Oče, mama, se spomnita svojega otroštva?

Imeti otroka in ga vzgojiti v samostojno odraslo osebo, je za nekatere starše zelo
zahteven "projekt".

Na proces gledajo kot na nekaj novega, nekaj, o čemer še nimajo prave predstave,
niti dovolj znanja. To dejstvo človeka spravi v stisko, ne glede na katerem področju.
Vendar stiska ne bi bila potrebna, če bi na ta proces pogledali z znanjem, ki pa ga
imajo. To znanje je – kako je biti otrok. Enostavno "pozabijo", kako je bilo, ko so bili
sami otroci in v odnosu starš – otrok trdno in neomajno stojijo na točki pogleda, kjer
lahko vidijo le sebe kot starša.

Bom znal? Bom zmogel? Bom vzgajal pravilno? Koliko lahko zašuštram? Kaj naj jaz,
da bo otrok tisto? Kako naj delujem, da bo otrok odražal mene kot kompetentnega
starša in "mi ne bo delal sramote"? Kako naj vzgojim zadovoljno in srečno osebo?

Če se vam da, preberite še enkrat vsa ta vprašanja.

S ponovnim branjem sem želela opozoriti na prometni znak za enosmerno cesto!
Točka A je starš, točka B je otrok. In v tej ulici je od A do B praviloma enosmerni
promet.

Poglejmo pobliže. Postati starš je odgovornost in naj bi bil odraz zrelosti odrasle
osebe. Znajti se v tej vlogi ni enostavno, vendar ste vseeno odrasla oseba. Z
določeno mero znanja in izkušenj in neomejeno količino možnosti poiskati znanje, ki
ga potrebujete. Znate razmišljati, govoriti, se prehranjevati, oblačiti…skratka, ste
samostojna oseba. Na tem mestu vas vabim, da se postavite na točko pogleda, od
koder gleda otrok. Popolnoma je nebogljen. Odvisen od vas. Nima še nobenih znanj,
nobenih drugih izkušenj, podobnih vašim, razen rojstva. To je edina izkušnja, ki jo
oba poznata. On še ni sposoben, da se postavi v vaše čevlje in razume stisko, ki jo
doživljate ob vprašanju - "bom znal?";

Kaj pa vi? Kolikokrat ste se pa vi postavili v otrokove čeveljce in se namesto njega
vprašali - "bom znal?"; Ali pa sebe vprašali – "bo znal". Kolikokrat ste od A do B
vzpostavili dvosmerni promet? Tam na drugi strani je bitje, s potrebami in
sposobnostmi, s katerim se enostavno ne morete poistovetiti tukaj in zdaj. Tukaj in
zdaj ste vi odrasla oseba, unikatna osebnost, tam pa je otrok, ki se šele razvija v
unikatno osebnost. Z njim se lahko poistovetite le ob spominu na sebe takrat! Takrat,
ko ste bili stari toliko, kot je zdaj vaš otrok.

Kako je bilo meni, ko sta starša delovala tako in tako. Ko sem moral to, ko nisem
smel tistega, ko mi je največja srečo na svetu pomenila sreča atija ali mamice? Ko bi
naredil dvojno salto nazaj, samo da se mi nasmehneta…

Ko pogledate na otroka na njegovem nivoju, iz oči v oči, sem prepričana, da boste
hitro našli odgovore na vsa tista težka vprašanja na začetku, ki se vsa stekajo v
vprašanje – kako naj bom starš. Nič drugega ni potrebno, kot da se vprašate, kako je
mojemu sinu biti sin. Ali hčerki hčerka. Ne presojajte iz svojih čevljev v smislu – jaz
nimam pojma, kaj se mi je dogajalo tista rana leta otroštva, pa me poglejte zdaj, čisto
v redu sem izpadel. Zato verjetno ni tako pomembno, kako sem z otrokom čisto na
začetku. Saj se ne bo spomnil.

Ali pa tudi kasneje v otrokovem razvoju, v smislu – jaz sem kot otrok živel v
pomanjkanju, moj otrok ne bo nikoli; nikoli nisem mogla igrati klavirja, pa sem si ga
tako želela; nikoli nisem mogel trenirati tenisa, pa sem si tako želel… - zato bo "moj otrok" imel ali počel točno to. Meni niso omogočili npr. študija, zato bo "moj otrok"
študiral.

