Notranje sodišče

»Ko sam ja, ko sam ja, da ti sudim…« se je slišalo iz zvočnikov v kavarni. Opazovala sem goste, ki so Dragojeviču zamaknjeno pripevali, nezavedno se zibajoč sem in tja, med tem, ko so z deljeno pozornostjo sodelovali v pogovoru za omizjem. Mislim, da se v tistem trenutku ni nihče zavedal pomena teh besed. Začela sem razmišljati o tem, kolikokrat uporabljamo to besedno zvezo – kdo sem jaz, da sodim! In zakaj? Ali resnično verjamemo to, kar smo rekli ali je to le priročen manever, ko se poskušamo izogniti zahtevi, da povemo svoje mnenje, ker je v naši notranjosti oblikovano kot obsodba ali oprostitev?

Od znanih osebnosti mi je najbolj ostal v spominu sedanji papež, ko so ga novinarji na letalu, takoj po tem, ko je začel z novo funkcijo, spraševali o njegovem mnenju o gejih. Rekel je točno ta stavek: »Kdo sem jaz, da bi ga sodil?«

Kolikokrat in v katerih situacijah ste se tako vprašali? In kakšen je bil odgovor na to vprašanje?

»Le čevlje sodi naj Kopitar.« S tem verzom je Prešeren pozval, da se naj ukvarjajo s presojanjem nečesa le tisti, ki so strokovnjaki za to področje. V nasprotju s tem se vsakodnevno soočam s poplavo sodb vse sorte zadev, stvari, oseb… s strani ljudi, ki so samooklicani sodniki.

Sodniki v imenu ljudstva izrekajo sodbe. Nekoga obsodijo ali oprostijo. To je njihova služba. Za svoje delo prejemajo plačilo. Da lahko to počnejo, so šli skozi zahteven in dolgotrajni študij ter preverjanja njihove kompetentnosti. Zame je popolnoma nepredstavljivo, da bi kdaj študirala pravo. Ko sem gledala prijateljičine bukve za rimsko pravo, me je kar srh spreletaval. Ampak sem se vseeno neštetokrat zalotila ob tem, da sem zapravila ogromne količine časa in energije za svoje notranje sodne procese, ki so bili popolnoma nepotrebni, odveč in nenazadnje tudi škodljivi. V glavnem in najbolj zame!

V svoji mladostniški grandioznosti sem bila prepričana, da drugi vse počnejo narobe in da so 'krivi' nečesa. Ocene in sodbe sem delila naokrog kot neke zveličavne resnice in celo pričakovala nagrade za to. V obliki odobravanja s strani koga, ki sem ga hotela navdušiti s svojim pametovanjem. Takrat mi je babica znala zelo strogo reči: »Vzemi metlo, pa pred svojim pragom pometaj!« Dojemljiva sem bila za učenje, poleg tega pa so v tistih časih starejši ljudje imeli veljavo v družbi. Kar so povedali, je imelo težo. Upoštevala sem njen nasvet in začela pometati pred svojim pragom.

Zato sem napisala odpoved vsem zaposlenim v mojem notranjem sodišču, v katerem sem obsodila ali oprostila nešteto vedenj, mnenj, čustvovanj in oseb na splošno… Če bi vso to energijo prelila v denar, bi ga bilo zajeten kup. 

Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, da hočem dvigniti kazalec in ga upreti v nekoga, ki česa 'ni prav' ali 'je prav' naredil ali kakršnokoli drugo oceno že, potem pa se ustavim. Z rahlo rdečico sramu se hočem umakniti pred samo seboj, a sem si že prislužila miren in odločen pogled v oči ter opomnik, da v moji glavi ne bi smelo biti več nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. Zjezim se nase. Back off! V imenu koga bi naj potekale te sodbe? Kdo me pooblašča, da presojam, kaj je primerno, spodobno, pravilno… v imenu katerega ljudstva!?!

Vam povem, na začetku ni bilo enostavno Ko sem ostala brez zaposlenih v mojem notranjem sodišču, sem bila zmedena. Zelo zmedena. V mojem referenčnem okvirju je bilo namreč mnenje zlito s sodbo. Zato se mi je zdelo, da če ne smem soditi, potem kar naenkrat ne smem imeti svojega mnenja. Vendar se mi to ni zdelo smiselno. Zakaj, za vraga, ne bi smela o čemerkoli imeti svojega mnenja. To je moja pravica! Vsak ima pravico do svojega mnenja. 

