NE! NE DANES!

Bolj ko se staramo, lažje rečemo "ne danes". Bolj ko se staramo, lažje rečemo "pojdi vstran" in "ne danes".

Vedno lažje je reči "kdaj drugič", vedno lažje je reči svetu, naj počaka. Vedno lažje je gledati svet, kako hiti mimo in reči "pridem za vami, vendar ne danes".

To sporoča besedilo pesmi It gets easier. Avtor je Willie Nelson, ki je star preko 90 let in s starostjo toliko pridobiva na področju glasbe, da izgub na ostalih področjih, ki so naravna posledica, ko podaljšuje svoj rok trajanja, ne opaziš. Oziroma, samo prispevajo k čudoviti, plemeniti patini, ki ga dela dragocenega.

https://www.youtube.com/watch?v=NTiFS9g-v_o

Ko sem prvič slišala to pesem, me je neka nevidna eniteta prijazno lopnila po glavi, potem pa tolažilno pobožala, segla pod brado in mi nežno privzdignila glavo. Iz oči v oči sva se spogledali s prihodnostjo. Nekje v globini drobovja je začelo brbotati, potem pa je prijetno gomazenje počasi prodiralo v vsako celico in doživela sem Ah! trenutek. Spoznala sem, da sem hitro postala 'stara' in da me čaka še preostanek, kolikor ga že bo, ki ga mislim užiti do obisti.

Biti star je privilegij! Odkar pomnim, se veselim starosti. V mladosti sem gledala film, ne spomnim se več ničesar drugega, kot simpatične prebrisane starke, ki je na račun svoje starosti z letali zastonj prepotovala ves svet. Naredila se je malce dementno in si privoščila vse živo. Karkoli že je naredila, so samo odmahnili z roko in pomilovalno rekli: »Stara je.« In jo previdno usmerili v "pravo" smer. Če je vztrajala pri "ne", so ji v glavnem izpolnili zahtevo. Saj je bila stara…

Zavedala sem se, da je to samo film, hkrati pa me je preplavljalo zadovoljstvo in mi vzbujalo upanje, da bom enkrat v prihodnosti vseeno lahko rekla ne vedno, ko bom tako čutila. Tudi jaz sem bila namreč vzgojena tako, da je edino pravilno požreti odpor, ki se dviguje proti grlu in bi iz ust izšel kot odločen NE. Tako kot tista nagravžna kislina, ki razžira požiralnik in se včasih razlije po ustni votlini v najbolj neprimernem trenutku, zato jo je treba požreti. Oboje je "za ven", a ju z veliko napora potisnemo nazaj v telo. Veliko nas je, ki so nas naučili požirati, ko bi najraje bruhali…

Sama sem ogromno vložila - energije, časa, denarja - da mi je uspelo prej, kot v pozni starosti iskreno reči ne takrat, ko to začutim v drobovju. Še vedno mi kdaj spodrsne in podležem očitajočim ali prosečim pogledom sogovornika in šele kasneje ozavestim, da me peče v želodcu. Takrat del mene zarezgeta kot kobila, ki ji drugi del mene, kovač, ni namestil podkev… potem pa se potolažim, da sem na koncu koncev najprej človek in šele potem strokovnjakinja na psihološkem področju.

Ravno na tem strokovnem področju se veliko srečujem z osebami, ki želijo odkriti vir svojih težav. Simptomi so lahko zelo različni, na raziskovalni ekspediciji po svetu svojih vzorcev čustvovanja, mišljenja in vedenja pa osebe ozavestijo, da neštetokrat zatajijo same sebe. Spoznajo, da skrivajo svoja čustva, svoja prepričanja in soočijo se s svojo nesposobnostjo reči ne takrat, ko to čutijo.

Poglejmo dejansko stanje v družbi nasploh - odzvati se v skladu s svojimi občutki, hotenji in željami, je dovoljeno le majhnim otročičkom in zelo starim ljudem. Zakaj, za vraga, smo lahko le v zelo zgodnjem otroštvu in v zelo pozni starosti iskreni in avtentični?

Otrok se zelo hitro nauči besedico ne. Sprva je ljudem okrog njega zabavno, potem, ko je ta ne zanje prepogost in preveč odločen, začnejo sistematično gonjo. Cilj je ravno ta dragocena besedica. NE. Na vse pretege, zlepa, zgrda ali oboje, mu skušajo dopovedati, da mora ta ne v sebi zatreti ali vsaj zelo lepo aranžirati s celofanom in čudovitimi pisanimi pentljami, da bo oseba, ki ji je namenjen, rekla: »No, naj ti bo…« Otrok, ki ne nasprotuje, je "diagnosticiran" kot priden.

PRIDEN je pridevnik, ki mi sproži mrzle in zbadajoče občutke v hrbtenici. Takoj začutim tisto pekočino v trebuhu, ki jo je treba zatreti. Pomeni ukročenost. Zato z občudovanjem pogledam otroka, ki mi ga kdo predstavi kot samosvojega. In si rečem: »Bravo! Bravo zate!« Želim mu vse dobro na tej poti in samo upam, da jim ga ne bo uspelo ukrotiti. To je namreč cilj neke skupnosti. Delaj to, kar želimo in lahko boš del nas. Otroka je treba vzgojiti tako, da se bo prilegal in otrok si v resnici najbolj želi prilegati. Zato je krotenje tako uspešno.

Mero, ki jo družba sprejme kot pogoj, da si lahko njen, pač moraš upoštevati, tudi če ti kdaj ni pogodu. Vendar v vnemi, da bodo ostali ljudje lahko rekli: »Kako priden otrok! Morate pa res biti dobri starši… ali učitelji… ali trenerji…«, odrasli prevečkrat prestopajo notranjo mejo otroka. Prevečkrat ne dovolijo tiste bleščeče individualne življenjske iskrice, ki sproži spontanost, radost in užitek v bivanju.

