Občutek krivde

Za to pisanje me je vzpodbudila 'never-ending' borba z besedo krivda. V terapevtskem odnosu jo namreč slišim zelo pogosto. S to besedo se borim tako, da klientu dam veto nanjo in prosim, da jo zamenjava z besedo odgovornost. Vendar je težko. Beseda krivda in občutek, ki jo spremlja tam nekje v globini drobovja, je tako zakoreninjen, da je potrebno veliko časa za soočanje, sprejemanje in spreminjanje teh vzorcev.

Beseda krivda je težka beseda, ima zlovešče oblačilo. Obsoja in ima strašno moč. Oblikuje in spreminja življenje.

Zelo konkretno ga spremeni, če narediš kaj takega, da si v pravosodnem sistemu spoznan za krivega. Tam je beseda krivda obvezen del strokovnega besednjaka. Tam je doma in tja spada. V pravnem sistemu imamo jasno zapisana pravila v obliki ustave in zakonov in vsi vemo, kaj se sme in kaj ne. Vemo, da smo krivi, če se tega ne držimo. Po obsodbi 'kriv si' praviloma sledi kazen. Tako pač je na področju pravosodja.

Kako potem, da smo jo prenesli v vsakdanje življenje in jo uporabljamo na prav vseh področjih življenja, v še tako naravnih življenjskih situacijah? Zakaj smo tem temačnim, neprijetnim občutkom, ki velikokrat spremljajo popolnoma nedolžno in normalno vedenje osebe, dali tako zlovešče ime – občutek krivde?

Poglejmo primer mladostnika, ki se je po zaključeni srednji šoli odločil za študij:

Pretekli so trije tedni in jeza na mamo je izpuhtela do te mere, da je začel razmišljati o odhodu domov. Ni bila samo jeza. Bila je žalost, zamera, tesnoba in ta prekleti, vedno prisotni občutek krivde. Ravno ta občutek je prevladal nad vsemi in začel vztrajno vrtati po njegovi notranjosti in zastrupljal vsako, še tako lepo doživetje.

Njegov dom je bil čisto na drugem koncu Slovenije, na Goričkem. Pomorstvo ga je zelo zanimalo. Še sam ni vedel od kod njegova trma, da mu je uspelo prepričati starše, predvsem mamo, da odide na študij daleč od doma. In veselo je pripeval, ko je slišal Kreslinovo Iz Goričkega v Piran.

Prve dneve je vdihoval slani zrak, se nastavljal jesenskemu soncu in se po dolgem času, pravzaprav prvič v življenju, počutil svobodnega. Svobodnega, vendar z rahlo prisotno tesnobo. Vseeno ni mogel zadihati s polnimi pljuči. Dnevi so minevali in pred prvim vikendom je bilo v njem že toliko nemira, da je komaj čakal, da gre domov. Mama ga je sprejela z veseljem, a je njeno vedenje hkrati izražalo tudi trpljenje, njena vloga žrtve je bila v njegovi prisotnosti vedno pod glavnim reflektorjem. Oče je bil bolj kot ne 'neprisotno prisoten', a mu je tudi dal posredno vedeti, da pogreša pomoč na kmetiji in to, da je mama nesrečna, ker je odšel. Že v nedeljo zjutraj se mu je začela nabirati kepa v želodcu ob misli na odhod nazaj na obalo. V njem je potekala bitka, ki ga je trgala na pol. Komaj je čakal, da odide, hkrati pa je zaradi tega imel grozen občutek krivde.

Tako se je začel začaran krog, ki ga ni znal ustaviti. Vedno manj je hodil domov, vedno bolj je bil jezen na mamo in zato se je v njem razraščal vedno večji občutek krivde. Zdaj je bil po treh tednih ta občutek tako močan, da se je odločil, da gre za vikend spet domov. Razmišljal je celo o tem, da bi se mogoče lahko prepisal na kakšen študij v Mariboru…

Bralci, ki smo objektivni opazovalci notranjih bojev tega fanta, bi lahko bili začudeni nad njimi. Popolnoma naravno je namreč, da oseba v mladostniškem obdobju razvija samostojnost, stopa na svojo pot in se odloča glede na svoje želje in potrebe. Od kod potem v njem občutek, da dela nekaj takšnega, kar ni ok, kar vzbuja občutek krivde?

