Kaj je to – strah?

Strah in tesnoba imata trajni 'abonma' na velik delež življenjskih predstav, ki jih posamezniki igramo po naših oblikovanih življenjskih scenarijih. Za izdajo tega abonmaja ni pristojen noben organ, kar sama si ga prilastita. Zato ga noben organ tudi ne more odvzeti. Tako se sama odločata, kam bosta šla, koga obiskala in kako dolgo bosta na predstavi.

Terapevti se po naših najboljših močeh trudimo, da bi jima ljudje znali postaviti meje. Uporabljamo vse sorte pripomočkov in pravljice so zame zelo uporaben pripomoček, ker s prispodobo pojasnijo nekaj, kar je težje povedati s strogim razumskim pojasnilom. Zato rada iščem takšne, ki bi mi bile v pomoč.

Ob tovrstnem iskanju sem naletela na Pravljice Frana Milčinskega, ki jo je izdala Mladinska knjiga leta 1972. V njej je pravljica 'Jurko je iskal strahu'. Ponazarja, kako si na eni strani veliko različnih strahov po nepotrebnem ustvarjamo sami in nimajo nobene realne osnove, po drugi strani pa koristnost in pomembno funkcijo strahu, ki je naraven odziv na realno nevarnost.

Dovolite si vzeti čas in se prepustite  pravljici.

Jurko je iskal strahu

Tamle je bilo okoli pasjih dni, ko je najbolj vroče. Oče je bil truden in se mu je zehnilo; zehnilo se mu je enkrat, dvakrat, trikrat zaporedom pa se je sinu Jurku zdelo čudno in je vprašal: »Oče, kaj pa je to?«

Oče se ga je kratko odkrižal: »Ej, kaj bi neki, strah je!« Jurku ni dovolel odgovor in še je vprašal: »Kakšen je strah?« Oče je vstal izza mize, zehnil je v četrtič in zamrmral: »Ti ga že drugi pokažejo,« in je šel v vrt pod orehovo senco.

Jurku pa zdaj ni dalo več miru; zapustil je očetov dom in jo ubral po svetu, da poišče strahu. Povpraševal je pri ljudeh, ljudje so se mu smejali in mu kazali naprej, tako je prišel do grobarja. »Oče grobar, ali ste vi tisti, ki mi pokažete strahu?«

Grobar je premeril fanta od nog do glave in je rekel: »Všeč si mi; pri meni ostani za hlapca! Drugega ne boš imel dela, kakor ponoči boš čuval grobove, ni pes, da ne bi spoznal strahu.«

Jurko je bil zadovoljen in je ostal, in ko je noč legla na zemljo, je storil po ukazu in šel na grobje. Sedel je pod križ, oberoč si je objel koleno in čakal, kdaj in od kod mu pride strah. Čakal je in čakal, v zvoniku je bilo devet, bilo je deset, nič se ni ganilo. Bilo je enajst, tačas pa je zaječala zemlja. Zazibala so se tla, odgrinjali so se grobovi, iz grobov so gomazeli mrliči. Rožljali so s kostmi, kakor bi stresali orehe, in ko jih je bilo zbranih trinajst, so pričeli kegljati: keglji so jim bile kosti, krogle mrtvaške glave.

Jurko jih je gledal, igra mu je bila všeč, pa si zmisli: »Če bi z njimi kegljal, vem, da jih posekam.« In stopi mednje in reče: »Prijatelji koščeni, dajte še meni, da vržem kroglo!«

Mrtvaki so završali: »Huj, kri in meso, kaj vohaš tod?« in so planili nanj.

Jurko pa, ne bodi len, je pobral kost golenico in jim mlatil rebra, da je kar treskalo, in so drveli okrog cerkve kakor zajci pred psom. Trikrat jih je nagnal naokoli, tedaj je odbilo dvanajst in so kostnjaki puhnili nazaj v grobove in pod zemljo.

Jurko je bil spet sam, sedel je pod križem in čakal. Čakal je do svetle danice, do rumene zore, do zlatega sonca, pa ni bilo strahu in ga ni bilo. Pa je šel h grobarju in se poslovil, češ služba mu ne godi, strahu ni in kegljati mrliči mrlakarji tudi ne dajo.