V tem prilagajanju, uboganju in upoštevanju vsega in vseh, lahko ljudje preživijo celo svoje življenje. Šele v pozni starosti, ko lahko na eni strani kapacitete samoobvladovanja popuščajo ali pa po drugi strani spoznajo nesmisel samozatajevanja, spet rečejo ne. Ali "ne danes", kot poje Willie Nelson. Takrat ljudem okrog njih ni tako zabavno, kot pri majhnem otroku. Takrat je ljudem jasno, da jih ne morejo več krotiti, zato zamahnejo z roko in rečejo – stari so in sitni. Ne znajo in ne zmorejo ali nočejo prisluhniti modrosti, ki izhaja iz let izkušenj in spoznanj in ena od pomembnejših je – reči ne takrat, ko tako čutiš.

Kot družba smo programirani na to, da ne smemo reči ne, če pa že, ga opremimo z relevantnimi izgovori, resničnimi ali izmišljenimi. Posledično seveda ne bomo nikomur drugemu dovolili reči ne, če pa že, nas bo moral prekleto prepričevati. Šele po presojanju in vrednotenju teh argumentov bomo blagovolili sprejeti "zavrnitev". Besedo zavrnitev sem napisala poševno zato, ker nosi pomemben podton za razumevanje težav ob zmožnosti reči ne. Namreč, večina ljudi dojema ne kot osebno zavrnitev. Kot neke vrste agresivno dejanje tistega, ki reče ne.

Ne govorim o tem, čemur ne moremo reči ne. Otrok mora narediti domačo nalogo, v službi smo dolžni opraviti svoje delo, davke moramo plačati… skratka, obstaja veliko situacij, kjer ne ni na mestu. Govorim o tistih drobnih, vsakdanjih trenutkih, kjer se odrečemo svojemu zadovoljstvu na račun drugega.

Poglejmo na videz najbolj nedolžen vsakdanji primer: »Greva na pijačo.« nekdo povabi drugega, ker ima ravno čas in si želi družbe (praviloma si želi poslušalca). Če potem drugi reče »ne danes«, brez naštevanja nebroj opravil in dolžnosti, ki ga še čakajo in bo reeees v težavah, če gre na pijačo, obstaja velika verjetnost, da bo oni prvi užaljen in se bo počutil zavrnjenega. Zato tisti, ki ne zmore reči ne, že v štartu popusti in gre na pijačo. Ker je programiran, da deluje tako, da ne bo kdo užaljen. Ker je samo tako ok. Ker je samo tako vreden. Ker samo tako dobi občutek, da ga bo imel nekdo rad. Pa bi najrajši poležaval na kavču, ker rabi samoto in mir. Potem pa sedi tam nekje v gostilni, posluša stvari, ki jih noče poslušati in "požira". Nekje globoko v sebi čuti to samoagresijo, čuti, da se nima rad, navzven pa se trudi dajati takšen vtis, da bo zaželen. Da ga bodo tudi v prihodnje vabili na kavo. Strah ga je, da bo zavrnjen, če bo rekel ne. Strah, da ne bo več pripadal, če reče ne, je zakodiran v vsako celico. Vzgojili so ga tako, da je reči ne agresija.

Poznala sem veliko ljudi, ki so se razdajali do konca in čez in so o njih ljudje peli hvalnice, kako nesebični da so (vidite, takoj ko daš sebe na prvo mesto, si že v kategoriji sebičneža), potem pa, ko so zboleli in umrli, se je svet s popolnoma enako hitrostjo in na enak način vrtel dalje.

Zato se trudim na vso moč, da bi ljudje slišali:

• Reci ne, če tako čutiš globoko v drobovju!
• Reci ne, ko veš, da bo drugi kljub temu preživel!
• Reci ne, čeprav veš, da se bo drugi odmaknil (če se to res zgodi, potem si ne zasluži tvoje družbe)!
• Reci ne prej, kot v pozni starosti! …

Hkrati pa vem, da je težko.

Včasih samo sebe ob delu dojemam kot Kihota, ki se bori proti mlinom na veter. Ali Sizifa, ki potiska skalo navkreber. Potem pa se zgodi, da se kdo, s katerim skupaj vandrava po njegovih notranjih svetovih, začne zaustavljati na krožnici svojega življenjskega scenarija in ozavesti svojo vrednost v primerjavi z vsem in vsemi tam zunaj. Začne odstranjevati trdovratne pijavke, ki so globoko prisesane vanj in eno za drugo prereže vrvice, s katerimi nek animator (njemu pomembna oseba), manipulira z njim kot z marioneto. To so zame trenutki zadovoljstva, pozabljeni so vsi napori in spet imam moč nekaj časa potiskati skalo navkreber.

Trudim se, da bi spreobračala ljudi v NErnike. Utopija? Mogoče, vendar verjamem, da je dovolj, če z mojo pomočjo uspe vsaj eden iskreno in asertivno reči ne. Ta bo zagotovo potegnil za seboj še koga.

Najljubše mi je, ko spoznam kakšnega starša, ki vzgaja otroka v območju, kjer mu je dovoljeno biti avtentičen. Sem spada tudi reči ne, brez da bi čutil potrebo opravičevati se. Ta otrok ne bo rabil čakati do pozne starosti, da si bo to upal. Pravzaprav veliko tistih, ki nikomur ne upajo reči ne, tako ali tako hitro umre. Po navadi jih s seboj potegne kakšen rak.

Zato še enkrat – recite NE! Za vaše zdravje gre!