18 Marec 2024
Kako smo v Jugoslaviji kupovali motocikle
Zadnjič sem se v moto - trgovini pogovarjala z mladim motoristom, ki mu je oče kupoval motocikel. Fant je čakal, da oče sklene posel. V njegovi telesni drži in njegovem glasu je bilo razbrati čuden podton, ki bi mu rekla naveličanost. Lahko da se motim, ampak glede neverbalnih sporočil se redko zmotim. Poznam jih kar nekaj, naveličanih in nestrpnih mladih ljudi, ki se vedejo podobno, kot ta fant. Večina teh, ki jih poznam, so bili žrtve staršev, ki so jim izpolnili vse želje, še preden so si jih sploh zaželeli.
Ko si nekaj zaželiš in ti je želja izpolnjena, brez da bi mignil s prstom, kaj mislite, koliko je vse skupaj vredno? Odločila sem se, da z vami delim mojo osebno izkušnjo, ki nazorno prikazuje, kako težko je bilo priti do cilja in koliko je bil potem vreden. Vzpodbudil me je mladi naveličani bodoči motorist. Dotika še ene tematike, ki je pereča - vedenja v prometu. Kajti v prometu se vedemo podobno, kot se vedemo v vseh drugih življenjskih situacijah. Tam, kjer so nam stvari pomembnejše, bomo bolj "pazljivi".
Torej - Kako smo v času Jugoslavije kupovali motocikle in ostali živi.
Kupiti motocikel v obdobju »bratstva i jedinstva« je bilo kriminalno dejanje, ki so ga preiskovali kriminalisti. Na našem tržišču si sicer lahko izbiral med MZ, ČZ in podobnimi »vzhodnjaškimi« dosežki na področju motociklizma (z vsem dolžnim spoštovanjem, seveda, to so bile dobre »mašine«). A mi smo sanjarili o »pravih« motociklih: Kawasaki, Suzuki, Yamaha, Honda, Ducati…, ki so se prodajali v tujini. Do teh pa je bilo praktično nemogoče priti. Iz dveh razlogov.
Prvi je bil denar. Pa ne zato, ker nismo imeli dovolj denarja. Z različnim študentskim delom si lahko zaslužil denar za motocikel. Večja težava je bila, kako ta denar pretopiti v tujo valuto. To pa uradno ni bilo izvedljivo. Če si živel in delal v Jugoslaviji, si zaslužil dinarje. Pika. Zato smo okrog božiča in velike noči prežali po gostilnah na nekatere zdomce, ki so se takrat kopali v težko prigaranih občutkih vele pomembnosti, in nam milostno pod mizo prodajali nemške marke in avstrijske šilinge. Telesna drža, izraz na obrazu, vsi neverbalni izrazi komunikacije so kričali – najprej se mi »ulizuj«, potem pa ti mogoče prodam. Verjetno je bila to kompenzacija za vse občutke manjvrednosti, ki so si jih naložili v tujini. Ko si prebrodil to oviro in ( malo pomazan z izločki vseh možnih zadnjih plati, v katere si moral zlesti) nabral dovoljšen kupček, si stal pred še večjo barikado.
Takrat je bil v veljavi zakon, da lahko, poleg ostalega, motocikel v državo uvozi le oseba, ki je bila več let neprekinjeno na delu v tujini in se za vedno vrača v Jugoslavijo. Pa še nekaj: oseba potem dve leti ni smela prodati tega motocikla. Takšnih je bilo za vzorec. Tako smo se igrali detektive in raziskovali, kdo misli storiti ta korak, ki je bil v naših očeh za nas zadetek na loteriji, zanj pa ne ravno najbolj pametno dejanje. Če drugega ne, si tukaj ne moreš kupiti motocikla, pa samo dinarje služiš! No, ko si takšno osebo našel, je bilo potrebno veliko znanja diplomacije, da si jo prepričal, da ti uvozi motocikel. Poleg zajetnega kupčka denarja, seveda! V tuji valuti! Kar je bilo popolnoma razumljivo. Človek je delal prekršek zate. Da je ob tem pospravil kaj v žep, je bilo zanemarljivo.
Zdi se, kot da si na tej točki že bil na cilju. Po Jugoslovanskih cestah se voziš s »pravim« motociklom. Pomota! Od svojega uvoznika, s katerim si bil v španoviji v tem kriminalnem dejanju (si predstavljate – kriminalnem!), si pričakoval, da ne bo kršil načela zaupnosti. Dve leti bi moral trditi, da je to njegov motocikel. Če bi ga že kdo kaj vprašal. Vprašali pa so ga kriminalisti, saj je slovenska zavist že takrat dišeče cvetela in je bilo seveda veliko prijav. Če jim je uspelo prisiliti uvoznika, da je priznal, za koga je uvozil motor, si se znašel v godlji. Lahko si bil ob motor. Če prevedem v naš jezik – ob vse!