(Z navednicami nad "moj otrok" hočem opozoriti na lastniško avreolo, kot virtualni žig,
vžgan v kožo, ki odraža lastnika. Veste, otrok ni "vaš", ste samo odgovorni zanj in ni
lastnina, s katero lahko počnete kar hočete…)

Ta majhna osebica poleg vas mogoče nima niti želje, niti potenciala za igro klavirja,
tenisa ali študija. Lahko, da bo dober v čemerkoli že, le v tem ne, kar ste si vi
zamislili. In vaša prepričanja in predstave o dobrem staršu vas ovirajo, da bi se
spustili na kolena, v prenesenem pomenu in zares, ter opazovali kam si želi, kaj hoče
in ga spremljali ter opogumljali v tem. To je v bistvu naloga starša!

Ne iščite rešitev namesto njega, temveč mu pomagajte najti njegove. Ne bijte bitk
namesto njega, naj jih bije sam. Tako se uči. Vi ste samo tam, ob strani, vedno
pripravljeni, ko pride v zavetje. Da gre skozi vsa čustvena stanja, se umiri in spet
odide v svet iskat svojih izkušenj.

Ni na mestu vprašanje, kako naj bom dober starš, pač pa – kako naj vaš sin ali
hčerka odrasteta v samozavestno odraslo osebo. Fokus obrnite na otroka. Kako je
njemu ob vas biti otrok, ne kako je vam ob njem biti starš! Vi se kot odrasla oseba
znate in zmorete načrtno uglasiti z otrokom, on ne zmore drugega, kot da se odziva.

Niso vsi ljudje starši, zagotovo pa smo prav vsi ljudje na svetu bili otroci, torej imamo
vsi izkušnje v tem. Odgovor na vprašanje – kako naj bom starš, se skriva v vprašanju
– kako sem bil kot otrok?

Se ne spomnite? No, to je signal za nas, psihoterapevte, da obstaja možnost, da ste
kot otrok bistro uporabili strategijo, ki se ji reče "pozabljanje", zato, ker po vsej verjetnosti vaši starši niso svojega starševstva uglasili z vami. Če se podate na pot
raziskovanja svojega "pozabljenega", verjamem, da boste s tem pomagali sebi kot
staršu in otroku, ki zaradi tega ne bo rabil pozabljati svojega otroštva.

Instrumentov ne moremo uglaševati, če ne vemo, kako zvenijo. Velikokrat slišim
starša reči: »Pa ja poznam svojega otroka!« Na odgovor na vprašanje, ali pozna
samega sebe, moram nekaj časa čakati. Najpogostejši odgovor dobim: »Tako še
nisem o tem razmišljal/a.« Ja, če ne veste, kako zvenijo vaše strune, kako se boste
potem uglasili še s kom drugim? Čeprav ste prepričani, da veste, kako zvenijo
njegove strune. Otroci se nagonsko odzivajo na vaše melodije, zato ne bodite jezni
ali v skrbeh, če njegova melodija zveni drugače, kot si želite.

Ko boste vi spremenili melodijo, jo bo tudi otrok!

Na koncu vam želim predstaviti izkušnje iz moje terapevtske prakse. V primerih, ko
so starši želeli pripeljati otroka na terapijo, ker ima težave in sem jim ponudila
možnost, da pridejo sami, kjer bodo spoznali sebe v odnosu z otrokom in mu bodo
tako najbolj pomagali, se je, tako na oko, odzval mogoče eden od dvajsetih. Želim si,
da bi jih bilo več. Ker tisti, ki se odločijo za to in ozaveščajo svoje notranje procese,
svoja pričakovanja in čustvena stanja ter s tem spreminjajo "svojo melodijo", poročajo o izboljšanju otrokovih težav. In s tem posledično zmanjšanju njihovih starševskih skrbi.

Otroci se odzivajo na notranje procese z njim pomembnih odraslih. Pri njih še močno
delujejo antene, ki so pri odraslih zarjavele. Z malo dela na sebi, kot da bi svoje

notranje kolesje poškropili s sprejem WD 40, jih lahko spravite v pogon. In se
spomnite, kako je biti otrok ter to upoštevate v svojem starševstvu.