Grobarju je bilo žal pogumnega hlapca, ali s silo ga ni mogel držati, pa ga je poslal naprej k rablju.

Jurko gre in pride k rablju, če ga hoče za hlapca. Rabelj pravi: »Zakaj ne, koliko bi rad plačila?«

Jurko odgovori: »Nič, le da mi pokažete strahu.«

Rabelj mu je udaril v roko in rekel: »Velja! Davi sem obesil tri razbojnike, nocoj boš čuval pod vešali, tam bo strahu na debelo.«

Komaj se zmrači, Jurko pod vešala. Zleknil se je v mehki mah in čakal; in da bi čakanje bilo krajše, je sklenil, da košček zadremlje. Ali šel je veter in gugal obešenjake, bruna so škripala kakor suha kola v breg, zastonj je pomežaval, spanec se mu je umikal. Pobral se je Jurko s tal, snel vse tri razbojnike z vešal in jih lepo zravnal po mahu. »Ne boste mi godli, nak!« Tedaj pa se mu oglasi zadnji in pravi: »Kdo si duša in kaj onegaviš tukaj?«

Jurko odgovori: »Strahu čakam.«

Obešenjak mu veli: »Neustrašen si, bodi še usmiljen! Daj pojdi na levo roko, da prideš do stare smreke s tremi vrhovi. Pod smreko je zakopana tatvina, monštranca in kelih iz suhega zlata. Izkoplji ju in nesi v cerkev nazaj. Iz cerkve pa nam prinesi posvečene vode, da nas z njo poškropiš, uboge grešne pare!«

Jurko je ubogal in storil, kakor ga je prosil obešeni razbojnik. Našel je smreko s tremi vrhovi, pod njo tatvino, in monštranca in kelih sta mu kazala pot v cerkev. Postavil ju je na oltar pa so se užgale lučke in zapele so orgle lepo, kakor bi angelci peli.

Jurko pa je hitel, zajel v klobuk posvečene vode in tekel nazaj.

Zdaj mu pravi obešenjak: »Zahvaljen bodi za dobro delo! Plačila pa ti ubogi grešniki ne moremo dati drugega kakor tale svet: V peti deželi od tod stojita dva gradova. V prvem živi bogat graščak s prelepo hčerjo, v drugem gradu vsako noč straši. Dvanajst hudob prihaja sleherno noč, in kogar dobe, vsakogar razmanejo kakor proso. Samo ti jih lahko užugaš, ker ne poznaš strahu. Ali to si zapomni: Ne ugasi svoje sveče in ne ubogaj! Za slovo pa nas poškropi s posvečeno vodo!«

Jurko jih je pokropil in glej, trije beli golobi so zleteli proti nebu.

Zjutraj zarana se je vrnil k rablju in mu vse povedal in bridko potožil, da ni videl ne zrna strahu, zato rajši zapušča službo. Rablju ga je bilo žal, ali držal ga ni, in ker ni maral druge plače, mu je dal gorjačo s sabo na dolgo pot in deček je šel, šel je, da je prišel v peto deželo - tam sta stala dva gradova.

Stopil je v prvega in je naletel na graščaka, bil je v praznični obleki in je napajal živino, prelepa njegova hči, oblečena v samo svilo, je kuhala svinjam. Graščak ga je vprašal, kaj bi rad, in Jurko je prosil, naj ga vzame za hlapca.

Graščak je imel dosti polja in živine, pa je bil brez poslov, ker so mu vsi uhajali zaradi strahov; zato je bil vesel Jurka in je odgovoril: »Rad te vzamem za hlapca in še dobro plačilo dobiš, ako ostaneš.«

Jurko nato: »Drugega ne iščem plačila, kakor da vidim strahu.«

Graščak pravi: »Tega blaga je pri nas dovolj in še preveč. Kar pojdi v onile drugi grad, ta grad je izdan, tam gotovo najdeš strahu, in če ga ne bi, pa strah najde tebe. – Toda vedi: Življenje tvegaš! Če pa živ prebiješ noč, odrešiš grad strahov in grad bo tvoj, in če hočeš, še svojo rodno hčer ti dam za ženo!«

S seboj so mu dali luč, vedro vina in pol teleta in Jurko je šel dobre volje in brez skrbi v izdani grad in še zaklenil je za sabo duri, tako se je bal, da mu strah ne uide. Zakuril si je v kuhinji velik ogenj, pristavil raženj in sukal teleta, in ko je bilo tele pečeno, si ga je kos za kosom zalagal; dišalo mu je, k pečenki je pil rumeno vince in čakal strahu.

