Svetovni prvak

Z obrambnim mehanizmom identifikacije si poskušamo izboljšati svojo samopodobo. Torej – on je nekaj vreden, zato sem tudi jaz, če sem z njim…

'Slovenci smo športni fenomen…'  berem v vseh možnih oblikah medijev. Potem sledi razlaga tega, češ, da smo tako zelo majhni, imamo majhen bazen otrok s potencialom, hkrati pa toliko uspešnih športnikov v veliko športnih panogah. Imamo svetovne prvake, olimpijske prvake in evropske prvake v športnem plezanju, atletiki, kolesarstvu, smučanju…oprostite mi, če sem katero panogo pozabila. Če pa jih je res toliko! Tudi v skupinskih športih naši športniki blestijo. Trenutno se sliši iz vsake vaške gostilne kričanje, ko naši dajo koš ali ko odbojkarji servirajo as. Kar je lepo.

Vendar ta pojav spremlja tudi tista temnejša plat. Pričakovanja in zahteve navijačev. Del tistih, ki navijajo, so ljubitelji tistega športa, v katerem športnik blesti. Poznajo zgodovino, pravila, pomembne osebe in uspehe v tej panogi. Spremljajo jo vedno. Pripadajo. Navijajo tudi takrat, ko ni uspehov. Nekateri navijači pa so navijači le takrat, ko so uspehi. Vse prevečkrat namreč slišim kletvice in negodovanje, ko kakšen športnik naredi napako ali mu pač tisti dan ne gre. Takrat zna biti ta isti športnik, ki je ob uspehih na meji božanskega, vse kaj drugega, samo človeško bitje ne. In to potem opravičujejo z najbolj banalnim možnim izgovorom – razvadili so nas. Športniki so krivi, oni so nas razvadili z uspehi, zdaj pa naj poslušajo!

Že kdaj prej sem se zaradi takšnega odnosa nekaterih navijačev razjezila in izraz 'kavčarji' (ne vem, kdo je avtor) se mi je takrat zdel kar primeren. Če prav razumem, so to osebe, ki brez znanja in izkušenj, torej popolnoma nekompetentni, na kavču pred tv ekrani umno presojajo poteze tekmovalcev, trenerjev, sodnikov in ostalega osebja na tekmovanju. Če bi bili oni tam, bi zmagali. Garant!

Po drugi strani pa se ti isti ljudje (kavčarji, torej) takoj, ko imajo priložnost znajti se v bližini teh uspešnih športnikov, dejansko ali virtualno, takoj začnejo hvaliti, se tolči po prsih, kazati izsiljene selfije z njimi – vse z namenom, da bi pri drugih (v resnici pa znotraj sebe) poželi občudovanje in zavist.

No, to sem pred kratkim doživela od blizu.

Motokros mi je ljub šport. V tej športni panogi spadam med tiste navijače, ki pripadajo. Spremljam ga že od rane mladosti. Hotela sem biti motokrosistka, a so mi v moji mladosti gospodje, ki so odločali o tem, kdo bo dobil licenco za tekmovanje, odločno in brez trohice dvoma povedali, da je ta šport za ženske prepovedan.

Tako sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na motokrosističnih dirkah mojega moža sodelovala kot pomožni mehanik, kuharica, perica opreme in motorja, maserka (le športne psihologije takrat še nisem poznala)… in skupaj z ostalimi kolegi v tem športu smo sanjali o tem, da bi nekoč slovenski motokros premogel svetovnega prvaka.

Takrat se nam je to zdela znanstvena fantastika. Zdaj pa - Tim Gajser je petič svetovni prvak v motokrosu! Tako je motokros postal še ena od športnih panog, v kateri imamo Slovenci svetovnega prvaka.

Ker pripadam, sem navdušena. Predstavljam si, kaj to pomeni. Zanj, za njegovo družino in krog motokrosističnih navdušencev. Vendar je ta krog navdušencev dobil megalomanske razsežnosti. Zdaj, ko imamo svetovnega prvaka, se naenkrat javno deklarira za ljubitelja motokrosa in ljubitelja Tima Gajserja veliko število ljudi, ki jih do sedaj ni bilo videti v motokrosističnem okolju.

Zanimiv dogodek sem doživela ob najavi sprejema Tima Gajserja v Mariboru. Kolega, ki sta se v preteklosti samo zmrdnila ob vabilu na motokros dirko, sta navdušeno hotela, da gremo skupaj na sprejem. Ker smo motokrosistični navdušenci! Da bomo stali v prvi vrsti! Potem sta res stala v prvi vrsti. Ko sva ju dan, dva kasneje povabila na motokros dirko v Orehovi vasi, ni bilo odziva.

Od moža sem slišala, kako v gostilniških pogovorih gospodje tekmujejo v tem, kdo ima več informacij in kdo je bližje svetovnemu prvaku – največji frajer je bil tisti, ki baje pozna prijateljico od mame od njegovega dekleta. Zato se je čutil najbolj kompetentnega komentirati njegove vožnje – pravzaprav je izpostavljal le 'slabe' vožnje. Ostali niso poznali nikogar, ki pozna koga v bližini njegove ekipe, zato so tega 'gobezdača' občudujoče poslušali in mu dovolili, da je sijal pod gostilniškimi reflektorji.

