Ko oseba pride na psihoterapijo

Ko oseba pride na psihoterapijo, to odločitev praviloma pojasni s tem, da ima težavo. Težava se lahko kaže z različnimi simptomi, bolj ali manj izraženimi, bolj ali manj pogostimi, bolj ali manj vztrajnimi in bolj ali manj ovirajo življenje. 

Ob prvem obisku imam občutek, da na kavču nasproti mene sedi oseba, zraven nje pa se ta težava kot nek stvor potuhnjeno stiska k njej in se hoče delati nevidnega. Oseba mi razlaga svojo zgodbo, stvor pa z namrščenim čelom strmi vame, včasih jezno s pogledom poblisne tega, ob katerega se stiska in se s skrivenčenimi prsti krčevito drži zanj. Sluti, da sem nevarna zanj, če bova z osebo razvili zaupanje. 

Jasno mi je, da se ne smem takoj usmeriti vanj. Na začetku ima ogromno virov moči, o katerih takrat ne vem ničesar, pokliče lahko celo armado na pomoč in naju z osebo nasproti mene obe 'prinese okoli'. Zato se delam, da ga ne vidim, ne posvečam mu pozornosti, tako da se počasi sprosti, njegova opreznost popušča in včasih se celo udobno zlekne na kavču. Posluša naju, njegova usta se raztegujejo v prezirljiv skrivenčen nasmeh, v njegovih očeh opazim preblisk posmeha, s stisnjenimi usti in z naprej potisnjeno brado me uporniško opazuje. Kar slišim, kako mrmra skozi zobe: »Ne misli si, da ti bo uspelo!«

Vem, da misli čisto resno in je globoko prepričan v svoj uspeh. Ima namreč ogromno zalogo veščin in strategij, s katerimi manipulira in na ta način vzdržuje tesen odnos z osebo nasproti mene. Prva in najbolj učinkovita strategija je, da poskrbi za to, da ga oseba, katere se oklepa, sploh ne vidi. Gre za 'zavajanje nasprotnika', ko ga z nekim manevrom preslepiš in preusmeriš njegovo pozornost drugam. 

Ta stvor je mojster v tem. Poskrbi namreč za veliko število vse sorte simptomov, s katerimi se je potem potrebno ukvarjati, tako da lahko sam zadovoljno ždi v 'ozadju' in osebo upravlja kot animator upravlja z marioneto. Rezultat je tak, da je oseba v resnici prepričana, da se mora ukvarjati s simptomi. In da bo težava izginila, če bodo simptomi izginili. Na žalost ni tako. Ravno obratno je.

Če se ukvarjamo samo s simptomi, lahko izginejo, vendar tista primarna težava poskrbi za nove. Zato skozi proces psihoterapije počasi usmerjam pozornost na vir simptomov. Na ta stvor, ki vso svojo energijo vlaga v to, da bi ostal neopažen za osebo, ki se je oklepa. 

Ko tako poslušam različne zgodbe oseb, ki mi opisujejo svoje simptome, bi lahko našla rdečo nit skoraj pri vseh – obsojanje, nezadovoljstvo, obtoževanje, občutki krivde, kritiziranje in kaj je še takšnega – SEBE!

Tudi to je ena od strategij tistega stvora, ki sedi zraven osebe in name strelja z rafali strupenih pogledov. Ne more opravljati svoje funkcije, če se oseba začne sprejemati in se imeti rada.

To je za težavo nevarno! Zato poskrbi, da oseba glede sebe ne najde pozitivnih in lepih stvari. 

Posledično se pri osebi pojavi razmišljanje  – hočem biti drugačna in če bom, bo težava izginila. Zveni res nekako logično, mar ne? 

Vendar ne, ne gre za to, da bi spreminjali sebe po naših željah in mogoče celo po željah drugih, pač pa gre za to, da začnemo sprejemati sebe takšne kot smo. Potem bo težava izginila, hkrati pa bodo tudi simptomi izzveneli! 

Delo na sebi ne pomeni nič drugega, kot potovanje do stanja, ko se imaš rad.

To je cilj psihoterapije. Oseba spozna težavo in jo vidi ter razume njene manevre. Ve, da ta 'stvor' hoče, da so notranji deli osebe med seboj skregani, saj v takšnem stanju ljubezen do sebe ne more obstajati.

Naučiti se sočutja, potrpežljivosti, odpuščanja, usmerjanja pozornosti na pozitivne stvari, popustljivosti, tolerance, … do sebe in drugih, povzroči, da čez čas na kavč nasproti mene sede oseba, brez da bi se je oklepal kakšen stvor. To, kar je bil prej stvor, je sedaj del osebe, povezan z vsemi njenimi vsebinami.  Sami sva v prostoru, obe sprejemava sebe in druga drugo. Takšni kot sva.

Ko sprejmemo svoje nagone, potrebe, želje, vso preteklost, spomine na vse, kar se nam je zgodilo, kot sebi lastne, lahko v sedanjem trenutku brez obžalovanja, jeze, gnusa ali sramu pogledamo v preteklost, hkrati pa brez tesnobe in strahu gledamo v prihodnost. 

Zadovoljna sem, ker sem se odzivala na občutek v drobovju in razvila svoje poslanstvo – pomagam osebi, ki pride k meni, videti težavo. Tako se lahko odloči ali jo bo sprejela kot nekaj, kar je del nje, a brez moči nad njo. Oseba  je tista, ki prevzame nadzor.