Partnerski odnos in odnosne potrebe

Predstavljajte si, da ste v kanuju in veslate s svojim tempom, se usmerite tja, kamor hočete, se ustavite tam, kjer hočete… Potem srečate osebo, ki vas pritegne in naenkrat se vam zdi vznemirljivo, da bi se na veslanje odpravila skupaj. Ko iz 'single' kanuja presedlate v kanu 'dvojec', je to še vedno veslanje v kanuju, le da so za učinkovito pot potrebne prilagoditve. Potrebno je uskladiti frekvenco zavesljajev, kako globoko gre veslo v vodo in najpomembneje – veslati morata oba v isto smer. Za vse to je potreben čas, vztrajnost in trening… kako po brzicah, kaj takrat, ko nasedeta, kdaj bo kateri od vaju sedel spredaj ipd. 

Vzdrževati uspešen partnerski odnos je zahtevno. Trudimo se, da ne bi bilo težav. Vendar, če v partnerskem odnosu nimate nikoli občutka, da veslata vsak v svojo smer, potem je nekaj narobe. Takšni 'zastoji' so namreč nujni v odnosu in so lahko najboljše izhodišče za napredek in rast.

Ko ta občutek postane bolj ali manj pravilo in se vam zdi, da ne počneta drugega, kot da veslata vsak v svojo smer, vam ne priporočam, da kar sredi vode stopite iz kanuja in pustite partnerja v njem. Potrebno je, da se zares zaustavita, parkirata kanu na obali in se, obrnjena eden proti drugemu, soočita s težavo. Preverita, ali sta sploh še pripravljena veslati skupaj! 

Če se izkaže, da sta, potem je smiselno iskati strategije učinkovitega veslanja. 

Kako začeti? 

Predlagam, da raziščete, koliko imate v odnosu zadovoljene odnosne oz. relacijske potrebe. 

Ko smo v odnosu, pomeni, da s tem zadovoljujemo neke svoje potrebe. Zato namreč smo v odnosu. Če nič nočem, si nič ne želim in nič ne pričakujem od določene osebe in ona ne od mene, potem ne bova niti stopali v odnos. Zato je smiselno razmisliti o tem, zakaj smo v nekem odnosu. Kaj rabim od tebe? Kaj ti rabiš od mene? In – ali to dobiva?  Oba? Toliko, kot kateri rabi?

Gre za relacijske potrebe, ki jih imamo vsi ljudje v vseh življenjskih obdobjih in so temelj našega obstoja kot vrste. Razlikujejo se od potreb, ki zagotavljajo preživetje in fizično dobro počutje. Zadovoljimo jih namreč lahko samo v odnosu. 

Poglejmo si jih. Erskine (1999) jih je opredelil osem. Gremo po vrsti.

1. Potreba po varnosti. Kot sem že povedala, se te potrebe razlikujejo od preživetvenih potreb. Zato tukaj ne govorimo o varnosti v smislu – ta, s katerim ste v odnosu, vas ne bo pretepel, zmerjal, zlorabil, okradel… pač pa v smislu – v tem odnosu ste lahko vi, brez prikrivanja in ta, s katerim ste v odnosu, bo ostal. Lahko iskreno poveste, kaj mislite, kaj čutite, kaj doživljate, kaj si želite, kaj rabite… pa bo še vedno tam. Ne bo se umaknil, pobegnil, se skril, če boste pokazali nekaj, kar mu mogoče ne bo všeč. To pomeni, da v odnosu ne gre zato – ljubim te, če boš (ali ne boš) mislil tega, čutil tega, pričakoval tega, si želel tega, hotel tega, se vedel tako… pač pa kljub temu! Gre za to, da veste, da partner ne bo nikoli vaših skrivnosti ali šibkosti uporabil kot orožje proti vam takrat, ko se bosta skregala. Ta občutek varnosti se v odnosu gradi počasi, po korakih. Kaj je indikator za zadovoljitev te potrebe? Npr. to, da lahko partnerju poveste svoje skrite spolne fantazije in se sprehodite goli mimo njega v svetlobi, čeprav je celulit na bedrih. Priznate mu lahko stvari, ki se jih sramujete. Lahko predstavite vse svoje prijatelje in prijateljice in vse 'čudne' člane družine. Brez skrbi lahko izrazite svoje mnenje o vsem mogočem in zagotovo veste, da bo partner ostal v odnosu z vami, čeprav mu kaj ne bo všeč ali se ne bo strinjal. S tem ne mislim, da morate v odnosu povedati prav vse o sebi. Ne. So stvari, ki so intimne in za katere si nihče ne more lastiti pravice, da jih ve o vas. Gre za to, da ste gotovi v prepričanju, da lahko poveste vse, pa bo partner ostal.


