Psihologi so čudni...

Vedno znova slišim takšne izjave iz ust ljudi, po mojem mnenju večine splošne populacije. Da smo psihologi čudni ali še kakšno bolj krepko. Da smo šli študirat psihologijo zato, ker imamo psihične težave. Da smo nemogoči. Da se nas je najbolje izogibati. V vsakdanji komunikaciji z ljudmi opažam, da se v trenutku, ko se komu predstavim kot psihologinja in psihoterapevtka, telesna govorica te osebe spremeni. Takoj se pokažejo  znaki obrambe. Kot da sem na nek način nevarna. Praviloma je potem naslednji besedni odziv: »Aaa, psihologinja…Joj, potem pa moram pazit…«

Ampak to je še 'nedolžen' odziv. Nemalokrat sem namreč doživela, da so osebe s prikritim ali odkritim besom opisovale svoje izkušnje s psihologi, od neprijetnih do groznih in celo travmatičnih. Priznam. Med psihologi in psihoterapevti je tudi nekaj čudnih patronov. Vendar so podobno čudni patroni tudi med advokati, mesarji, učitelji, frizerji… Povsod pravzaprav. Zakaj so potem le psihologi tako osovražena vrsta?

 

Moj odgovor na to vprašanje je naslednja hipoteza:

 

Oseba se znajde v zagati na psihičnem področju  in gre k strokovnjaku oz. psihologu ali psihoterapevtu. Pričakuje nasvet. Ima predstavo o tem, kaj želi slišati. Slišati želi odgovor, ki ji bo pomagal spremeniti svet na tak način, da bo težava izginila.

Vendar  se to ne zgodi. Odgovori niso takšni, kot si jih želi, temveč takšni, kot jih potrebuje. Tam dobi odgovore in sliši vprašanja, ki jih noče slišati. Oseba bi morala govoriti o sebi, ne pa o tem, kaj drugi počnejo narobe.  Z drugimi besedami, soočiti bi se morala s svojimi 'demoni', s svojim nezavednim, s svojo preteklostjo, da bi lahko z drugega zornega kota pogledala na trenutno težavo.

 

To je neprijetno. Lahko da zelo neprijetno. Obrambni mehanizmi so tako močni, da oseba ne dovoli nikomur, še najmanj sebi, brskati po svojem nezavednem.

Počakajte trenutek in ozavestite besedo NEZAVEDNO.

 

To je nekaj, česar se ne zavedaš. In česar se ne zavedaš, v tvojem svetu ne obstaja. In če ne obstaja, ne bo zdaj nek butasti psiholog govoril, da obstaja. Pa ja sam sebe najbolje poznam, ali ne?! In če imam težavo z otrokom, možem, ženo, mamo, šefom…ne bo zdaj meni nekdo govoril, da je v meni vir problema! Če partner pije, a sem zdaj jaz kriva!? Če me žena vara, a sem jaz kriv!? Če se otrok ne razume s sošolci, a je to moja krivda!? Če sem zbolel za rakom, sem si ga sam nakopal?…pa kaj vam je!!!?

In potem jih veliko zelo  jeznih zapusti ordinacijo in benti na račun psihologa ali psihoterapevta. Oseba niti približno ni dobila tistega, kar je pričakovala. Logično, da je jezna. In če se takšna izkušnja ponovi, mogoče večkrat, potem postanejo psihologi na splošno 'čudni'. Kar vsi povprek. Prepoznate ironijo? – »Več sem jih obiskal, vsi so isti!« In zavije z očmi, odmahne z roko…

 

Kaj vam hočem povedati? Ko boste šli k psihologu in se vam bo zdelo, da 'tolče mimo', dopustite možnost, da ve kaj dela, ker je strokovnjak na tem področju. Vi pa niste. Vendar je vseeno dobro pridobiti še kakšno drugo mnenje. In ko bodo tudi drugi psihologi ali psihoterapevti  'tolkli mimo', potem imate pred seboj izziv. Ga boste sprejeli in dopustili možnost, da se v vas skriva 'nekaj', kar sproža problem? Boste raziskali svoj nezavedni svet s pomočjo strokovnjaka?

 

Lahko, da nočete. Vso pravico imate do tega. Vi odločate kaj boste s seboj, vi ste odgovorni za posledice svojih odločitev in nihče vas nima pravice siliti v nekaj, česar nočete.

 

Prosim vas samo – ne 'pljuvati' po moji stroki.

Zadnje novice

Sončnica

Sončnica

Leave review
Sončnica, pesem Ana Zemljič
Več
Ko je prihodnost na čakanju

Ko je prihodnost na čakanju

Leave review
Mimo je prvih 14 dni, ko nas je večina prisiljena delovati v krogu svojega ...
Več
Zakaj ime 'Psihofitnes'?

Zakaj ime 'Psihofitnes'?

Leave review
Sončna svetloba je dobila drugačen odtenek. Svetlejši. Toplejši. Obrisi so ...
Več

Kontakt