Pozdravljena smrt

Zdravo, smrt! je stavek, ki ponazarja moj odnos do nje. Ko bo prišla, bom radovedna, da jo osebno spoznam. Vem, da to ni pogost odnos do smrti med ljudmi. Naj pojasnim.

 

Do svojega 18. leta sem živela v hiši, ki je imela na podstrešju shranjene bele krste. Čisto majhne, malo večje in nekaj velikih. Zložene so bile ob steni, kot skladovnica drv.

 

Tam zgoraj smo sušili perilo, zato je bila plastična vrv napeta med strešnimi tramovi kot redka pajkova mreža. Hiša je v vasi, ki je center 'lükarije', zato smo, tako kot vsi, na tem podstrešju shranjevali čebulo. In česen. Včasih orehe in zelišča. Enkrat sem v trenutnem navdihu hotela delati potpuri, zato so na vsakem tramu viseli povezani šopki vrtnic. Na podstrešju sem shranila zimsko obutev čez poletje. In obratno. Čevlje sem zložila kar v pokrov krste. Krste so pač bile tam.

 

Spomnim se, ko sem bila še čisto majhna in sem prvič vprašala mamo, kaj so tiste bele škatle tam na podstrešju. Za trenutek je umolknila, razmislila, potem pa mi povedala, da so namenjeni otročkom, ki umrejo. Ok. Kam pa gre otroček v tem zaboju, ko umre? Pokopljejo ga. Kam? V zemljo, na pokopališču. Zakaj?... Predstavljam si, da je moja mama kdaj bila v stiski, ker nisem nehala vrtati z vprašanji. Ko me je nekaj zanimalo, sem bila kot tisti čokati žilavi pes, ki potem, ko kaj zagrabi, ne razmakne čeljusti za nobeno ceno. Mislim, da je hitro spoznala, da nima smisla hoditi okoli vroče kaše in da bo najbolje, če reče bobu bob. Jaz pa sem potem s tem bobom ravnala mojim letom primerno.

 

Aja, pozabila sem povedati pomembno informacijo. Hiša, o kateri govorim, je bila prizidek k baročnemu dvorcu v Dornavi. Vanj so po drugi svetovni vojni namestili zavod za otroke s posebnimi potrebami. Prizidek je bil dvosobno stanovanje s kuhinjo, majhno kopalnico in dolgim hodnikom. Starša sta bila oba zaposlena v zavodu in to stanovanje sta dobila v najem. To je moja rojstna hiša in moj prvi dom. Tako sem tam odraščala skupaj z otroci, ki so imeli vse sorte omejitev in bolezni. Veliko jih je umrlo. Zato so v zavodu potrebovali krste. Bele. In prostor zanje so našli na podstrešju našega stanovanja. Nikoli nisem raziskovala, zakaj ravno tam. Bilo mi je samoumevno, da so tam. Mogoče je bil razlog v tem, da sta do njih imela dostop le moja starša. In potem midva z bratom. Mogoče ostali niso hoteli vedeti, kje so. Oziroma, da sploh so.

 

Smrt je tema, ki je zaposlovala moje misli, odkar pomnim. Ker sem bila zvedava, sem postavljala vprašanja. Včasih sem z mojo potrebo, razumeti nekaj, pripeljala kakšnega odraslega tudi preko roba. Tako sem se v drugem razredu osnovne šole pridružila verouku. Tja sem šla zato, ker so hodili vsi moji sošolci. Predvidevam, da oče ni bil ravno navdušen, a ni rekel nič. Bil je član ZK in oni takrat niso bili v španoviji s klerom. Poleg tega so bile tri njegove sestre nune in tudi z njimi se ni ravno razumel. Ko zdaj gledam nazaj, je bila zagotovo mama tista, ki mu je prepovedala zapovedovati mi. Naj grem in bom sama videla. In sem šla. Spomnim se, da nas je tam v prizidku cerkve mlad pripravnik za župnika poučeval o bogu. Kaj je to bog. Govoril je, da je bog povsod in da vse vidi in vse ve. Vprašala sem ga, če je tudi tam v omari pod stopnicami? Ja, seveda. Ali je tudi v 'rastavah' na polju (to so bili iz snopov koruznih stebel narejeni šotori, podobni indijanskim vigvamom)? Ja, seveda. Ali je tudi pri nas doma? Ja, seveda. Zakaj moram priti sem, da pridem k bogu, če ga imam doma? Odgovora se ne spomnim. V nadaljevanju sem hotela vedeti o smrti in peklu in raju in vicah in vsem tem. Zobniki moje asimilacije in akomodacije so se morali lepo prilegati, da sem nekaj vzela za svoje. Zato nisem odnehala. Gospodič se je vse bolj zapletal in z odgovorom na vprašanje negiral svoj prejšnji odgovor, dokler mu ni prekipelo. Končalo se je z močno klofuto, da mi je kar odzvanjalo v glavi. Zadrl se je, da moram to, o čemer on govori, verjeti. Da nimam kaj spraševati. Nič mi ni bilo jasno, ko sem šokirano obsedela na stolu. To je bila moja prva klofuta v življenju. Dobila sem jo zato, ker sem hotela nekaj vedeti o smrti. Stara sem bila 7 let.

