13 September 2024
»Pavarotti ne bi nikoli prevaral Nicolette…« je rekla prijateljica po nekajminutni tišini, nujno potrebni za naju obe, po ogledu dokumentarnega filma o Lucianu Pavarottiju.
Pred tem sva se pogovarjali o partnerskih odnosih in varanju. Kako to, da sva potem izbrali točno ta film? Ne vem. Če gledam nazaj, bi lahko rekla, da sem potrebovala inspiracijo za napisano. Ker obožujem Pavarottijevo petje (bila sem na koncertu treh tenorjev na Dunaju in njegova izvedba pesmi I Hate You Then I Love You v duetu s Celine Dion je zame na vrhu hierarhije ljubezenskih pesmi), sem se ob izboru ustavila pri naslovu filma. Pavarotti pač.
Tokrat je neverbalna govorica udeleženih v tem filmu, tako na videih kot na fotografijah, ugrabila vso mojo pozornost. Začuda sta glasba in njegov glas bila le kot spremljava v ozadju. Prepustila sem se in misli so se začele stekati v koridor, ki sva ga s prijateljico ustvarili s pogovorom pred filmom. Ljubezenski koridor. Stavek, ki ga je potem spontano povedala prijateljica, je v bistvu predstavljal esenco vseh mojih miselnih procesov, ko sem zlagala strokovno znanje in delovne ter osebne izkušnje na področju partnerskih odnosov in varanja.
Pustimo tiste pare, ki aranžma svojega partnerskega odnosa napišejo tako, da je izlet v intimo z nekom drugim, na kateremkoli področju, dovoljen. Oba sta lastnika avtorskih pravic za takšen aranžma. To pomeni, da tretja oseba ne poruši ravnovesja znotraj odnosa in ne nastanejo negativne posledice. Čeprav… pa ne bom zdaj o tem.
Popolnoma drugače je tam, kjer eden od partnerjev spremeni aranžma, brez soglasja, pravzaprav brez vedenja drugega partnerja. Ritem partnerske melodije se začne spreminjati, s tem pa njun ples. Ko potem prevarani partner ugotovi, da sam pleše valček, medtem ko oni drugi hkrati pleše tudi tango, a z drugim, je hudo.
Ob delu se redno srečujem s posledicami, s katerimi se soočajo prevarani. Praviloma je to travmatična izkušnja, ki vrže njihov svet s tečajev. Večina prevaro dojema kot izgubo ljubezni, vendar so temelji globlji – razblini se občutek varnosti. Že Maslow nam je povedal, da je občutek varnosti temeljnega pomena, dal ga je na stopničko takoj za dihanjem in ostalimi fiziološkimi potrebami, ki morajo biti zadovoljene, da lahko preživimo. Šele na tretjem mesu je potreba po ljubezni. Zato je ta prvinski strah, strah pred nepričakovanim, stanje negotovosti, najpomembnejši razlog za grozne občutke človeka, ki ugotovi, da ni tako, kot je mislil, da je. Da tudi ljubezen ni to, kar je mislil, da je. Da bi se temu izognil, njegovo nezavedno vklopi obrambne mehanizme, ki ga varujejo pred bolečino. In ne sliši drugačne melodije in ne vidi, da oni drugi zna plesati tango, čeprav se ga nista učila. Zato se lahko dogaja, da prevarani dolgo časa ne spregleda. V socialnem krogu takšnega para je vsem jasno za kaj gre, prevarani pa potrebuje odlog bolečine. Zato živi v zanikanju.
Zaradi tega se potem, ko so karte na mizi, prevarani praviloma počutijo osramočene. Sram jih je, ker so živeli s plašnicami na očeh. Vendar – zavedati bi se morali, da to ni posledica njihove 'neumnosti', pač pa so se po naravni poti obvarovali pred strahom in bolečino. Pred občutkom manjvrednosti, pred občutkom nemoči, pred občutkom izgube. Pred občutkom, da niso vredni ljubezni. Dokler le lahko, jih obrambni mehanizmi varujejo pred tem. Ti negativni občutki jih preplavijo potem, ko ozavestijo partnerjevo prevaro.
