotenje in presojanje skozi prizmo naših vrednot in prepričanj. Ni pomembno, od kod prihaja in kakšen je novi prijatelj ali prijateljica vašega otroka, ni pomembno kdo in kakšni so njegovi starši, pomembna je samo otrokova izkušnja. Na osnovi takšnih izkušenj si, poleg vseh ostalih, ustvarja predstave o sebi, o drugih in o svetu nasploh.
Zato bo takrat, ko boste ovirali spoznavanje novih prijateljev, ker niso prave barve, narodnosti, veroizpovedi, mentalne ali fizične razvitosti… spoznal, da ta, ki ga spoznava, ni 'pravi'. Otrok spozna, da morajo ljudje biti 'pravi', da mu je dovoljeno družiti se z njimi. In logično naslednje vprašanje je – ali sem jaz 'pravi'? Za koga sem pa jaz 'pravi'? Kakšen naj bom, da bom 'pravi' in se bodo družili z menoj?
Tako lahko naš trud, da pomagamo otroku najti prijatelje, ki bodo primerni zanj, sproži ravno obratni proces – s tem mu škodimo. Kako? Ker se lahko že tukaj začnejo razvijati dvomi – ali sem jaz OK? Sploh, če bo otrok kdaj doživel tudi kakšno zavrnitev.
Zato – če hočete, da bo otrok razvil občutek, da je OK, takšen kot je, ne glede na to, kaj čuti, misli in verjame, sprejmite njega, ljudi okrog njega (in sebe!), da so OK, takšni kot so.