Tako sodba kot mnenje sicer izražata naš odnos do česarkoli, a sem si razliko med njima razložila tako:

Ko sodimo, dajemo nalepko na vedenje, dejanja, misli, prepričanja, stališča in čustva drugih ljudi, brez da bi imeli vse relevantne informacije in dokaze, ki bi podpirali našo sodbo. Naš fokus je na drugih, podlaga za sodbo pa so naše notranje vsebine. Ne ukvarjamo se z vsebino tistih, ki jih obsojamo. O empatiji ni ne duha, ne sluha.

Ko si oblikujemo mnenje, razmišljamo o sebi v povezavi z zadevo, o kateri si oblikujemo mnenje. Naš fokus je na nas samih in na naših notranjih vsebinah.

Primer:
Znanka je zanosila, a je v situaciji, ko si tega ne more privoščiti, zato je šla na splav. Niste zagovornik splava.

Sodba: Ona je morilka, vsako bitje ima pravico do življenja. Sama si je kriva, zato bi morala nositi posledice!

Mnenje:  Jaz ne bi šla na splav. Mislim, da ima vsako bitje pravico do življenja, zato bi otroka obdržala in se soočila s posledicami.

Mogoče se vam zdi, da sodbe niso nevarne, če jih ne povemo na glas. Da so del našega intimnega sveta in ga ne rabimo deliti, če tega nočemo. Že res, vendar naš notranji intimni svet, sploh tisti, ki je najbolj skrit, tako skrit, da ga tudi sami ne znamo najti, vpliva na naše vedenje. Ne zavajajte se s prepričanjem, da je vaša sodba znana le vam, ker je niste povedali z besedami. Kažete jo s svojo nebesedno komunikacijo. S tonom glasu, telesnimi kretnjami, obraznimi ekspresijami… Večina komunikacije, strokovnjaki pravijo, da kar 80%, poteka nebesedno. Zato je tako zelo pomembno, da tudi v našem notranjem intimnem svetu ni sodb. Da so samo mnenja. S tem se izognemo poluciji v medosebnih odnosih. In v odnosu do sebe.

Kako svoje mnenje povedati z besedami…no, jaz sem potrebovala veliko truda in treninga na tem področju. Ker vem, kako zelo pomembna je sporočilna oblika, sem trenirala, kako naj povem, da bodo takrat, ko bodo besede zapustile moja usta, ostale v zraku le kot informacija. Brez da bi kdorkoli prisoten začutil potrebo po tem, da se zaščiti, kar bi pomenilo, da se počuti napadenega. Obsojanega. In brez, da tudi v meni ostane kakršenkoli neprijeten priokus. Najbolj so mi pomagala načela asertivnosti.

Prišla sem do točke, ko povem svoje mnenje, a mora tam na drugi strani biti nekdo, ki ga sploh hoče slišati. Preden ga povem, preverim, ali koga zanima, kaj mislim (na tem izpitu še vedno tu in tam pogrnem, ker se šele med razlaganjem svojega mnenja včasih zalotim, da bi bilo smiselno preveriti, če ga hoče kdo slišati). Ko ga povem, ga izpustim. Nimam več moči nad učinki le tega. Koliko ga bo kdo slišal, razumel in vzel sebi v korist ali škodo, ni moja stvar. Tega ne morem več nadzirati. Na tej isti točki se nahaja tudi nasprotni manever – tudi če kdo zahteva, da povem svoje mnenje, ga kdaj nočem povedati. Ker pač nočem.

Kakorkoli že obračamo glede povedati ali ne povedati, ni pomembno. Pomembno je le to, da mnenje ni! sodba.

Ne zmorem zaključiti, ne da bi se dotaknila situacije, ki se je pred kratkim dotaknila mene - medijska evforija ob izidu knjige Rezerva, ki jo je napisal  princ Harry. Toliko obsodb so bili deležni redki v mojem spominu. Naenkrat se je čutilo poklicanih nebroj oseb, ki so uperile prst vanj, v obliki člankov, kolumn, intervjujev… in brez relevantnih informacij, oz. po pravno, dokazov, je bil obsojen. Ali pa je bila obsojena kraljeva družina. Kdo so vsi ti ljudje in kdo jih je poklical, da bi to počeli?

Ampak, na koncu koncev  si tudi sama spet lahko rečem – kdo sem jaz, da bom obsojala ljudi, ki obsojajo! V imenu koga?

Prebrala bom knjigo Rezerva, si na osnovi prebranega, poznavanja javne zgodovine kraljeve družine in mojega znanja ter izkušenj ustvarila svoje mnenje. Če ga bo kdo hotel slišati, ga bom povedala. Ali pa ne.

Vedno znova se opominjam, da je v mojem notranjem sodišču le še pajčevina in prah. Pravzaprav bi lahko ta prostor uporabila za kakšne druge dejavnosti. Prijetne. Mogoče igralnico, čitalnico…ali pa jacuzzi…