Ura je odbila enajst, tačas zašumi po vežah in v kuhinjo pridrve pošasti. Dvanajst jih je bilo kosmatih in rogatih in oči so jim žarele kakor oglje.

Jurko je bil prijazen deček, razveselil se je druščine pa jim je velel, naj sedejo. Še postregel jim je, vsaki je pridržal svečo, vsaki prinesel polič vina. Vsaki kos pečenke. Tako so se pošasti zamotile, da ga niso koj razmele kakor proso.

Pa ko so pohlastale pečenko in posrebale vino, so druga za drugo ugasnile svojo svečo, le Jurko je ni, kajti zdajci se je spomnil, kaj mu je ukazal obešeni razbojnik. In spregovorila je prva izmed pošasti in je rekla: »Tu imaš ključ, pojdi v klet, tam najdeš zlata, da ga boš gazil do kolen!«

Jurko se je zasmejal: »Ti nisi, da bi mi ukazovalo, jaz pa ne, da bi te ubogal. Hodi samo v klet, če te miče tjakaj!«

Pošast je rekla: »Dobro, grem, ti pa ostani tukaj!«

Ali Jurko si je bil svest razbojnikovega sveta in spet ni maral ubogati in je nalašč šel za pošastjo. Prideta do kleti, tam mu pošast pomoli ključ in veli, naj odklene vrata.

Jurko se je branil: »Odkleni si samo, kakor si samo zaklenilo!«

Pošast je zasukala ključ, vrata so se odprla, klet je sijala od samega zlata. In pošast je rekla: »Naloži si, kolikor ga moreš nesti!«

Blesk zlata je mamil Jurka, skoraj bi bil ubogal, skoraj zapadel pošastim, da bi ga zmlele kakor proso. Tisti mah pa je ura bila polnoči in pošast je zatulila in rekla: »Užugal si nas, potekla nam je oblast, zdaj moramo iz gradu in grad bo tvoj. Odkleni nam vežna vrata, da moremo od tod!«

Jurko moško odgovori: »Jaz nisem vratar in ne bom odpiral, pomagajte si same!«

Cvilile in tulile so pošasti in se podile po vežah in stopnicah, Jurko pa za njimi in jim je z rabljevo gorjačo kazal pot in delil odpustke po grbah in glavi tako dolgo, da so se druga za drugo pri ključavnici zmuznile skoz vrata. Potem se je vrnil v kuhinjo, sedel k ognju in spet čakal strahu; čakal je in čakal, da ga je premagal spanec in je trdno zaspal do jutra.

Zjutraj je prišel graščak in je mislil, od Jurka ne bo ne lasu več ne nohta. Kako se zavzame, ko ga dobi zdravega, grad pa rešen pošasti.

Hitro je poklical svojo hčer: »Glej svojega ženina, rešil je grad, zato sem mu obljubil tvojo roko!« In vrnili so se pobegli hlapci in dekle in vsi so bili veseli.

Le Jurko je povešal glavo, in ko ga je baral graščak zakaj, je potožil: »Vsak sleherni človek pozna strahu, le jaz reva sem tako nesrečen, da ga ne poznam. Zato mi dajte leto dni odloga, da grem še po svetu in izvem, kakšen da je strah! Potem bodi poroka!«

Graščak je branil, nevesta je milo jokala, ali nazadnje sta mu dovolila; bogato sta ga obdarila in lepo so se poslovili.

Jurko je šel in najprej stopil domov, da ne bi bili ljubi starši v prehudih skrbeh. Prinesel jim je graščakova darila in so se od samega veselja jokali in smejali, oboje hkrati. In ko so sedeli po južini, se zgodi, da se je očetu spet zehnilo.

