Laži mi

Ko sem prvič prebrala napovednik nanizanke Laži mi, kjer dr. Lightmana briljantno upodablja Tim Roth, se mi je sprožil nek notranji alarm. To moraš videti…


Ko sem potem videla prvi del, mi je na začetku padla čeljust nekam tja dol in na koncu sem si morala z roko zapreti usta. Pričakovala sem… ne vem čisto točno, kaj, zagotovo pa nekaj holivudsko prevarantskega, nerealnega, a s toliko elementi znanosti, da daje vtis, da je realno.


Potem pa je bilo ravno obratno. Takoj je zaznati, da so nanizanko ustvarjali ljudje, ki so vedeli, za kaj gre. Bila sem presenečena, vesela, vznemirjena, navdušena… vse dele nanizanke sem si ogledala večkrat in cedila sline ob opremi v podjetju Lightman's Group. Kaj bi dala za stekleno kocko, ki s pritiskom na gumb spreminja prozornost stekla, 'škvrljon' kamer, snemalnikov zvoka, aparatov za merjenje sprememb telesnega funkcioniranja… vse to služi le temu, da lahko na koncu dr. Lightman reče – lažete!


… ker ste točno tam zmignili z rameni, tam spremenili vzorec dihanja, spremenili položaj obrvi, gube okrog ust, požrli slino, začeli ali nehali migati z nogami, se začeli potiti, postali logoroični ali utihnili…


Tisti moj notranji alarm je imel prav. Sporočal mi je – to je to! To je področje, ki me še zanima. Slišati, kar nekdo noče, da slišim in ne pove z besedami, hkrati pa kriči s kretnjami in položajem telesa, prepoznati čustvena stanja oseb preko obraznih mikro ekspresij, sprememb v tonu glasu, hitrosti govora… Ja. To me zanima.


Počutila sem se malo izdajalsko, kot da sem potiho, a vse bolj goreče varala božanstvo znanosti, saj sem v svoji dnevni sobi, pred Tv ekranom, ob televizijski nanizanki, pazite - televizijski nanizanki!!!, odkrivala novi svet, novo področje psihologije, ki ga hočem spoznati. 


Lotila sem se raziskovanja v okvirjih znanosti in takoj naletela na ime Paul Ekman. In na ime Mark Frank. Paul Ekman je začetnik raziskovanja laganja in zavajanja, Mark Frank pa je bil na postdoktorskem študiju njegov sodelavec. Njuno delo je postalo zelo pomembno in iskano po datumu 11.09.2001, ko sta na tla zgrmeli stolpnici v New Yorku. Naenkrat je stroka, na katero so 'pravi' strokovnjaki gledali zviška, posmehljivo in cinično, saj so bili prepričani, da ne zadostuje kriterijem strokovnosti (merljivo, ponovljivo, dokazljivo…), ugotovili, da temu ni tako. Prepoznati zavajanje in laganje je postalo najbolj zaželeno znanje pri odkrivanju potencialnih teroristov. Potem je poleg ameriškega ministrstva za obrambo interes pokazalo še veliko drugih strokovnih področij in branje mikro in makro obraznih ekspresij, telesne govorice in tona glasu ni več 'mambo jambo' znotraj psihologije. Vedno več znanstvenikov se ukvarja s tem. Tudi znotraj ostalih strok (npr. komunikologija, forenzika…).


Mene to področje zanima v okviru psihoterapije. Bolj kot odkrivati, kdo namenoma zavaja ali govori laži drugim, me zanima, kdo zavaja in laže sebi. In sploh ne ve, da tistemu, v kar je prepričan, globoko v sebi ne verjame. Kako prepoznati tisti del klienta, ki zavaja in laže ostalim delom znotraj njega?


Zanimajo me vprašanja, koliko smo iskreni do sebe, kdaj je naša maska na obrazu kongruentna z našo bitjo in kdaj v resnici služi kot maska? Ki zavaja. Samega sebe.

Laži mi

Ko sem tako razmišljala, kako priti do tega znanja, sem od Društva psihologov dobila obvestilo, ki me je vrglo pod strop. Univerza v Trstu gosti predavatelja, ki bo govoril o lažeh. Prišel bo Mark Frank in šele takrat sem izvedela, da je bil strokovni sodelavec pri oblikovanju nanizanke Laži mi! Si lahko zamislite koga ali kaj, kar bi me lahko ustavilo?!?


Tako sem se znašla v predavalnici na univerzi in poslušala snov, tokrat povsem znanstveno, ki mi je bila tako zelo znana iz nanizanke. Zakaj ljudje lažejo, preko katerih indicev lahko prepoznamo lažnivca, kaj je baza osebe, kaj so obrazne mikro ekspresije… in se učila v četrtinki sekunde prepoznati čustvo na obrazu. Dragoceno znanje!


Vas zanima, kako so sploh začeli raziskovati to področje?

V psihiatrični bolnišnici je bila hospitalizirana pacientka, imenujejo jo Mary, ki je okrevala po treh poskusih samomora. Počutila se je bolje in prosila je za vikend izhod domov. Psihiater je opravil z njo razgovor in prepričala ga je, da je v redu. Dobila je dovoljenje za izhod in doma je čez vikend naredila samomor. 


Ekman je potem pogledal posnetek pogovora z njo in tudi on ni opazil ničesar, kar bi namigovalo, da Mary zavaja. Posnetek so si pogledali še drugi zaposleni – nihče ni nič opazil. Mary je delovala zadovoljno, veselo in navdušeno je opisovala dejavnosti, ki jih bo počela s svojimi otroci. 


Ekman je potem pogledal počasni posnetek in šele takrat je za trenutek nekaj zaznal. Nadaljeval je s ponavljajočim ustavljanjem posnetka in takrat se je v nekem trenutku na njenem obrazu prikazal izrazit in jasen izraz obupa. Ta trenutek je trajal samo eno četrtinko sekunde! Zato ga ni nihče opazil. 


Mikro ekspresija je torej izraz določenega čustva na obrazu, le da traja manj kot pol sekunde.  Ekman je opisal sedem čustev, ki so univerzalna, kar pomeni, da so čustveni izrazi zanje enaki vsem ljudem na svetu. To so: veselje, jeza, žalost, strah, presenečenje, gnus in prezir. Ta čustva so temeljna, zato jih je težko prikriti ali zamaskirati z drugim čustvom. 


Maryin samomor je tako sprožil začetek znanstvenega raziskovanja obraznih mikro ekspresij in s tem se je posledično razvil dodaten pripomoček za odkrivanje laži in zavajanja.