Poglejmo še en primer:

Danes je imela v službi naporen delovnik. Odobrili so jim projekt, na katerega so se prijavili in potrebno je bilo pripraviti vse formularje zanj. Sodelavka je na bolniški, zato so si razdelili še njen delež nalog. Po službi se je ustavila v trgovini in nakupila vse potrebno za gospodinjstvo. Doma je hitro skuhala kosilo, otroci so prišli iz šole in mož se je že vrnil s polja, kjer je oral. Pojedli so in po kosilu je pospravila ter se izčrpana ulegla na kavč. Potrkalo je in skozi vrata je glavo pomolila tašča: »Zdravo! Super, nič ne delaš, daj pridi mi pomagat piščance oskubit, čez eno uro pridejo ponje.« Tašča ni počakala na odgovor, odhitela je delat. Ona pa bi najrajši zakričala in jo poslala nekam. Ulegla se je nazaj na kavč, ki je naenkrat postal zelo neudoben. Nekaj časa se je premetavala po njem, dokler je ni občutek krivde, ker ona leži na kavču, medtem ko 'drugi' delajo, pregnal z njega. Preoblekla se je in šla pomagat.

Bralci, ki smo objektivni opazovalci njene utrujenosti po napornem dnevu, bi lahko bili začudeni nad njenim dejanjem. Popolnoma naravno je namreč, da človek po napornem delu potrebuje počitek. Od kod potem občutek, da z ležanjem na kavču dela nekaj takšnega, kar ni ok, kar v njej vzbuja občutek krivde?

Tvegam v prepričanju, da bi lahko vsak opisal svojo situacijo. Rečeš nekaj, zaradi česar je drugi užaljen, pa to ni bil tvoj namen - sledi tisti mračen občutek… Zalotiš se, da prepevaš in poplesuješ in takoj se ustaviš - sledi tisti mračen občutek… Všeč so ti čevlji, ki so v višjem cenovnem razredu. Po tehtanju jih kupiš - sledi tisti mračen občutek… Nisi se mogel zadržati in si zajokal, ko si prijateljem povedal, da je umrl tvoj pes, pokazal si čustva - sledi tisti mračen občutek… S pomembno osebo si se skregal in ta je potem umrla, preden sta se pobotala - sledi tisti mračen občutek…

Na koncu koncev lahko ultimativni občutek krivde kot neko temno sluzasto smrdljivo pregrinjalo prekrije tvoje življenje na sploh - kriv sem, ker sem, ker obstajam…

Različnih primerov bi potemtakem lahko bilo toliko, kot je ljudi in triljonkrat več. Rdeča nit v vseh primerih je občutek krivde.

Ob vsem tem ne smemo pozabiti na bistveni del tega procesa obsojanja samega sebe – ko si kriv, temu sledi kazen. Kaznujemo se na najrazličnejše načine, značilnost tega procesa pa je dejstvo, da je vse skupaj nezavedno, zato kazni ne dojemamo kot kazni. Saj so nas naučili, da je treba trpeti, da 'življenje ni potica', mar ne!?!

Vse prihaja namreč iz našega notranjega nezavednega 'pravosodnega sistema'. To so naše nezavedne norme in zakoni, ki nimajo nobene povezave z realnim svetom tukaj in sedaj. Ta svet je izven našega dosega zavesti, zato njegove strukture in dinamike ne moremo sami raziskovati. Da se nekaj dogaja v njem, lahko prepoznamo preko čustev in občutkov, za katere nimamo razlage. Če se pojava lotimo samo z vidika razuma in logike, ne moremo najti nobenega smisla. Šele ko pogled usmerimo pod gladino, kjer je del Freudove ledene gore, ki vsebuje nezavedno, postane smiselno. To so vsebine, ki so ne – zavedne, ni jih v našem razumu, zato se jih ne moremo sami učinkovito lotiti. Za to delo potrebujemo drugo osebo. Osebo, ki ve, kako in kaj s tem. Sami se odločate o tem, ali jo boste šli poiskat.

Skupaj bosta raziskovala to vašo nezavedno ustavo, prepoznavala zakone in pravila, ki veljajo samo za vas, poiskala vzroke zanje in ozaveščala kazni, s katerimi se kaznujete. Predstavljajte si, čez nekaj časa boste morda ugotovili, da ne delate nič narobe, da je ok, da ste takšni kot ste in da so kazni, ki jih sami verjetno sploh ne dojemate kot kazni, pač pa kot nekaj samoumevnega, popolnoma neprimerne.

Dokler se ne odločite za ta korak, vam svetujem obliko samopomoči – spremenite besedo krivda v odgovornost.

Poglejmo našega prekmurskega študenta pomorstva – ali je on odgovoren za počutje svoje mame, ki ne sprejema, da sin odrašča? Ali pa gospo, ki bi morala skubiti piščance – ali je ona odgovorna, če se je tašča znašla v časovni stiski?

Ko zamenjamo besedo krivda z besedo odgovornost, se sliši  čisto drugače, mar ne?