Pa reče Jurko: »Oče, tako lepa sem vam prinesel darila, zdaj mi vendarle povejte, kakšen je strah! Nevesta me čaka, ali se je ne upam poročiti, dokler ne poznam strahu.«

»Eh,« odgovori oče, »kakšen bo strah! Bel je, rumen kljun ima – in nikar tako neumno ne sprašuj!«

Pa je Jurka vzdignilo izza mize, da gre in poišče strahu: bel je in rumen kljun ima, ne more ga zgrešiti! Ni hodil dolgo, pride do vode, po vodi je plavala žival, ta žival je bila bela in je imela rumen kljun.

Jurko veselo in ročno v vodo: »Strah, zdaj te imam!« In ujel je strahu, strah je gagal in s perutmi peruhal, Jurko junak pa ga je hrabro stiskal pod pazduho in hitel z njim domov: »Oče, mati, glejta strahu! Pa še živ je in poje!«

Oče se je nasmehnil: »Norček, to je gos, ne pa strah!«

Jurko pa je trdil svoje: »Strah, saj ste rekli, da je bel in ima rumen kljun.«

Pa je oče pustil, da je obveljala sinova, in so gos zaklali in jo spekli in jo pojedli. In ko je bila miza pospravljena, je oče dejal: »Ne, zdaj ga ni več strahu, snedli smo ga!«

Jurko je bil utolažen. In se je spomnil svoje mlade neveste in spremili so ga k njej tudi ljubi starši in praznovali so poroko in za poroko je bila svatba, da se je miza šibila.

Srečno in zadovoljno je živel mladi par in Bog jima je dal dete, preljubega sinčka.

Ko je bil sinček star tri leta, se je lepega poletnega dne igral pri gredicah, teptal je zeleno travico in trgal pisane rožice; oče in mati sta sedela v senci in ga gledala in se mu smejala. Kar prebledi Jurko. Na čelo mu je stopil mrzel pot, zavpil bi bil rad, pa ni mogel, toliko da je z roko pokazal in mlada žena je zakričala in skočila pokonci in k otroku, da je s kamnom pobila pisanega gada, ki se je stegal proti sinčku.

Jurko se je tresel. Vprašal je ženo: »Kaj mi je, da se tresem kakor šiba na vodi, še zavpiti nisem  mogel niti vstati?«

Žena pa mu je odgovorila: »Zdaj vsaj veš, moj ljubi Jurko, kakšen je resnični strah!«

Tako je Jurko spoznal strahu.

​

Biti ponoči na pokopališču ni nevarno zaradi grobov, kjer so pokopani umrli;  bedeti ob mrliču ni nevarno zaradi njega; namišljen strah v kakršnikoli obliki, pa naj je to pošast ali gos, ni nevaren… kako to, da tako pogosto zaznavamo situacije okrog nas kot ogrožujoče, pa ni nobene 'strupene kače' v bližini?!?

Koliko strahu in tesnobe je prisotno v vašem vsakdanjem življenju? Kolikokrat ste zbežali, pa sploh ne bi bilo potrebno? Koliko obžalovanj je v vašem nahrbtniku, ker ste zamudili kaj pomembnega, lepega…zaradi nerealnega strahu?

Verjamem, da si želimo biti kot Jurko. Da bi nas bilo strah le takrat, ko bi bili v resnični nevarnosti. Takrat je strah zelo koristno in uporabno čustvo! Pomaga pri odzivu na nevarnost.

Na žalost pa ga v veliko primerih čutimo kot oviro v vsakdanjem življenju, saj ni zunanje realne osnove zanj. Sploh ne vemo od kod in kako, le tesnobo čutimo.  Tvegam v prepričanju, da vseeno obstaja osnova za to,  le da je skrita v našem nezavednem. Lahko jo gremo iskat. Pot do tega ni enostavna. Niti kratka. Veliko dela je potrebno. Vendar je po mojih izkušnjah vredno!

Poiščite pot, da boste lahko vi določali kakšen 'aranžma' bo vseboval 'abonma', ki ga boste vi sami podelili tesnobi in strahu.