Ko se kdo zatakne v vlogi žrtve oz. sindrom Ubogi/a jaz

Naredite inventuro svojega socialnega kapitala. Razmislite o vaših ljudeh in poskusite ozavestiti, ali je med njimi kdo takšen, ki v vas zbuja občutek slabe vesti, vedno, ko niste na razpolago ali ne morete ustreči njegovim pričakovanjem. Pogosto pa tudi takrat, ko vam gre super in vas je strah to priznati ravno tej osebi. Ker veste, da bo na tak ali drugačen način povesila nos. »Ja, tebi je lahko, ko…« ali »Meni se to ne more zgoditi, jaz imam vedno smolo…« In potem se seveda ukvarjata s tem, kako je on ali ona uboga. In kako je svet krivičen. Seveda ne nasploh, pač pa do njega ali nje. Vaš uspeh ali veselo doživetje pokrije z mojstrsko spletenim pregrinjalom s prefinjenim vzorcem užaloščenih pogledov, otožne telesne govorice in dodatkom drekaste rjave barve, ki vzbuja slab občutek. In tisti ali tista se v svoji vlogi žrtve valja po tem pregrinjalu kot vietnamski debeli pujs po blatu in uživa ob tem.

Ultimativni cilj čustvenega manipulatorja v obliki žrtve je vzbuditi v drugem slabo vest in posledično neko obliko koristi zase. Če se najdete v tem, da se v odnosu z nekom vedno znova ukvarjate z njegovimi težavami, krivicami, nemočjo… ste po vsej verjetnosti žrtev žrtve :)

Ironijo na stran, poglejmo, kdo so ljudje, ki so razvili mentaliteto žrtve.

Raziskave kažejo, da so to najpogosteje ljudje, ki so v preteklosti, sploh v otroštvu, doživeli travmo ali so se v preteklih izkušnjah soočili z izdajo zaupanja. Seveda je potrebno še kaj drugega, ker bi po tem takem vsi bili v vlogi žrtve, saj ni človeka, ki ne bi imel kdaj slabe izkušnje. Na tem mestu ostanimo pri tem, da se identiteta žrtve razvije zaradi negativnih zunanjih okoliščin in organizacije notranje psihološke podlage.

Strokovnjaki so si edini, da je vloga žrtve obrambni mehanizem. Ker so obrambni mehanizmi v osnovi nezavedni, oseba svojega dojemanja sveta in sebe ne zaznava kot problematično. V trdnem prepričanju, da so njene težave posledica vsega živega tam zunaj in da nad tem nima kontrole, sabotira tisti del sebe, ki bi sprejemal odločitve in se zavedal odgovornosti zanje.

Torej – nekdo ali nekaj tam zunaj je povzročilo nezadovoljstvo, težavo, slabo počutje… V osebi se takoj pojavi občutek – ubogi jaz. Samopomilovanje je pri njih pogosto način soočanja s težavami in z življenjem nasploh. Nemoč puhti iz vsake pore, razen – ko treba zagovarjati to svojo nemoč. Takrat so presneto močni. Tudi do stopnje agresije. Vprašanja, komentarje ali iskanje rešitev, ki jih podajo drugi ljudje, dojemajo kot napad. V pogovorih so na preži in takoj detektirajo tisto 'nekaj', zaradi česar se morajo braniti. To se lahko stopnjuje do te mere, da ob pomanjkanju teh 'nekaj' začnejo provocirati. V smislu – brcni me! Da bom lahko javkal…Nekdo lahko res izgubi živce in ga napade. Tako si spet zagotovijo argument za pritoževanje in obrambo.

Življenje je za njih niz na dolgo vrvico nanizanih ovir, ki so bile ustvarjene samo zanje. Usoda je pač usoda, tu ne moreš nič. Generalno gledano imajo drugi več sreče, zato so prepričani, da si zaslužijo sočutje. Da si zaslužijo še kaj več. Da jim kar pripadajo nekatere stvari, ker se jim dogaja takšna krivica.