Takrat se pogosto pojavi stavek: »Ne morem verjeti, kaj mi je naredil/a!« Če se najdete v tej trditvi, se je smiselno zavedati, da ni prav nič naredil/a vam. To, kar počne, počne sebi in zaradi sebe.
Zato zdaj preusmerimo pozornost na tiste, ki varajo. Redkokdo se vpraša – zakaj to počnem? Najtežje je sebe pogledati v ogledalo in si naliti čistega vina. Ko je dejanje razkrito, je pred drugimi lažje utemeljiti svoje vedenje. Velikokrat prst uperijo v partnerja – on nekaj ni ali nima ali ne more… Njemu pripišejo odgovornost za svoje varanje. Ali tistemu, ki ga je 'zvabil' v prevaro. Vendar, tvegam v prepričanju, da je tudi pri tistih ki varajo, razlog za varanje izogib občutkom manjvrednosti in prepričanju, da niso vredni ljubezni. Hočejo se izogniti občutku, da niso OK.
Prepričana sem, kdo bi rekel naivno, da v ljubezenskem odnosu dveh, ki ljubita tako sebe, kot partnerja, varanje ni možno. Organsko ni možno. Na nobenem nivoju bivanja – telesno, miselno, čustveno, doživljajsko, duhovno…
Zato verjamem da, kadar nekdo v partnerskem odnosu išče nekoga tretjega, ki mu bo pomagal najti dobre občutke o sebi, ker mu trenutni partner pri tem ni (več) v pomoč, pomeni, da znotraj sebe ni OK. Spet bi mu naj nekdo tam zunaj pri tem pomagal.
Če nam odrasli ne omogočijo, da te globoke notranje občutke, biti OK, razvijemo v otroštvu, je potrebno v odraslosti zanje trdo delati. Seveda, če se odločimo za to. Je pa jih na kratek rok lažje dobiti tudi s prevaro. Seveda ne bodo trajali. Zato jih veliko gre ponje v novo prevaro. In mogoče spet v novo… Hkrati pa ogromno energije vlagajo v obstoječi partnerski odnos, saj jim vseeno zagotavlja občutek predvidljivosti in varnosti. Trdim, da je prevara simptom. Z vidika tukaj in zdaj je površinski proces, katerega korenine so daleč v preteklosti.
Ne poznam nikogar (opravičujem se vsem tistim, ki so izven mojega kroga socialnih stikov in so šli na to pot), ki bi jih njihovo lastno varanje spodbudilo, da raziščejo sebe in pridejo do dna temu, kako se počutijo in kaj sploh hočejo. Lahko se dogaja, da se premikajo iz enega partnerstva v drugega in vsako novo se začne s prevaro. Lahko ostajajo v primarnem partnerstvu in varajo še naprej, kar je tudi nedvomno recept za občutek 'nisem OK'. Lahko pa se posipajo s pepelom, se opravičujejo in se skušajo 'odkupiti' pri partnerju.
Ko prevarani partner izve za prevaro, se v odnosu praviloma prične agonija. Prevarani znova in znova sumniči, ker ne zaupa več, drugi pa znova in znova zagotavlja, da ne vara več. V resnici pa sploh ni pomembno, če je res ali ne! Gre za to, da sta melodija in ritem v odnosu drugačna. Nekateri lahko leta preživijo v takšnem toksičnem odnosu, so skrajno nesrečni, s pozornostjo, usmerjeno na prevaro pa trpinčijo sebe in druge. Hkrati pa nočejo ven. V partnerstvu ostanejo zaradi občutkov krivde, sebi pa še naprej ne dovolijo priti v stik s svojimi potrebami in željami.
Zakaj torej pogosto prevarani in tisti, ki vara, vztrajata?
Vsak ima svoj odgovor. Vendar enega od njih slišim pogosteje – zaradi otrok. Verjamem, da je to le izgovor! Otrokom ne moremo prikriti dejstva, da je nekaj narobe. Če kdo, potem otroci najprej začutijo, ko se v odnosu med staršema spremeni energija. Zagotovo si vsak otrok želi, da bi bilo vse v redu, hkrati pa si noben otrok ne želi nesrečnih staršev. Otroci krivdo za nesoglasja med staršema pripisujejo sebi. Če so potem v resnici oni razlog, da partnerja vztrajata v odnosu in trpita, potem imajo še kako prav!!!