Vsak od nas, ki smo to počeli, ima svojo štorijo, ki je ob nostalgičnem pogledu nazaj, zabavna. Povedala bom eno, ki sem jo sama doživela. Za zabavo.
Prvi »pravi« motocikel je bil Suzuki Katana. Ko sva s fantom zbrala dovolj deviz, sva šla na lov za uvoznikom. Našla sva starejšega dobrodušnega gospoda, ki je bil po duši in izgledu klen slovenski kmet. S klobukom in vsem, kar spada zraven… Omenila sem že, da so bili redki, zato nisi imel kaj izbirati. Kako bodo reagirali sumničavi cariniki, ko ga bo primahal na carinsko izpostavo z japonskim motornim kolesom, ki zgleda, kot da je z Marsa? In trdil, da ga je kupil zase!? Ne vem od kod in zakaj takšen 'krompir', a naše uvozne papirje je vzel v roko edini carinik (poznali smo jih vse v nulo, saj si moral vedeti, s kom imaš opravka ob tako pomembnem opravilu), ki je razumel mladostno željo po širitvi obzorij in se delal, kako mu je jasno, da bo gospod verjetno uporabljal motocikel za na pašo ali kaj podobnega. Ob tem je stežka zadrževal nasmeh ob pogledu na najine prebledele obraze in od strahu zaledenela telesa. Zakaj naju je bilo tako strah? Ker si najin uvoznik nikakor ni zapomnil, kako se motocikel imenuje! Verjetno je bilo reveža še bolj strah in ta ga je oviral, da bi v svoje možgane spravil besedico Suzuki. Do Katane niti nismo prišli. Ko si je carinik motocikel ogledal, smo čakali, da najinega uvoznika pokličejo v pisarno za urejanje dokumentov. Šepetaje sva mu ponavljala: »Suzuki se mu reče…«. Odprla so se vrata, carinik je poklical ime, najin gospod se je počasi skobacal na noge, odkrevsal skozi vrata, vrata so se zaprla in naslednjo sekundo spet odprla in zagledala sva njegovo glavo s klobukom, ki je zaklicala na ves glas: »Kak se mu že reče?« Predstavljam si hehet na drugi strani, verjetno so se cariniki morali prav zabavati. Kakorkoli že, uspelo nam je zaključiti proces uvoza, brez da bi nam kdo nataknil lisice na roke, in se olajšani odpravili domov.
Ne mislite si, da se je vse lepo končalo, kot se konča v pravljicah. Motocikel sva še v škatli spravila v domačo garažo in ga ob večerih hodila skozi odprtino občudovat. Nisva ga še upala postaviti na 'noge'. Dokler se ni lepega dne pojavil na dvorišču kriminalist, ki je poznal celo štorijo. Samo mislim si lahko, kako je prišlo do prijave. Potem so se lotili najinega uvoznika, ki je pod grožnjo, da njegovi otroci ne bodo mogli obiskovati šole, če ne prizna, strumno popisal vse, kar je znal. Na srečo to ni bilo veliko, saj si, kot ste že spoznali, ni prav veliko zapomnil. Potem so potrebovali samo še najino priznanje. Fantovo, pravzaprav, ker takrat seveda nikomur ni padlo na pamet, da bi dekle počelo kaj drugega, kot da je sedlo za hrbet motoristu. Moj fant je moral v preiskovalni zapor. Vlagala sva pritožbe in se tožarila tako dolgo, da je iz Beograda prišel sklep o odstopu od primera. Motocikel je bil ves ta čas v škatli (skoraj dve leti) in šele, ko sva ga uradno 'kupila', sva si upala z njim na cesto. Predstavljate si lahko najino zavist, ko je prijatelj kupil Kawasaki KLR 250, uvozila pa mu ga je 80 letna babica, ki je spodila kriminaliste s svojega dvorišča, kriče: »Motor je moj in jaz ga lahko posodim, komur hočem!« Prijatelj se je vozil brez strahu, čeprav smo bili vsi prepričani, da bo prvi ostal brez motocikla.
Imeti motocikel in biti motorist je bilo v tistih časih čudovito. Glede na vse, kar si moral početi, da si prišel do motocikla, je bilo občudovanja vredno. Predstavljate si lahko, kako previdni smo bili na cesti. Mogoče je imela ravno zato, ker je bilo takrat tako oteženo priti do motocikla, identiteta motorista pozitivno valenco. Moral si biti totalno predan motorist, da si lahko bil motorist. In vsi, ki so imeli motocikel, so spadali v to kategorijo, ne glede na model. Na cesti smo bili prijatelji. Med seboj in z vsemi ostalimi na štirih kolesih.
Danes pa…
Predstavljam si tistega naveličanega nestrpnega mladega motorista na cesti. Nimam dobrega občutka. Ampak, lahko da se motim.