Prvi bom, prvi ...

Dirke na dveh kolesih so končane, prvaki so okronani, zdaj pa se pletejo še druge zgodbe na račun dosežkov.

Vesela sem, da so novinarji letos naslov najobetavnejši mladi športnik podelili Timu Gajseru. Ne samo zato, ker poznam njegovo zgodbo, temveč zaradi športa, s katerim se ukvarja. Motokros. Tema se me dotika tako osebno, kot strokovno.

Začela bom na začetku. Motokros sem spoznala pri rosnih petnajstih letih, ko sem se zaljubila v fanta, ki je vijugal po travnikih in med polji za hišo moje babice. Ker sem imela nagnjenje k bencinskim športom že 'v genih' po očetu, sem se poleg fanta zaljubila tudi v motokros. Moj fant (sedanji mož) je bil zelo uspešen, več let je bil med prvimi tremi v takratni Jugoslaviji in vozil je tudi na svetovnih prvenstvih. Čuš Rajko mu je ime. Predstavljate si lahko, kakšne idealne pogoje sem imela za učenje: učitelja vožnje s kompetencami svetovnega nivoja, motor na razpolago in terene vse povprek (takrat se ni nihče obregal, da bomo uničili naravo…). Sedela sem na Suzukiju RM 125. Trajalo je, preden sem obvladala manever »spusti sklopko in dodaj plin«, brez da bi spredaj dvignilo noge 28 konjev, jaz pa se znašla na tleh. Ampak vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Zato sem se lahko sčasoma lotila fantastičnega projekta – moj prvi skok!

Najprej sem se šla hrčka na vrtiljaku in vozila v krog: navzdol po kanalu do reke in potem navzgor, obrni in ponovi. Občutek je bil dober. Občutek je bil super! Gremooo! Prva, druga in….skok navzgor. Adrenalin je bil na višku in kričala sem od zadovoljstva: »Skočla sen, skočla sen!!!« Seveda sem hotela ta zgodovinski trenutek ovekovečiti, zato je moj dvorni fotograf pritisnil na sprožilec ravno v pravem trenutku. In se hahljal ob mojem navdušenju. Hahljali so se tudi ostali. Ni mi bilo jasno, zakaj. Dokler potem nisem videla posnetka (takrat smo na fotografije morali čakati, dokler si jih fotograf ni izvolil razviti, lahko je trajalo teden dni). Na posnetku je jasno razvidno, da je moj prvi skok izgledal tako: prednje kolo je tri centimetre v zraku. To je to. Nekaj časa sem potem hodila po svoji »čobi«, saj sem, za vraga, letela po zraku! Garant! Takšen je bil moj občutek! No, šele ko sem zares znala skočiti, mi je bilo jasno, čemu so se takrat vsi hahljali. In se še zdaj, ko se o tem pogovarjamo. Vidite?Bila sem vedno bolj vešča in kdaj pa kdaj sem bila hitrejša od kakšnega fanta, ko smo se podili po naših vaških progicah. Zato so mi zrasla krila in sem začela razmišljati o tem, da bi tudi jaz kdaj dobila nageljček od prelepe hostese, ko so predstavili tekmovalce pred startom. Na koncu dirke pa so dobili celo kakšne gospodinjske aparate za nagrado, ki so jih organizatorjem donirala različna podjetja. Motivacijsko! Sploh, če si bil motokrosist. Moški.

»Rada bi tekmovala v motokrosu!« sem povedala odgovornim gospodom, pardon, takrat tovarišem. Veste, kaj so mi povedali funkcionarji takratnih AMD, ki so bili, večina njih, grandiozni, sami »top dogi«? (no, to mi zdaj po 35 letih še vedno curlja gnev skozi črke). Rekli so mi, da je tekmovanje v motokrosu za ženske prepovedano!, ker si lahko poškodujejo reproduktivne organe.

Ha! Ženske jih imamo vendar skrite znotraj na varnem! Potemtakem bi si morali fantje, preden bi šli na start, svoje organe »odšraufati«! In potem spet namestiti nazaj. Ne da ni priporočeno, prepovedano je! To sem dobila kot odgovor! Ker sem tipična Slovenka, si seveda nisem drznila niti razmišljati o kakšnem uporu. Opustila sem sanje o tem, da bom kot zmagovalka dirke lahko za nagrado prva izbrala največjo škatlo (po možnosti rezalnik za kruh). Tako sem bila prisiljena v vožnjo čez drn in strn v lastni režiji. Razvila se je v hobi. Razvil pa se je tudi motokros in glej ga zlomka, danes na svetovnem prvenstvu za ženske po obronkih Pohorja brzijo Ciare, Franceske…le Slovenke še ni med njimi. Kdo ve, kaj bi na to porekel gospod Fingušt, ki je bil v mojih časih »tata mata« slovenskega motokrosa? Kako naj poskrbijo za svoje reproduktivne organe…?

Danes torej motokros ni več 'prepovedan' za ženske, še več, z njim začenjajo vedno mlajše in mlajši. Tudi pod priporočenimi šestimi leti. Ker imava z možem oba ogromno »motokrosističnega« znanja in izkušenj, ga že leta prepričujem, da jih podeliva z mladimi in njihovimi starši. Mogoče mi bo sčasoma uspelo.

Trenutno pa se s potencialnimi športnimi karierami mladih nadobudnežev srečujem preko mojega strokovnega dela s starši in njihovimi vzgojnimi dilemami. Je otrok iz pravega testa? Je to le trenutna muha ali ima potencial za kaj več? Kako naj jaz kot starš vplivam na njegovo motivacijo? Je to otrokova ali moja želja? Nekateri starši hočejo slišati odgovore, čeprav so včasih ravno takšni, kot si jih najmanj želijo. Na koncu je pomembno le to, da otroci uživajo v določenem športu, nabirajo izkušnje, veščine, prijatelje…, zame pa je zelo prijetno, če so v zgodbi prisotni še motorji.
Zato se veselim Timovega uspeha. Zagotovo je to najprimernejša reklama za športno panogo in upam, da bo motokrosistični podmladek v porastu… tudi med dekleti.