Pasivni stil izražanja jeze

Jeza je čustvo, ki ga doživljajo vsi ljudje. Povsod po svetu. Razlikujemo se le po tem, kako jo izrazimo. Opisala bom pasivni način izražanja jeze. Biti pasiven v izražanju jeze nikakor ne pomeni, da ne čutite jeze, čeprav se zdi, kot da je res ne čutite. Vsak kdaj pasivno izrazi jezo. To pomeni, da ne naredite 'nič', ko bi morali jasno izraziti nezadovoljstvo oz. nestrinjanje z dejanskim stanjem. Za ponazoritev bom uporabila naslednji primer:

Predstavljajte si, da je zima že blizu, približuje se datum, ko morate zamenjati pnevmatike na avtomobilu. Pripeljete se k vulkanizerju, ugotovite, da so se tudi drugi odločili za zamenjavo, zato se postavite v vrsto. Ker niste pričakovali tako dolge vrste, boste verjetno zamudili naslednje opravilo, v avtomobilu nimate ničesar za kratkočasenje, zato ste frustrirani. Ko avtomobil pred vami odpelje, zapeljete na podest, delavec vam začne odvijati vijake, vi pa stojite zraven in ga sprašujete za strokovno mnenje. Med tem pripelje avtomobil tik do vašega, izstopi gospod in reče delavcu: »Samo minutko vas rabim. Dva vijaka moram zategniti. Takoj bo gotovo!« Delavec zastane za trenutek, gospod vas mimogrede zelo prijazno pogleda, vi pa…nič. Delavec stopi k njegovemu avtomobilu, vi počakate, da uredita in s slabim občutkom počakate še na zaključek preobuvanja vašega avtomobila. Odpeljete se naprej in se tolažite kot npr. »Pa saj je res rabil le par minut.« ali kaj podobnega.

No, to je pasivni odziv in če je takšen odziv pri osebi bolj pravilo, kot izjema, lahko rečemo, da je njen stil izražanja jeze pasivni stil.

V situacijah, ko začuti jezo in bi bilo potrebno kaj ukrepati, reče: »Kaj pa naj naredim?« ali »Pa saj tako ne bo nič pomagalo…« ali »Eh, samo da bo mir pri hiši.« in podobni izrazi, s katerimi opraviči svojo pasivnost in umik pred oviro. Ko bi morala reči, da ji kaj ni všeč, se dela, kot da ji je vseeno, kot da stvar ni tako pomembna, se izmika očesnemu kontaktu, govori z zelo tihim glasom, ne odgovarja, tudi če jo kdo kaj vpraša in se umakne. Pasivna oseba je lahko 'v ozadju', zadržana ali celo plašna. Takšne osebe so v otroštvu pogosto slišale stavke, kot so: »Jej in bodi tiho!«, »Nihče te ni nič vprašal!« , »Pa kaj morajo vsi videti, kakšen si!«, »Ne pregovarjaj se!«… Še največkrat pa so bila podobna sporočila povedana brez besed. Z izrazom nezadovoljstva na obrazu, tonom glasu, ignoriranjem…Kot da otrok 'ne šteje', njegove želje in potrebe niso tako pomembne, zato mora dati prednost drugim. Čez čas seveda tudi sam začne verjeti, da je manj pomemben. Da ne sme ničesar zahtevati , niti tistega ne, kar mu pripada, da se ne sme pritoževati, kaj šele upreti. V njegovi družini je zaželeno, da se tako vede, zato bo še najbolje 'prišel skozi', če se pač tako vede. Na tak način preživi. Pohvale s strani drugih, kako 'lepo vzgojenega' otroka imajo, pa starše motivira, da še bolj utrjujejo takšno vedenje.

Osebe s pasivnim stilom izražanja jeze so tudi tiste, ki so zelo prijazne, velikodušne, vedno nasmejane, pripravljene pomagati, ponudijo prednost… Ko bi bilo dobro, da pokažejo jezo, namesto tega dahnejo: »Eh, kaj bom dramatizirala, so še hujše stvari…« Takšna oseba je seveda zelo zaželena v družbi. Kako ne, saj poskrbi za vse in velikokrat je pohvaljena za to, kako je prav nič ne 'vrže iz tira'. V otroštvu je ob izražanju jeze pogosto slišala stavke, kot: »Ne bodi histerična!« ali »Ne zganjaj cirkusa!« ali kaj podobnega.

V otroštvu takšno vedenje pomaga pri preživetju. Ko pa oseba odraste, se seveda sooči z nasprotnim! Takšno vedenje ji ne olajša življenja, temveč ravno zaradi tega pogosto 'pade skozi'. Ker ne zna jasno povedati svojega mnenja in izraziti svojih želja in potreb, jih tudi drugi ne prepoznajo. Zato so ti ljudje vedno znova spregledani, pa naj bo to v vrsti pred blagajno ali v vrsti za napredovanje na delovnem mestu. In jezo zaradi tega spet potlačijo, 'požrejo', se 'vdajo v usodo' in sprejmejo odločitve svoje okolice.

Pasivno izražanje jeze je velika ovira na poti do samouresničitve. Ko hodimo po rumeni cesti življenja, kot Doroteja v Čarovniku iz Oza, se zagotovo kdaj soočimo s kakšno hudobno čarovnico. V teh situacijah nastanejo konflikti, pasivne osebe pa se le tem izogibajo. Neodločnost, občutki krivde, občutki manjvrednosti, občutki izgubljenih priložnosti, zagrenjenost, vse to pa – paradoksalno – vodi v konflikte, čeprav je oseba storila vse, celo zatajila sebe, samo da bi se izognila konfliktom!
Torej – pasivno izražanje jeze ni učinkovito. Nasprotno, škodi tako pasivni osebi, kot odnosom z ljudmi okrog nje. Lahko rečemo, da ni zdravo. Praviloma se vsa ta 'požrta' jeza čez čas začne prebijati na plano preko različnih zdravstvenih težav in težav v funkcioniranju nasploh.