Robotske kosilnice in biodiverziteta

Bila sem na obisku znancev in se pogovarjala z njunima otrokoma, starima 4 in 6 let. Uživam v teh pogovorih z otroci. Tako pristni in sproščeni so še, brez inhibicije ob temah, ki bi lahko bile sporne. Vendar sem domov odšla s čudno gosto kepo v drobovju. Družina je namreč 'pro okoljska'. Imajo pasivno in pametno hišo, oblačila iz bombaža in električni avtomobil. Odpadki se strogo ločujejo. Mene pa je najbolj šokiralo dejstvo, da je dvorišče urejeno v nulo, travica negovana do vtisa žameta, otroka pa imata odmerjen kot, kjer je postavljen majhen tobogan in zibelki. »Ne smeva letati po travi, veste, ker jo lahko poteptama…« To sta sicer povedala zelo prepričljivo, a odtenek v očeh je bil… ne vem s katero besedo bi ga opisala. Najbližje bi bila beseda otožnost.

Kepa v drobovju, ki sem jo čutila takrat in jo čutim pogosto po sprehodu po vasi, je razlog za to pisanje.

Vse svoje življenje živim na vasi. Med njivami, travniki, gozdovi… Še par let nazaj sem na sosednjo kmetijo hodila po čisto sveže pomolzeno, še toplo surovo mleko. Ob večerih so regljale žabe, po vasi so se sprehajali psi, mačke, črički so peli oglušujoče, majski hrošči so se mi zaletavali v glavo, da sem včasih potrebovala kapuco, trava pa je rasla svobodno, visoko, odločno, prepredena s pisanimi rožami, okusno kislico, ki sem se je rada 'napasla' in ostalimi rastlinami. Čebele, ose in ves ostali mrčes je imel mizo pogrnjeno v izobilju. Dišalo je. Tudi hlevski gnoj je dišal!

Dvorišča so bila polna dreves in sadnega grmičevja, kopriv (njami, kako so dobre…), regrata in kakšne masivne lesene mize ter pripadajoče klopi. Po možnosti kar pod kakšnim drevesom, ki je gostilo različne ptice. Lahko smo ležali v travi in gledali oblake, ki so se lovili po nebu. In nihče ni zganjal panike glede klopov!

Oh, občutek imam, da boste vsak čas začeli godrnjati o tem, kaj zdaj ta stara tetka melanholično opeva 'stare čase', ko je še vse bilo v redu, zdaj pa, kot da ni več.

Nočem tega. Vem, da se svet spreminja in da je sprememba edino, kar se ne spreminja.

To, kar me frustrira, je dejstvo, da se večina človeštva strinja, da smo mačehovski do narave in da sistematično uničujemo svoje življenjsko okolje. Na globalnem nivoju in na mikro nivoju – svojem dvorišču. Vendar to ljudi ne ovira, da ne bi na svojem dvorišču počeli prav tega – uničevali naravo.

Sprehod in ritem korakov je še vedno moja najučinkovitejša terapija. Le da se danes vrnem s sprehoda bolj zaskrbljena, kot včasih. Zaradi pomanjkanja vsega tega, kar sem opisala v začetku. Dvorišča, ki jih opazujem, so kot z botoksom in kilogrami make upa 'sfrizirani' obrazi, ki jih obdajajo lasni podaljški, metlaste trepalnice in račje ustnice, vse v dobri veri, da izgleda lepo. V dobri veri!

Trava je pristrižena do milimetra enakomerno in med njo ne sme rasti nobena druga rastlina, ker kazi izgled. Večkrat vidim, kako na kolenih potrpežljivo iztrebljajo regrat in ostale 'vsiljivce'. Ob robovih dvorišča praviloma rastejo neka eksotična drevesa in še bolj eksotično grmičevje, ki nima nobene druge funkcije, kot da izgleda lepo. Zemlja med rastlinami je pokrita s kamenjem ali drugimi zastirkami, da ja ne bi zrasel kakšen 'plevel'. Pod plevel pa danes spada vse, kar kazi izgled. Pa tudi zaradi tega, da ne bi rabili pleti (celo strup škropijo po svojem dvorišču…). Čas in energijo vlagajo v služenje denarja, da potem lahko kupijo vse pripomočke za negovanje svojega dvorišča. Denar je potreben za krajinske arhitekte, drevesničarje, vrtnarje, zemljo, seme trave, umetna gnojila, kamenje (celo po kamenje gredo v trgovino!) in ostalo okrasje. In za vzdrževalce dvorišč.

