Okostnjak v omari

Ob neznosni lakoti po objemanju, poslušanju in izražanju mnenj, preverjanju ali smo 'vsi o vsem' na tekočem… smo zapolnili naša post pandemijska druženja z vse sorte temami. Čisto slučajno in nenamerno tudi o lobanji v peči, ki so jo našli v nekem celjskem bloku.

Seveda je itinerar našega pogovora potem vseboval tudi območje okostnjakov v omari, tistih, ki jih uporabljamo kot prispodobo za skrite travme v preteklosti, stiske, probleme, dejanja,…, skratka vse, za kar smo ljudje pripravljeni vložiti veliko energije, da se ne bi izvedelo. Pogovarjali smo se o 'sramoti'. Ker, če bi se izvedelo, bi nas bilo sram. Čustvo sramu se namreč pojavi vedno, ko pričakujemo obsojanje, zaničevanje, posmehovanje…. Pričakujemo ga od drugih ljudi in na nezavednem nivoju tudi od sebe.

Kar nekaj časa smo vztrajali v tem pogovoru in začutila sem, da je to tema, ki se tako ali drugače dotika veliko ljudi in da se večina ne zaveda toksičnosti takšnih okostnjakov za duševno zdravje in medosebne odnose.

Okostnjak v omari je sramota, nekaj, kar ni sprejemljivo. V referenčnem okvirju osebe se nahaja v predalu 'prepovedano', sploh če ga hočemo oceniti glede na kriterije socialne sprejemljivosti.

NIHČE NE SME IZVEDETI!!!

Tvegam v prepričanju, da ima skoraj vsak skritega kakšnega 'kostkota'. Ti so individualni in osebni in za seboj imajo zelo široko paleto razlogov, zakaj so skriti. Za nekatere vemo, ostali pa so s pomočjo obrambnega mehanizma potlačevanja pospravljeni v nezavedno. Ko na svoji življenjski poti slučajno ali namerno (največkrat v procesu terapije) odpremo takšno omaro, smo šokirani.

Šokirani smo tudi takrat, ko odpremo omaro, v kateri je družinski okostnjak.

Poglejmo natančneje ta pojav. Ponazorila bom s popolnoma izmišljenim primerom:

Dedkov brat, ki je rahlo zaostajal v razvoju, je nadlegoval deklice, ko so se vračale iz šole. Nekdo ga je prijavil, zato so ga po sojenju zaprli v mentalno ustanovo. To je bila situacija, zaradi katere je bilo vse člane družine sram, zato so se o tem nehali pogovarjati. 'Kosti so zaprli v omaro.' Vedno, ko je pogovor nanesel na duševno nerazvitost, psihiatrične ustanove ali sodne procese, so člani družine utihnili ali speljali pogovor drugam.

Vendar vemo, da se kosti ohranijo. Dolga leta. Celo stoletja. Tam so.

Ko so vrata omare z okostnjakom dobro zaprta, se v družinski dinamiki oblikujejo vzorci, ki preprečujejo, da bi se kdorkoli odkrito in iskreno pogovarjal o tem.

Naslednja generacija nima eksplicitnih znanj o tem okostnjaku, niti ne ve, da sploh je kje kakšen. Vedo le to, da se včasih ob pogovorih pojavi nek nedoločen občutek, ki bi mu nepristranski opazovalec lahko rekel zadrega.

Kot v aprilu, ko se oblaki lovijo po nebu in se naenkrat ozračje stemni. Oči navzočih se rahlo zožijo, mišice postanejo napete, kdaj krat se kdo prisiljeno zahihita, zrak postane gostejši, kot da bi zemlja zastala za trenutek… potem pa oblak odide svojo pot in spet se pokaže sonce. Pogovor steče naprej, največkrat se tematika spremeni,  prisotni pa čutijo, kot da so bili v nevarnosti in da je zdaj mimo.

Ko se to večkrat ponovi, se prisotne osebe nevede naučijo, česa se je potrebno izogibati, da naslednjič ne bo nevarnosti, čeprav konkretne nevarnosti sploh ne poznajo.

Odrasli, ki so skrili okostnjak v omaro, tako otrokom namestijo 'Geigerjev števec', ki začne prasketati takoj, ko se približajo tej omari in opozarja – ne drzni si naprej, nevarno je! Območje sevanja je 'off limits'!

Otroci čutijo le to, da so na zelo negotovih tleh in nimajo nikakršnih smernic oz. razlag za to. Praviloma v takšnih situacijah otroci sebi pripišejo odgovornost za nastalo stanje. Ker bo otrok naredil vse in še več, samo da bo njemu pomembna oseba zadovoljna, potlači vse spontane in iskrene vzgibe, vse, kar odraslemu potemni pogled. V tem primeru potlači vse, kar bi potencialno ogrozilo varnost zaprtega okostnjaka v omari. To odraslim ustreza, saj se 'sramota' ne bo razkrila, otrok pa odrašča z neko nedoločeno senco, ki je vedno prilepljena na njegove podplate, ne glede na položaj sonca in se ne umakne niti v temi.

Na 'zunaj' je v družini vse ok. Prepričani smo, da se nič ne vidi. Karkoli je že bilo, je bilo daleč v preteklosti in mislimo, da nima več nobenega vpliva. Tisti dogodek ali oseba v resnici nima vpliva, ima pa toksičen vpliv trud, da bi to prikrili.

Poznate izraz 'prenašanje vročega krompirja' iz generacije v generacijo?

V ta kontekst spadajo tudi okostnjaki v omari. Ko neko področje  v generaciji postane 'vroči krompir', imajo naslednje generacije praviloma neko obliko težav s tem področjem. Saj veste, kako težko je držati vroč krompir v rokah.

Prejšnja generacija ga je nezavedno predala in naslednja ga nezavedno sprejme. To se potem prenaša na naslednje rodove, dokler se nekdo ne odloči, da ga ne bo sprejel. To pomeni, da tabu tema ni več tabu tema. Hoče se odkrito pogovoriti o vsem. Okostnjak je zunaj in že samo s tem ni več tako strašljiv.

Zato je smiselno, da se odločimo za temeljito čistilno akcijo in 'spucamo' podstrešja in kleti. S tem bomo ustvarili zdrav pretok energije v našem osebnem domu.

Potegnimo na plano vse 'grehe', svoje in od prednikov. Ko jih pogledamo na svetlobi, raziščemo razloge, zakaj so tabu tema in kdo je odgovoren zanje, izgubijo tisto temačno moč. So samo osebe, dogodki in dejanja, ki so obstajali enkrat v preteklosti. Nekaj, kar je bilo 'narobe'. Nekatere stvari so bile naravno stanje (npr. psihična bolezen) in nanje ni bilo mogoče vplivati, druge so bile posledica napačnih odločitev.

Glejte - ljudje delamo napake. To je naravno in človeško. Ko to sprejmemo, se lahko brez teže v psihičnem nahrbtniku usmerimo v prihodnost.

Poskusite odpreti vsaj eno omaro z okostnjakom. Zagotavljam vam, da boste veliko 'lažji'.