 

Tako je ta mladi katehet naredil uslugo mojemu očetu. 'Zafržgamal' mi je verouk in zasejal dvom o krščanskem bogu. Sumim, da je tudi mama računala na nekaj takega. Hkrati pa sem dobila pomembno učno izkušnjo. Ne govori o smrti! Tudi kasneje sem vedno znova naletela na močan odpor in obsojanje, kadarkoli sem hotela speljati pogovor na smrt. Ko smo v šoli pri biologiji spoznavali, kako se rodimo, sem se z velikim naporom zadržala, da nisem postavila vprašanja – kako pa umremo?

 

V gimnaziji smo vsako leto pri predmetu slovenščina pisali štiri šolske spise. V prvem letniku je bil eden z naslovom Prosti spis. Kar je pomenilo, da smo lahko pisali, kar smo hoteli. Po izbiri. Zame najljubši naslov. Roka ni dohajala mojih misli, pisala sem kot navrta. O čem? Ja, tudi o smrti! Rezultat je bil ta, da sem morala takoj na zagovor k svetovalni delavki. Na vsak način je hotela izvedeti, zakaj hočem umreti. Ni mi bilo jasno, kako je prišla na to idejo. Zakaj za vraga bi jaz hotela umreti? Pa ste malo normalni? Omenila je moj spis in obsedela sem tam na tistem stolu, gledala v njene prestrašene oči in se počutila kot nek frik. Kot da je nekaj hudo narobe z menoj. Veliko sem brala, tudi knjige o smrti, in hotela sem pač izraziti svoje misli o tem. Smrt sem si predstavljala kot čudovito doživetje. V spisu sem  pisala tudi o rojstvu, vesolju in neskončnosti. In nikoli nisem pomislila, da bi rada umrla. Rada sem živela, bila sem neskončno radovedna, hotela sem spoznati vse, kar lahko… Ampak oni so se v mojem spisu 'zahaklali' ob 'smrt, ki je nekaj lepega'. Obljubiti sem ji morala, da ne bom naredila samomora. Potem sem se počutila kot pod mikroskopom. Profesorji so iskali 'znake samomorilnosti' in razvedelo se je tudi med sošolci. Sošolec, ki se je hotel maščevati zaradi moje zavrnitve, da bi 'hodila' z njim, je uporabil to orožje in me zatožil, da hočem narediti samomor. Vedel je, kaj bo sledilo. Spet sem morala na zagovor. Bilo je dovolj, da sem zapečatila predal z mislimi o smrti v moji glavi, da ne bi prišle iz mojih ust še kakšne besede o tem. Spoznala sem, da je to nevarno zame.

 

Do vsake svoje celice sem spoznala odnos ljudi do smrti, ko so v zelo kratkem času umrle tri meni pomembne osebe. Oče je imel raka in nekega dne so ga iz bolnišnice nenapovedano domov pripeljali reševalci. Zdravniki so mu rekli, da ne morejo več nič narediti in da naj gre domov umret. Med vsemi njegovimi sem bila edina, ki je to sprejela in se v dolgih nočeh z njim pogovarjala o tem. Kako se počuti, kako gleda na življenje, kako na smrt, kakšen želi pogreb… Želel si je, da bi mu poslovilni govor na pogrebu napisal njegov (ne morem reči prijatelj, ker to očitno ni bil) kolega. Z njim se je želel pogovoriti o tem. Niti enkrat ni prišel na obisk, zato sem šla k njemu in mu povedala za prošnjo očeta. Tam pred menoj se je spremenil v kup trepetajočih cunj, ni mi mogel pogledati v oči in zamomljal je nek izgovor, ki ga nisem razumela. Obrnil se je in me pustil stati na dvorišču. Bila sem jezna. Neskončno me je bolelo, ko sem morala očetu, ki je imel le še nekaj dni pred seboj, povedati za zavrnitev. Spomnim se razočaranja v njegovih očeh. Ja, saj vem, ljudi je strah…. je tiho rekel. Jaz pa sem v sebi besnela. Česa??? Da je smrt nalezljiva?!? Kaj se jim bo zgodilo, če dajo roko v slovo prijatelju? Na svojem obzidju sem takrat dodala še nekaj zidakov in dvignila dvižni most, da takšna nesočutna in ne empatična vedenja ljudi ne bi pustošila po moji notranjosti.

 

Moram opisati še eno izkušnjo s smrtjo, ki jo redkokdo doživi. Moj oče je dvakrat na dan potreboval injekcijo morfija. Takrat je to opravljal dežurni zdravnik, ki ga je po terenu vozil njegov šofer. Ko sta opravila, sta morala izpolniti formularje. Sedela sta pri mizi in takrat je šofer doživel srčni zastoj. Bil je na mestu mrtev. Zdravnik se je dolgo trudil, oživiti ga. Moj oče je bil tisti, ki je poklical reševalce. Tisti trenutek me ni bilo doma. Potem sem pomagala urejati potrebno in ko je bilo vse mimo, sva se z očetom spogledala in še zdaj ne znam najti besed za tiste občutke povezanosti in nekega globokega védenja.