2. Potreba po spoštovanju, da ste vredni v odnosu. Tukaj gre za to, da imajo vse vaše vsebine vrednost. Da jih partner spoštuje in ceni, hkrati pa do neke mere razume. To pomeni, da ve kdo ste, kaj delate in kako se počutite, kajti, če ne, koliko ste mu potem lahko vredni? Dragoceni? Kako se to kaže v odnosu? Če ste večkrat označeni kot občutljivi; da pretiravate; da ste trmasti; da nimate pojma; da je to, s čemer se ukvarjate brez veze; da ste zahtevni; se vas sploh ne trudi razumeti… v glavnem, da vaše ne šteje - potem ta potreba ni zadovoljena. Zagotovo ne! 


3. Potreba po sprejemanju s strani osebe, ki jo dojemate kot stabilno in zanesljivo. Vsak se kdaj znajde v stresni situaciji, ko izgubi občutek za nadzor nad seboj in okoliščinami. Takrat je zelo pomembno, da imamo ob sebi koga, ki prevzame nadzor. In partner je prvi v vrsti. Takrat nas zaščiti s tem, da prevzame vajeti v svoje roke. Nas bodri in opogumlja. Nam 'krije hrbet'. Biti sprejet takrat, ko si ranljiv, nemočen, ko si naredil napako… utrdi odnos! Potem se opravičiš, priznaš napako ali nemoč  in veš, da sta danes oba enako tu, tako kot včeraj. In bosta tudi jutri. Veste, npr. da bodo otroci siti, čisti in z domačo nalogo, če boste nekaj časa 'pokriti z odejo preko glave'. Ko že tretjič ne uspete narediti vozniškega izpita, reče – šlo bo v četrto, zagotovo! Ko vam hoče kdo na kakršenkoli način škodovati, vam stopi v bran … partner je tam, stabilen in zanesljiv.


4. Potreba po vzajemnosti, da vas druga oseba razume in deli svojo osebno izkušnjo. Tukaj gre za to, da vas partner razume, brez da bi mu bilo potrebno natančno razlagati, zato, ker ima podobno izkušnjo, resnično ali pa si jo zna predstavljati – kot da je hodil v vaših čevljih. Ve, o čem govorite. Ko skušate razložiti, kako se počutite, vas pogleda in vi v pogledu razberete, da ve. Ko je ta potreba zadovoljena, imamo občutek, da smo eno z drugim. Da pripadamo. Da je tam nekdo, ki mi je podoben. Npr. partner ve kako se počutite, ko padete na izpitu ali ko ga uspešno opravite; ko vam umre pomembna oseba; ko vam pred nosom prodajo zadnji najljubši predmet; ko vas šef ošteje ali pohvali; ko pripeljete poškodovan avto domov; ko se skregate z mamo ali očetom, ko potrebujete nekaj dni samo zase ali si želite partnerjeve družbe… Čutite, da ve, kaj doživljate. 


5. Potreba po samo definiciji, da smo v odnosu unikatni. Ta potreba pomeni nasprotno od prejšnje. Vsak hoče nekomu pripadati in biti podoben, hkrati pa v isti sapi hočemo biti unikatni. To je naravno. Zato ste v tem odnosu vi vi, drugačni od vseh na svetu in pravico imate pričakovati, da partner to spoštuje. Če ne želite istega, kot drugi, vas partner nima pravice vrednotiti skozi prizmo tega, kar hoče on ali večina. Ta potreba je zadovoljena, če sprejme vaš 'ne', vaš 'nočem' in vaš 'ne strinjam se'. Samo zato, ker sta partnerja, še ni razlog, da se v vsem strinjata, zagovarjata iste stvari in nasploh delujeta kot eno. Vi imate npr. drugačno stališče o najemu kredita kot partner; volite drugo politično stranko; pripadate drugi veroizpovedi; v času dopusta hočete iti potovat, ne pa ležat na plažo; nočete vsak vikend na družinska kosila…  vse vajine razlike so podlaga za učenje sklepanja kompromisov.  Ker sta oba unikatna, je utopično pričakovati, da si bosta v vsem podobna. Gre za dogovor, kdaj bo kdo od vaju v kanuju sedel spredaj. Če morate vedno znova sedeti zadaj, potem ta potreba ni zadovoljena.