»Pa zakaj je Franček zadel na loteriji, če pa ima vsega polno rit. Jaz bi bolj rabil!« Ironija je, da poznam nekoga, ki sploh srečke ni kupil, a mu to ni preprečilo usajati se nad usodo, da nič ne zadene!?! Ob pripombi: »Pa saj niti srečke ne kupiš!« sem dobila odgovor: »Eh, tudi če jo bi kupil, jaz sigurno ne bi zadel!«

Žrtve ne sprevidijo, da so drugi ljudje proaktivni v smeri, da si zagotovijo ugodnejše posledice zase. Ne zavedajo se, da želeti si nekaj in samo čakati, da se želja izpolni, ne zagotavlja, da se bo. Željo je potrebno spremeniti v motiv in začeti delati v tej smeri. Drugače je lahko izid spet enak – ubogi jaz. Nekdo je nekaj naredil tako, da sem spet padel skozi…

Žrtve se lahko leta pritožujejo nad popolno nesposobnostjo zdravnikov, da bi jih rešili bolečin v hrbtenici, hkrati pa sami ne delajo niti osnovnih telovadnih vaj za to, kaj šele karkoli drugega. Ja, če bi jih, bi mogoče bolečina minila, vendar potem izgine tudi razlog za pritoževanje.

Razpršite svojo slušno pozornost naokrog in presenečeni boste, kolikokrat boste slišali besede, npr.: država je kriva…, politiki so krivi…, občina je kriva… za neskončno število stvari, ki jih ljudje v preobleki žrtve dojemajo kot krivico. »Nič ne naredijo!« - je tipična kritika, ki preusmerja pozornost od nedejavnosti žrtve na nedejavnost skupine ljudi tam 'zgoraj'. Prevečkrat sem slišala, da je v Sloveniji toliko pijancev, ker imamo tako usrano politiko… jah, potem bi morali biti vsi po vrsti zapiti do konca…

Zanimivi so tudi medosebni odnosi. Partnerski, prijateljski, sosedski, poslovni… Možnih je škvrljon variacij, zakaj se nekdo v odnosu počuti kot žrtev in zaradi tistega drugega nečesa nima, nečesa ne more ali ni to, kar bi lahko bil.

Pri osebah z mentaliteto žrtve je pogosto prisotno pomanjkanje empatije – zaposleni so s svojim trpljenjem in ne kažejo zanimanja za trpljenje drugih. Imajo narcistične poteze (več o tem si lahko preberete na 5. strani knjižnice), zato je njihovo trpljenje najhujše.

»Že, ampak…!« je verjetno najpogostejša besedna zveza v besednjaku žrtve. Z besedo ampak namreč negirajo vsako možno rešitev za izboljšanje situacije. V ta nabor spadajo tudi »Ne morem…« »Moram…«, pa tudi »Ne vem, ne vem…« Družijo se v glavnem s tistimi, ki prikimavajo njihovemu jadikovanju in skupaj z njimi udrihajo po celem svetu.

Sindrom Ubogi/a jaz je dokaj lahko prepoznati, vendar nekateri to svojo vlogo žrtve izpilijo do potankosti in s spretnim manipuliranjem zvabijo v svoje mreže druge ljudi, sploh tiste, ki živijo s sindromom Rešitelja. To so tisti, ki so prepričani, da so na svetu zato, da rešujejo. Kjerkoli, kadarkoli in kogarkoli. Zato lahko pri njih traja, preden manipulacija žrtve postane očitna.

Ko rešitelj spozna, če sploh, da prav nič kar reče ali počne ne bo spremenilo razmišljanja, čustvovanja in vedenja ubogega in ko mu da vedeti, da bo moral sam prevzeti odgovornost, se ta rešitelj praviloma znajde na žrtvinem seznamu tistih groznih, krivičnih ljudi, ki temu ubogemu revšetu hočejo samo slabo. Še eden, ki je proti meni!

Zakaj nekateri vztrajajo v vlogi žrtve?

Ker prinaša neko obliko koristi. Prikrito korist.

Za nič niso odgovorni. Osebe v vlogi žrtve ne sedejo za volan. Mislim v prenesenem pomenu. Rajši so sopotniki na zadnjem sedežu, ki s kirurško natančnostjo razdelajo vse napake, ki jih je naredil voznik in je zato vožnja bila neprijetna ali nevarna. Ali pa celo cilj ni pravi - bolje bi bilo, če bi šli drugam, ali po drugačni poti, ali… Seveda potem, ko je potovanje mimo…

Prepričani so, da nad stvarmi in dogodki nimajo nadzora, zato sploh ni smiselno karkoli ukrepati. Saj bodo drugi poskrbeli zanje in za njihove težave ter odpravili posledice, ki nastanejo zaradi žrtvine pasivnosti.

Nihče jih ne obremenjuje s svojimi težavami, saj vedo, da jih imajo sami dovolj. Pri žrtvi ljudje ne iščejo pomoči. Kako bi lahko nekdo pomagal, ko pa je tako ubog in vedno v stiski.

