Ne povejte mu, da ima raka

Spomnim se debat v kliničnem centru, ko smo se bodoči psihologi odločali o tem, ali je bolje bolniku povedati resnico o njegovem stanju, ali pa jo zamolčati oz. ne povedati vsega. Delili smo različna mnenja, vendar nismo prišli do enotnega odgovora.


Nekateri so bili proti temu, drugi so zagovarjali čisto resnico.


Moje mnenje je, da ima bolnik pravico odločati o tem. Tako kot se ljudje odločajo na vseh drugih področjih svojega življenja, so tudi na tem področju odgovorni sami. Če nočejo vedeti, kakšno je njihovo resnično zdravstveno stanje, je pač tako. To je eden od načinov, kako se ljudje soočajo z izzivi. Če je to njihov način, jih nima nihče pravice siliti v karkoli drugega. Lahko jim predstavijo, kakšne so še druge možnosti, a odločitev je njihova. Upoštevati moramo njihovo odločitev in ne govoriti o tistem, česar nočejo slišati.


Drugače pa je, če drugi odločajo o tem, kaj povedati bolniku, kaj pa mu zamolčati. Naj vam ponazorim na primeru obiska znancev. Eden izmed družinskih članov je bil takrat močno bolan (že kar nekaj časa je od tega, kar je umrl). 'Govorilo se je', da ima raka. Ko smo tako klepetali, se v pogovoru ni niti enkrat pojavila beseda rak. Prav nasprotno, ko se je želel bolnik pogovoriti o svojih simptomih, so ostali družinski člani hitro vskočili in začeli s 'pozitivnimi afirmacijami', v smislu - saj bo minilo, potrebno je pozitivno razmišljati, ne bodi tako črnogled in podobno. Spoznala sem, da se niso bili pripravljeni soočiti s stanjem. Zato so na nek način prepovedali o tem govoriti tudi bolniku. Njihova stiska je bila tako močna, da je bolnik umolknil. Govorili smo o vsem drugem, le o velikem 'belem slonu' ne, ki je tesnobno stal sredi sobe in se čudil, kako vešče ga ignoriramo. Ob odhodu sem dobila pojasnilo enega od družinskih članov, in sicer - bolniku niso povedali, kakšno je resnično stanje, ker 'ne bi prenesel'. Brez da bi preverili pri njem.


Naj ponovim še enkrat – on ne bi prenesel. Tako so presodili.


To je zelo nevarno presojanje. Kadar brez pooblastila govorite v imenu drugega, so v tem govoru skrite vaše vsebine. Ko hočete koga 'prišparati' z resnico, v bistvu hočete 'prišparati' sebe! Ob predstavi, da bi morali biti z osebo takrat, ko se bo soočila z resnico, vam strah pred tem aktivira obrambni mehanizem, ki pravi – ne, to se ne sme zgoditi, ker ON ne bo prenesel. Tako sami pred seboj opravičite ravnanje in se ob tem počutite celo 'viteško'. Kako dobri da ste, ker skrbite za njegovo počutje. Ker ga branite pred tem, kar je zanj boleče.


V resnici pa ste mu zaradi lastne stiske in strahu odvzeli možnost odločanja. Odločanja o tem, če hoče vedeti ali ne in če hoče vedeti, kaj bo storil s tem spoznanjem. Če se bo odločil, da noče ukrepati in se bo rajši poslovil, je to njegova odločitev, do katere ima pravico. Če se bo odločil, da svoje zdravje prepusti drugim, je to njegova odločitev. Pravico ima do tega. Če se bo odločil, da sam prevzame odgovornost in začne delovati v smeri zdravljenja, je to prav tako njegova odločitev, do katere ima pravico. Kakorkoli že se odloča, najpomembnejše je, da ima na razpolago vse informacije, na osnovi katerih se lahko odloča.


Če ga prikrajšate za informacije, po katerih sprašuje, ste ga prikrajšali za možnost ozdravitve. Preberite še enkrat prejšnji stavek! Počasi. Lahko ga preberete še večkrat.
Kadar ste v odnosu z bolno osebo, bodite v pristnem odnosu. Iskrenem. Bodite s to osebo tam in tako, kot ona želi. Če hoče ignorirati velikega belega slona sredi sobe, ga dajte tudi vi. Če hoče vedeti, zakaj je bel in zakaj je tako velik, pa se pogovorita o tem. Sprejmite in spoštujte odločitve te osebe.


Pravzaprav je to vodilo, ki velja za vse, s katerimi ste v odnosu. 'Bolnimi' in 'zdravimi'. Ne prevzemajte odgovornosti za nekaj, kar ni vaša odgovornost! Lahko se vrne kot bumerang v obliki občutkov krivde, ko izid ni v prid tistega, za katerega ste prevzeli odgovornost. S tem ste si naložili dodatno breme v nahrbtnik, ki ga ljudje polnijo skozi življenje in zaradi katerega je že tolikim omagala hrbtenica…