Pa kosilnice. Joj, kosilnice… Zdaj na večini dvorišč vztrajno in tiho lezejo veliki umetni hrošči, ki sproti klestijo po vršičkih trav. Ko zraste za milimeter, sek, sek, sek. Vsak dan. Spet - čas in energija se vlaga v služenje denarja, da lahko najsodobnejše kosilnice same strižejo bradico dvorišča. Paradoksalno je, da ob tem ne vidim ljudi, ki bi zaradi tega, ker ne rabijo kositi, poležavali na dvorišču, gledali travo rasti (ker ne sme!) in uživali v brezdelju. Čeprav kosilnica opravi njihovo delo.

(Sumim, da potreba po do milimetra natančno strukturiranem privatnem svetu izvira iz anksioznosti zaradi zmešnjave tam zunaj. Namreč, v vedno bolj negotovem in nepredvidljivem svetu živimo… Ali pa ima nekdo zmešnjavo znotraj sebe, pa kompenzira z redom na dvorišču…?)

Skratka, vas je danes kot niz copy - paste dvorišč, saj v glavah večine vaščanov mora tudi vas kot celota izgledati po njihovo 'lepo'. 

Ker zaupam stroki, poslušam nasvete strokovnjakov biotehniške fakultete. Pravijo namreč, da skrb ljudi, da njihova dvorišča izgledajo po njihovo lepo, uničuje biodiverziteto. Ki je koristna naravi. Posledično nam. Tudi mi smo narava. 

Zato našega dvorišča ne kosimo pogosto. Sploh zdaj spomladi, ko izgleda kot rumen tepih, z lisami belih marjetic in temno vijoličnih rož, ki jim ne vem imena. Ne izvajamo genocida nad regratom. Zaradi tega po dvorišču raste tudi ogromno različnih drugih trav. Majhne, velike, mehke, žilave, svetle in temne… 

Deležni smo očitajočih pogledov mimoidočih. Ne vedemo se tako, kot 'se pričakuje' oz. ne sledimo lepotnim idealom večine. Naše dvorišče je 'zanemarjeno'…

Posledično je na dvorišču tudi več živali, od čebel, os, ostalih insektov, polžev, glodavcev do ježev. Spomnim se članka v enem od lokalnih časopisov, ki je opisoval grozo nekega gospoda, ker so na njegovo zbetonirano, tlakovano in lepo postriženo dvorišče iz sosednje divje parcele včasih zašle živali. Polži, kače, ježi ipd. Poklical je novinarje in zahteval, da opozorijo na 'kriminalno' vedenje lastnika sosednje parcele, ker je ni urejeval po njegovih standardih. Novinarka se je odzvala, napisala članek in odgovorni urednik ga je odobril. Bila sem zgrožena. 

Tesnobna sem v pričakovanju, da se ponovno zgodi Kristalna noč… Tokrat za vse ne konformiste, ki ne sledijo smernicam predpisanih kriterijev za estetski normativ dvorišč. 

Želim si, da vid ne bi bil več naše najpomembnejšo čutilo. Da bi se bolj usmerjali v vonj in sluh. Da bi bolj okušali rastline, ki bi zrasle na našem dvorišču. Še bolj pa si želim, da bi bili empatični z živimi bitji, ki so na srečo še vedno okrog nas. Da jih ne bi pobijali in preprečevali njihovega življenja v imenu lepote. Nisem naivna in vem, da to ni mogoče v celoti. Vendar, da to počnejo v imenu tega, da bo nekaj izgledalo lepo po njihovih kriterijih… no, to pa zame ni sprejemljivo.

Ampak, če že imate lepo postriženo travo na dvorišču, dovolite vsaj otrokom, da se do obilja kotalijo po njej. Da po njej tekajo bosi, ležijo na njej in opazujejo oblake. Tako malo je potrebno, da bodo za odtenek srečnejši. 

Upe polagam v najmlajšo generacijo, mogoče bodo oni spoznali, da na račun estetike ni smiselno škoditi rastlinam in živalim. 

Kako že zveni tisti rek? Živi in pusti živeti!

Nisem še nikogar slišala reči, zato bom kar sama: jebeš robotske kosilnice…