Žrtve tudi niso deležne kritik, saj tako zelo trpijo, da bi bilo karkoli negativnega popolnoma preveč. Od njih se manj pričakuje in kar v štartu si zagotovijo sočutje, pozornost, izpolnitev želja, pomoč…

Poleg tega s pozicije žrtve nisi ranljiv, ker ne rabiš tvegati – kar je paradoksalno, mar ne? Bodi žrtev, potem je življenje varnejše. Stavek se sliši v nasprotju s samim seboj!

Kakorkoli že, čeprav vsi ti vzorci vedenja, čustvovanja in razmišljanja prinašajo dobrobit, je biti žrtev lahko zelo stresno za osebo. Človek se praviloma načrtno ne odloči, da bo žrtev. To je odziv, ki je bil v nekem trenutku učinkovit in v pomoč, potem pa postane ovira. Ovira radovednost, spontanost, igrivost, razvoj odpornosti, samoiniciativo, samostojnost, zdrave medosebne odnose…

Če ste mogoče na trenutke pomislili, da je tudi pri vas prisotna mentaliteta žrtve in hočete nekaj narediti v tej smeri, je najosnovnejše pridobivanje znanja o tem. Ko boste naredili prvi korak, boste sproti dobivali smernice za pot iz kletke žrtve.

Tisti, ki ste ob inventuri svojega socialnega kapitala ugotovili, da je med njimi oseba, ali več, ki deluje v vlogi žrtve, pa presodite, koliko vam je pomembno, da se ne zataknete v vlogi rešitelja.

Kako se odzvati, da pomagate takšni osebi do spoznanja, da lahko sama prime bika za roge, kot bi rekla moja babica? Smiselno je, da obvladamo nekaj strategij za soočanje z njimi:

1. Ne stopajmo v obrambne vzorce. Osnovni cilj žrtev je, da v drugem vzbudijo slabo vest. S svojim vedenjem in besedami lahko direktno ali pa s subtilnim namigovanjem sporočajo, da niso v redu in da ste vi prispevali k temu njihovemu nisem v redu občutku. Če odziva še ne obvladamo, je smiselno, da počakamo, da naše čustvo mine (lahko se pojavi jeza, strah, sram…), potem pa vklopimo razum in presodimo, ali smo res mi odgovorni za njihova čustva. Če vemo, da nismo, se ne opravičujemo. Žrtve redko naredijo prvi korak k sprostitvi odnosa. V prepričanju, da je tisti drugi kriv za njihov ne v redu občutek, čakajo, da se bo opravičil in prvi pristopil. Takrat je naša naloga, da mu z asertivnimi strategijami damo mirno in jasno vedeti, da ne prevzemamo odgovornosti za njegove občutke.
2. Osebe, ki hoče zbujati slabo vest, ne napadamo. Z očitki in podobnimi odzivi v bistvu samo vračamo žogico – ker je ona takšna kot je, je odgovorna za naše slabo počutje. To se lahko zapleta v nedogled in biti v takšnem odnosu ni prijetno, niti zdravo za oba. Zato osebo raje nežno in vztrajno opogumljajmo k temu, da sama prevzame iniciativo, sprejme odločitev in s tem tudi odgovornost za posledice.
3. Zavedajmo se, da mentaliteta žrtve ni nastala kar tako, za tem stoji resnična travma ali slabe izkušnje, zato ne omalovažujmo njenih spominov na slabe dogodke. Ste med tistimi, ki rečejo ali bi želeli reči: »Pa kaj zdaj spet vlačiš ta stara čreva ven, to je že zdavnaj mimo…«? Ja, za vas že mogoče. Dejstvo, da to še vedno počne, pa nakazuje, da travme še niso predelane. Zato je koristneje, če jim dovolimo izražati čustva in zdržimo z njimi v tem procesu. V smislu – tvoje težave ne morem rešiti, sem pa tukaj.
4. V odnosu jasno postavimo mejo in pri tem ne popuščamo. Najprej pri sebi razčistimo, do kam smo pripravljeni iti (razmislimo o vseh možnih področjih, npr. posojanje denarja, poslušanje jadikovanja, fizična pomoč…), potem pa vztrajajmo pri tem. Zavedajmo se, da je ne popuščanje pri mejah večja pomoč tej osebi, kot če podpiramo mentaliteto žrtve. Tako kot govori tisti pregovor – ne mu vedno znova loviti ribe, da ne bo lačen, pač pa ga naučimo, da jo bo znal sam uloviti.