 

Nekaj dni za tem sem bila ob očetovi smrti prvič prisotna pri zadnjem izdihu. Šele takrat sem tudi izkustveno doživela veličastnost trenutka, o katerem sem poprej le brala in se zavedala privilegija, da sem lahko bila zraven.

 

Nekaj mesecev kasneje sem bila prisotna pri taščini smrti. Občutki so bili podobni, le da sem se jih takrat lahko bolje zavedala, saj mi je tašča bila manj pomembna, kot moj oče. Ni me toliko ovirala bolečina ob izgubi. Mogočnost trenutka sta me naredili majhno majceno in spoznanje, da sem samo delček nečesa toooooliko večjega, se je v meni utrdilo.

 

Ko je umiral brat, so me zdravniki pregnali iz 'šok sobe' le eno uro, preden je umrl. Prepričana sem, da sem takrat izgubila zaupanje do samo zapovedanega občutka kompetentnosti, ki si ga med študijem medicine počasi vsak dan vase vtirajo 'pripravniki za borce s smrtjo'. Bila sem besna, ker so nama ukradli slovo in je v tistem trenutku bil sam. Ne verjamem, da ljudje v komi ne zaznavajo ničesar. Hotela sem biti z njim, a jih nisem uspela prepričati. Tvegam v prepričanju, da so presodili, da je tako bolje zame. Da bi po njihovo bila v stiski. V resnici verjamem, da oni niso imeli znanja in izkušenj soočati se s takšnimi situacijami in bi oni bili v stiski.

 

S podobnimi stiskami ob smrti in vsemu, kar je povezano z njo, se srečujem vse svoje življenje. Naj se vrnem nazaj na dvorec in tiste krste na podstrešju. Ko sta starša dogradila hišo, smo se pri mojih 18 letih preselili. Potem so 1990. leta  zgradili novo poslopje za zavod in dvorec je ostal prazen, brez vsebine in v nevarnosti, da propade. Zdaj zanj skrbijo ljudje, ki jim je mar. Kadar sem 'sem pa tja mentalna', kot mi reče moj mož, grem obiskat svoje otroško dvorišče in obujam spomine na moje takratne prijatelje. Opazila sem, da je vhod na podstrešje tistega mojega doma v prizidku zazidan, zato sem povprašala oskrbnika, če so našli krste. Kakšne krste? Videla sem, da ne ve, zato sem mu pojasnila, kje so bile. Res?!? Iz oči sem razbrala nejevero in rekla sem, idi pogledat.

 

Pred kratkim sva se spet srečala in vprašala sem ga, če jih je našel. Bil je v zadregi in zazidan vhod na podstrešje je bil kar dober izgovor, da se tega ni lotil. Ko je opazil mojo nejevero (ostale prostore celotnega dvorca, vključno z vsemi kletmi in podstrešji, so namreč prečesali do milimetra, kako to, da tega niso?!?), je iskreno dodal, da 'noče tega gledati, neprijetno da mu je'.

 

Spoznala sem, da se večina ljudi o smrti lahko pogovarja le, če jo totalno objektivizirajo, da je kot neka brezoblična breztelesna substanca, filozofski svaljek, ki mu skušajo najti okus. Sedeči za mizo in sodelujoči v pogovoru jo počasi in previdno žvečijo in valjajo po ustih iz enega kota v drugega ter pazijo, da ne bi slučajno zdrknila po žrelu. Potem eden za drugim, takoj, ko se pokaže priložnost, kot športniki lahkih kategorij, odhajajo na WC, pazeč, da ne naletijo eden na drugega, in spljuvajo v školjko vse, kar imajo v ustih. Naj rajši iz sekreta smrdi po pogrebnih rožah…

 

Nimam certifikata za to in nihče me ni pooblastil, da zagovarjam določen odnos do smrti in da bi ga skušala pri drugih spreminjati. Vsak se sam odloča o tem. Tako kot o vsem, pravzaprav. Imam svoje izkušnje s smrtjo in njihov vpliv na kvaliteto mojega življenja. Temu lahko dodam še en pomemben argument – kvaliteto življenja mojih klientov. Ko skozi proces psihoterapije pridejo do točke, da so pripravljeni razmišljati in se brez strahu pogovarjati o smrti, se zgodi nekaj čudovitega. Kot da se teža, velikost in strupenost njihovih trenutnih težav zmanjša do te mere, da lahko drugače pogledajo na svoje življenje. Lažje postane. Kot je enostavno povedal nek modrec – ko sprejmemo smrt, lahko začnemo živeti.

Ignoriranje

Naredite preizkus na sebi. Pomislite na smrt in opazujte, karkoli že se vam ob tem pojavi. Če se pojavi vzgib, da bi se obrnili in zbežali, naj bo naslednja misel…kam že?!?