Killer instinct

Svet se spreminja, narava se spreminja, človek se spreminja, sprememba je vir življenja nasploh. Nekatere spremembe polzijo počasi in subtilno skozi nas, da jih sploh ne ozavestimo, druge se zgodijo z velikim in glasnim 'ropotom', da nam zastane dih. Ene in druge bodo slej kot prej imele za koga  pozitivne, za koga negativne posledice.


Meni je močno zaropotala sprememba v odnosih med ljudmi. Večina jih ocenjuje kot negativne. Razloge so našli v korona pandemiji, osami, izolaciji itd. Spoznala sem, da je to res, vendar ne verjamem, da je pandemija razlog za ta pojav. Spremembe v medosebnih odnosih so se sicer oblekle v raznorazne kostume neizogibnih okoliščin korona časa in bi se naj dogajale zaradi strahu, tesnobe, 'neživih' stikov…, vendar sem prepričana, da so zaradi teh okoliščin samo bolj očitne. Opažala sem jih že prej, a je doziranje potekalo tako, da ni prišlo do kaplje čez rob.


Prelilo se je ob gledanju pogovorne oddaje na televiziji. Ozavestila sem, da sem spet bila priča vedenjskemu vzorcu, ki je inkognito postal temeljni vzorec v večini vedenjskih vzorcev, javnih in zasebnih. Gre za killer instinct oz. ubijalski nagon znotraj tekmovanja na kateremkoli področju.


Pozornost udeleženih ni bila na vsebini oddaje, temveč na tem, kdo bo koga premagal – v količini odmerjenega časa za govor, številu argumentov, replik, žaljivk, obramb itd. Na koncu se ni več vedelo, kakšen je bil smisel oddaje, vedelo pa se je, kdo je izšel kot zmagovalec in kdo kot poraženec.


Ta 'kaplja' čez rob je bila dovolj, da sem drugače pogledala na vsebino kozarca in pred očmi se mi je zavrtel film vse sorte odnosov, ki jih poklicno in zasebno opazujem v okolici.


Zgrožena sem ob spoznanju, da je killer instinct postal imperativ medosebnih odnosov.


Prvič sem se z besedno zvezo killer instinct srečala v srednji šoli, ko je učiteljica telovadbe prepoznala v meni potencial za atletiko in me poslala v klub. Trenirala sem tek na 100 m. Hodila sem na treninge, se razvijala in izboljševala rezultate, dokler trener ni presodil, da sem dovolj zrela, da grem na tekmovanja. Rezultati so bili različni, včasih celo medalja, jaz pa sem bila vesela in zadovoljna. Uživala sem v teku.

Sčasoma so se pričakovanja trenerja zvišala in zahteval je zmago. »Vem, da si sposobna, zakaj ne daš vsega od sebe!?!« Uporabljal je vse takrat znane 'prijeme' za zvišanje motivacije, dokler enega popoldneva njegova frustracijska toleranca ni zdržala in me je za kazen, ker sem premalo vneta, poslal 'hrčkat' na stadion. »Tako ne gre več naprej! Nimaš killer instinkta!!! Brez tega ne boš nikoli zmagala! Preteči 'nevemvečkoliko' krogov!« se je drl name.


Killer instinkt? Kaj je to? Zakaj rabim to, če hočem teči? O tem sem razmišljala, ko so se krogi nabirali, dokler me ni z zamikom lopnilo po glavi spoznanje, da je bil nasilen in da tega nočem. Nočem več trenirati, če bom zato morala doživljati tovrstne pritiske. Kar v teku sem se obrnila v garderobo, se preoblekla in odtekla s treninga. Forever. Od takrat tečem sama in uživam ob tem.


Športnik, ki tekmuje, brez prav posebne motivacije ne bo šampion. Tej posebni motivaciji so dali neposrečeno ime morilski ali ubijalski nagon. To v športu seveda ne pomeni, da moraš za zmago nasprotnika sovražiti, kot nam praviloma hočejo pokazati pred boksarskimi dvoboji, temveč da hočeš izboljšati svoje sposobnosti in veščine, da bodo na višji stopnji kot njegove. Samo to. Sovražiti nekoga, ker hoče enako kot ti? Res? Popolnoma nesmiselno. Torej – dokler besedno zvezo killer instinct uporabljamo v organiziranem tekmovanju kot ime za motivacijo, je vse v redu.


Ko ta ubijalski nagon prenesemo na ostala področja našega delovanja in življenja nasploh, pa se hitro znajdemo na spolzkih tleh.


V TV poročilih, različnih pogovornih oddajah, intervjujih, zasedanjih občinskih svetov…pa tudi stikih in komunikaciji v živo opažam očiten porast specifičnega vedenja.

Killer instinct

Kot da bi gledala vestern, kjer kavboji hodijo okrog opasani s pištolami in varnostni pasovi so vedno odpeti. Gremo se, kdo bo hitreje potegnil…


Skrbi me, ker je videti, kot da sploh ni pomembna vsebina komunikacije, pomemben je le izid – kdo si na koncu v svoji glavi zaploska in reče ave triumfator.


To je vedenje, ki je v tem pandemijskem času vedno znova pod reflektorji.


Sodelovanje, sklepanje kompromisov, aktivno poslušanje…vse to so vedenja, ki so med ljudmi seveda še vedno prisotna, a jih reflektorji samo oplazijo, pa še to redko.


Tako v našem referenčnem okvirju počasi bledi pomen in pomembnost sodelovanja. V življenju skrbeti samo za svojo rit ne pomeni, da se bo to res zgodilo. Velikokrat poskrbeti za svojo rit pomeni, da pred tem poskrbiš še za rit koga drugega. Nashev ekvilibrium znotraj teorije iger bi pogosto prišel prav. Ni kar tako dobil Nobelove nagrade.


Tekmovanje ima v določenih situacijah svoje pluse in minuse in sodelovanje prav tako. Z enakovredno mero pozornosti javnosti obema bi se učili, kdaj je dobro tekmovati in kdaj sodelovati.


Kako lahko posameznik pripomore? Razmišljam o tem…mogoče bi bilo dovolj kdaj pustiti pištole doma.

Zadnje novice

Občutek krivde

Občutek krivde

Killer instinct

Killer instinct

Čustveni potenciometer

Čustveni potenciometer

Kontakt