Pa ne bi smelo biti tako. Odrasli smo odgovorni zase in odgovorni za otroke. V okviru te odgovornosti bi naj oba partnerja raziskala svoje neprimerno vedenje, misli in neprijetne občutke ter čustva. Vem, da se ponavljam kot papagaj, a povem še enkrat – temelji za te občutke so se oblikovali v otroštvu. Ko dva vztrajata v odnosu, ki ju oba onesrečuje, gre za vzorce, ki jih potrebujeta, da lahko vedno znova udejanjata izkušnje iz preteklosti, ki so pustile negativne občutke. In vedno znova upata, da se bo razrešilo drugače. Če se umikata delu na sebi, bosta samo predala 'vroč krompir' naslednji generaciji. Velika verjetnost je, da bo tudi njune otroke v prihodnosti peklo po rokah in če ne bodo oni kaj naredili glede tega, bodo ta vroč krompir pač dali naslednji generaciji. In tako naprej.
Ko se odločate za prevaro – in ne si metati peska v oči, to je namreč vedno vaša odločitev – bi bilo smiselno, da se vprašate: »Zakaj to hočem? Kaj se dogaja v meni?« Če si boste dali dovolj časa, bo mogoče iz vaših globin priplaval na površje odgovor. Zelo verjetno je, da vam ne bi bil všeč. Tako da razumem, če ga nočete slišati.
Zvenelo bo kot moraliziranje, pa to ni moj namen, namreč, če eden od partnerjev ugotovi, da ne ljubi več svojega partnerja, da je v partnerstvu ujet in njegove odnosne potrebe niso zadovoljene, potem je edino smiselno, da začne razmišljati o nadaljnjih korakih. Prvi je odkrit pogovor s partnerjem, potem pa vsi naslednji do morebitnega razhoda. Nazadnje, ko je svobodno na tržišču, lahko počne, kar hoče. Potem iskanje tistega, kar ni dobil v prvotnem partnerstvu ni več prevara, pač pa naravno nadaljevanje njegove poti. Ko to počne s figo v žepu (ne bom prej končal s tem kar imam, kaj pa če ugotovim, da tudi to novo ni to – boljše vrabec v roki kot golob na strehi), tvegam v prepričanju, da je poleg prijetnega vznemirjenja prisotna še teža slabe vesti. Ves ta nenehni adrenalin ob načrtovanju laži, predvidevanje, iskanje izgovorov, napetost, opreznost (včasih je potrebno pojesti tudi dva obroka naenkrat…), lahko prispeva k zdravstvenim težavam. Pogost je kakšen čir na želodcu ali kaj podobnega. Ni prijetno biti v čevljih tistega, ki vara. Zakaj to vseeno počne, in to veliko njih, je področje, ki si zasluži več pozornosti.
Ob prevarah smo takoj sočutni ob bolečini prevaranega. Naše moralne vrednote in posledično obsojanje prevare pa nam zameglijo pogled na bolečino tistega, ki vara.
Če se zdaj vrnem k Pavarottiju, v filmu so omenili, da je večkrat varal prvo ženo, Aduo. Kaj je tako vztrajno iskal in potem nazadnje našel ob Nicoletti, je vprašanje, na katerega bi lahko samo on odgovoril. Super zanj, če je bil potem srečen. Lepo bi bilo samo, če zaradi načina njegovega iskanja ne bi trpele hčerke.
Ko sta partnerja soočena s prevaro, je smiselno, da vsak najprej usmeri pozornost nase in razišče, kako je s tem. Potem pa je kot vodilo za nadaljnje odločitve uporabno naslednje dejstvo - ko nekoga ljubiš, mu želiš, da je srečen. Tudi če ni s teboj. Ko si nekoga lastiš ali ga potrebuješ, hočeš, da je s teboj. Tudi, če je nesrečen in trpi.