Predstavljam si, da se podobne stvari dogajajo v vseh ostalih športnih panogah, kjer vznikajo prvaki. Na čisto osebnem individualnem nivoju in na nivoju nacije. Zakaj tako? Kakšni psihološki procesi so v teh trenutkih aktivni? Kako to, da nekateri ljudje za svoj občutek lastne vrednosti potrebujejo, če ostanemo na področju športa, svetovne rekorde nekoga, s katerim jih povezuje edino narodnost?

Razlag je lahko več, a bom na tem mestu usmerila reflektor v obrambne mehanizme. 

Obrambni mehanizmi so del našega psihičnega delovanja. So nezavedni in imajo pomembno funkcijo – z njimi se skušamo obvarovati pred neprijetnimi občutki, ki bi jih čutili, če bi si dovolili dojeti in začutiti popolno resnico o sebi, o svojih mislih, čustvih ali vedenju.

Citiram učbenik za psihologijo (Kompare et al., 2005):

»Obrambni mehanizmi so poseben način soočanja z duševnimi obremenitvami. Sprožijo se v situacijah, ko je ogroženo človekovo samospoštovanje: ko bi se moral soočiti z neko svojo nesposobnostjo ali lastnostjo, ki mu zbuja sram in občutek krivde. Če bi si to neprijetno resnico priznal, jo sprejel takšno, kakršna je, bi lahko to slabo vplivalo na njegovo podobo o sebi. Samospoštovanje bi upadlo, temu pa se človek upira. Zato se zateče k obrambnemu mehanizmu, s katerim si prizadeva konfliktno situacijo razložiti tako, da to ne bi prizadelo njegove samopodobe…

…včasih si izboljšamo lastno samopodobo tako, da 'si prilastimo' dobre lastnosti drugih ljudi. Na introjiciranju temelji identifikacija (lat. idem: isti, facere: narediti) - istovetenje z idoli in vzorniki, ki jih občudujemo in posnemamo. To je zlasti značilno za obdobje mladostništva in je normalen razvojni pojav. Pretirano introjiciranje in identificiranje, zlasti že pri odraslem človeku, pa običajno kaže na pomanjkanje samospoštovanja in zaupanja vase.«

Torej, če s športnimi dresi znanih in uspešnih športnikov okrog letajo otroci in mladostniki, hočejo selfije z njimi, nosijo enake frizure in podobno, potem je to naravni razvojni proces. So namreč še vedno v fazi oblikovanja identitete in 'se še iščejo'.

Ko to počnejo odrasli, še pomembneje - ko odrasli to počnejo le ob izrednih uspehih, ob neuspehih pa so nezainteresirani (prebrala sem izjavo nekega novinarja, ki je prišel na Vuelto tisti dan, ko je Primož Roglič padel - razmišljal je o tem, da se obrne in gre domov!?), potem lahko začnemo sumiti, da so na lovu za žarki reflektorjev, ki takrat sijejo na te uspešne športnike.

Obrambni mehanizem identifikacije je pogosto prisoten pri narcistično oblikovanih osebnostih. To pomeni, da so zavestno prepričani, da so dobri (celo najboljši) in poskrbijo za to, da je tudi okrog njih vse najboljše. V resnici pa globoko v sebi nekje na nezavednem nivoju dvomijo vase. Ne zaupajo si, da so dovolj dobri takšni kot so in da za občutek lastne vrednosti ne potrebujejo identifikacije s svetovnim prvakom.

Enako je s Slovenci kot skupino. Smo narod z dolgo zgodovino, svojo kulturno dediščino, živimo na čudovitem koščku zemlje, imamo ogromno resursov, naravnih in človeških, veljamo za pridne, delovne in z veliko znanja…skratka, mirno smo lahko ponosni nase. Na takšne, kot smo. Zakaj potem veliko Slovencev potrebuje za občutek lastne vrednosti samo prva mesta in svetovne prvake…? » Mi, Slovenci!« se takrat sliši iz navijaških grl. Ali smo res nekje globoko v sebi vseeno prepričani, da nismo dovolj vredni? Zakaj že? Ker nas je malo!? Kot da imamo občutek, da smo majhna miška in se hočemo z 'galamo' prepričati, da smo slon…

Pojdimo podpirat športnike, bodimo ponosni na njih, ne pa na sebe, ker smo z njimi! Kako si naj jaz pripišem zasluge za svetovnega prvaka npr. v motokrosu, samo zato, ker sem Slovenka? Kako si naj Slovenija kot država pripiše te zasluge? Kako si naj Slovenci kot narod pripišemo te zasluge? Podobno je v vseh ostalih športih.

Če bi to spoznanje prodrlo v narodno zavest, bi bili ponosni na naše športnike in navijali za njih tudi takrat, ko jim ne gre. Takrat v bistvu najbolj potrebujejo podporo. Da se zavejo, da so OK, vedno! Da so naši, tudi, če so zadnji! Pa saj so naši, tudi, če so zadnji!

Ob izredni evforiji javnosti samo ob vrhunskih dosežkih razmišljam o tem –  je narodna zavest Slovencev res narcistično oblikovana?