6. Potreba po tem, da imamo vpliv na drugega. To je prav tako bistvena sestavina odnosa. Ko pritegnemo pozornost drugega in s svojo intervenco povzročimo pri njem spremembo, osebnostno rastemo. Ko s svojim znanjem, izkušnjami, mnenjem, željami in pričakovanji vplivamo na mišljenje, čustvovanje in vedenje drugega, imamo občutek, da smo slišani, da nas vzame resno in nas upošteva. Ko npr. partner opusti svoje 'samske' razvade, ker se zaradi njih počutite osamljeni (npr. prepogosta srečanja s prijatelji); ko začne ločevati odpadke, ker ste ga prepričali v smiselnost le tega; ko mu na široko odprete vrata v neko področje, ki ga doslej ni poznal in je navdušen… Zelo enostavno povedano – vaše mnenje pri njem šteje.  Če se 'mečete na trepalnice', pa pri partnerju ne dosežete nobene spremembe, potem ta potreba ni zadovoljena.


7. Potreba po iniciativi druge osebe. V odnosu sta dva, zato je pomembno, da to oba cenita. Če vedno samo vi kažete interes, kličete, predlagate dejavnosti in ste aktivni v odnosu, drugi pa samo sledi ali pa še to ne, potem imate občutek, da mu ni mar, da mu niste pomembni. Ko npr. partnerju zjutraj velikokrat prinesete kavo v posteljo, sami pa je še nikoli niste dobili; ko vedno znova naredite načrt za prostočasne dejavnosti, z druge strani pa ni nobene iniciative; ko vedno samo vi pokažete željo po spolnosti, fizični intimi, drugi pa se le odziva; ko vedno pripravite darila zaradi praznovanja vajinih obletnic in ostalih praznikov, partner pa pozabi nanje… z drugimi besedami, če bi nehali biti aktivni, bi se odnos na prvi pogled ustavil. V terminih iz področja prometa bi temu rekli enosmerna cesta. V odnosu mora biti dvosmerni promet!


8. Potreba po izražanju ljubezni. To, da ste z nekom in ga ljubite, je del vas, to ste vi in če hočete biti polno prisotni, morate izraziti to ljubezen. Da partnerja ljubeče pogledate, pobožate, daste kompliment… če vam je to na kakršenkoli način prepovedano, vaša potreba ni zadovoljena. Ko je npr. partnerja sram, če ga v javnosti primete za roko; ko od vas zahteva, da vajin odnos skrivata pred vsemi; ko se na vaše izražanje ljubezni odzove s cinizmom in posmehom; ko se aktivno izmika fizičnemu kontaktu… zakaj že je potem v odnosu z vami?

Ko je Erskine predstavil ta koncept odnosnih potreb, so ga vprašali, kako je s potrebo po biti ljubljen. Osma potreba je potreba po izražanju ljubezni, kje pa je potreba po biti ljubljen? Odgovoril je, da se ta potreba zadovoljuje preko vseh ostalih osem potreb. Ko v odnosu z nekom zadovoljuješ vse naštete odnosne potrebe, imaš občutek, da si ljubljen.

Tako. Predlagam, da vsak razišče sebe v odnosu skozi prizmo teh potreb. Mogoče sploh niste vedeli, da te potrebe imate. Mogoče šele zdaj spoznavate, da niso zadovoljene. Mogoče jih niste znali izražati, niste upali izražati, niste hoteli izražati?

Potem pomislite na partnerja in se vprašajte – ali so v odnosu z menoj njegove potrebe zadovoljene?  To je potem lahko začetno vprašanje vajinega pogovora. Močno priporočam – pogovorita se o njih. In še pomembneje – pogovarjajta se o njih. Kar naprej. Pogovor je namreč najbolj osnovno in najbolj učinkovito zdravilo za odnos. Ko bosta oba vedela - kaj rabim jaz in kaj rabiš ti – bo lažje delovati v podporo odnosu.

Potem bosta vedela, da je vse, kar je potrebno, ko bosta začela veslati vsak v svojo smer, da se ustavita in pogovorita o tem, kaj se dogaja. 

Če se izkaže, da nimata dovolj veščin za učinkovit pogovor, poiščita pomoč. Za ta korak je najbolj pomembno, da oba v resnici hočeta ostati v odnosu in ga izboljšati. Da oba še vedno hočeta ostati v istem kanuju in veslati v isto smer.