"Ne obvladam otroka!" A res? Obvladate sebe?!?

Najprej se dogovorimo o tem, kaj na splošno pomeni »obvladovati nekoga«. Zame to pomeni, da nekdo naredi nekaj po naših pričakovanjih. Da ne počne nečesa, kar ne dovolimo, ne prenašamo, kar prepovemo, oz. da počne to, kar zapovemo. Obvladovati zame pomeni vajeti in bič. Da je tisti, ki »vlada«, nad drugim. Da nista enako vredna. Skratka, kadar hočeš koga obvladovati, si misliš, da si nad njim.


Ampak poglejte paradoks – težave se pojavijo tudi, če se postaviš pod njega. Kako naj nekdo dela to, kar mi želimo, če pa smo mu dali vedeti, da je center vesolja in on odloča o tem, kako bo delovalo? Poznate kakšen primer? Ko je otrok center vesolja? Zanimivo se mi zdi, da so nas polna usta govoranc o tem, kako moramo zaščititi otroke, ker je nekdo do njih nasilen, na kakršenkoli način že, hkrati pa pozabljamo na otroke, ki so center vesolja. Katerih volja je zakon! Tudi to je namreč zloraba! Otrok namreč nima znanja, sposobnosti in veščin, da bi lahko odločal. Zato je v stiski. Lahko postane celo »neobvladljiv«.


Kakorkoli že, kot starš ste si naložili odgovornost za razvoj potomcev. Kako boste to počeli, je do zelo visoke meje samo vaša odločitev. Verjamem, da to počnete v trdni veri, da delate dobro. Kaj pa, če se vseeno prevečkrat pojavi misel: »Ne obvladujem ga!«? Kaj v tem primeru?


To, kar zagotovo NE DELUJE, je – peljati otroka nekam, da ga »popravijo«. Da ga obdelujejo z »nekimi« tehnikami, da postane bolj obvladljiv. Da vam povejo, kaj bi naj vi delali z njim, da bi postal bolj obvladljiv. Lahko dejansko poskusite z različnimi metodami, ki bodo problem rešile, vendar le kratkoročno. Praviloma se potem pojavi v drugačni obliki. Ker ne poznate delovanja psihičnega aparata, stvari ne povežete in ste prepričani, da je to nova težava, ki nima povezave s tisto, »ki je že minila«.


Naj vam povem, kaj pa res deluje.


To kar DELUJE, in to dolgoročno, je sprememba vaših vzorcev. Kakorkoli se vam to zdi popolnoma nepovezano s težavami otroka , recimo npr. v vrtcu, zagotavljam vam, na dolgi rok deluje.


Poskusite razmisliti o tem, v kolikšni meri »obvladujete« sebe. Ali obstaja del vas, ki ima želje, potrebe, razvade, za katere veste, da niso dobre za vas, pa mu vseeno popuščate? Del vas, za katerega vedno najdete opravičilo, ko mu popustite? Del vas, za katerega veste, da bo ignoriral vse vaše zaobljube, odločitve, načrte in se vedno postavi NAD tisti del vas, ki ve, kaj bi bilo prav? In za katerega ne veste, kako bi ga »obvladali«? Naj vam postavim zelo enostavno vprašanje: ali obvladujete sebe? »Finta« je samo v tem, da je to najdaljša in najtežja pot do dobrega (beri enakovrednega) odnosa z otrokom, in kar se še bolj čudno sliši – do boljšega otrokovega odnosa z drugimi.


Zagotavljam vam nekaj: ko boste vzpostavili ravnotežje znotraj sebe, ga boste vi in otrok tudi v odnosih z drugimi. Potem boste z njimi stopali skupaj, brez da bi imeli potrebo koga »obvladati«! Si predstavljate, kako lepo je lahko takšno potovanje? Sploh z otroci!