18 Marec 2024
»Ne učite otrok, da ne smejo biti jezni; učite jih, kako naj bodo jezni.« ( Lyman Abbott ).
Strinjam se s tem. Popolnoma. Vendar bi rada opozorila na naslednjo stvar: če hočeš biti učitelj, učitelj česarkoli, potem moraš poznati to, kar hočeš poučevati. V tem primeru bi naj odrasli znali obvladovati in primerno izražati jezo.
Nočem biti pesimistična, vendar trdim, da velika (ampak res velika) večina staršev, oz. odraslih nasploh, ne zna 'zdravo' izražati jeze. To pa posledično rušilno vpliva na medosebne odnose. V takšnem okolju odraščajo otroci, ki so kot gobe in vsrkajo vse. Tisto, kar so starši prepričani, da vsrkajo in še več tistega, za kar starši ne vedo, da vsrkajo. Pa tudi tisto, za kar so starši prepričani, da ne vsrkajo! In to vsrkavanje je UČENJE! Odrasli se ne zaveda, da otroka uči in otrok se prav tako nezavedno uči.
Ali oče joka, ko umre družinski pes, ali z jeznim izrazom na obrazu kaže, da ga naj pustijo pri miru? Ali mama pokaže strah, ko otrok pade, ali pokaže jezo, čeprav se je ustrašila? Tako otrok ne prepozna, v katerih situacijah je naravno doživljati določeno čustvo. In potem lahko kaže jezo, čeprav je v resnici prestrašen ali žalosten. Nauči se tudi to, kako izražati to jezo. Je glasen, nasilen, se umakne, joka, počaka in potem nekaj ušpiči…?
Problem vidim v tem, da kaj takega, kot je učenje čustvovanja nismo umestili v 'učni program' življenja. To je nekaj, kar pač je, nekaj, na kar z učenjem ne moremo vplivati. Prevečkrat slišim: »Takšen pač sem in ne morem iz svoje kože!« Kot da je osebnost nekaj, kar se ne spreminja. Ali pa: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna!« Kot da se Janez ni sposoben več učiti! Ali pa: »Navada je železna srajca.« Kot da je železo kovina, ki je, ko se enkrat strdi, ne moremo več preoblikovati. Otroke učimo tako veliko stvari, zasipali smo jih s tako enormno količino podatkov, pomembni so učni dosežki, nagrade, priznanja, ocene…vendar me vedno znova presune, kakšne težave imajo otroci že samo s tem, kako prepoznati čustvo, ki ga doživljajo. Ne poznajo čustva, ki se dogaja znotraj njih! In seveda ne znajo tega obvladovati in primerno izraziti. Tako kot odrasli…
Zato sem se odločila, da na tem mestu osvetlim jezo kot osnovno čustvo, ki ga doživljajo vsi ljudje na planetu, od rojstva do smrti.
Najprej naj osvetlim zmotno prepričanje, da je jeza negativno čustvo. To ni res! Negativno je le neprimerno oz. nezdravo izražanje jeze. Ko enkrat poznaš procese znotraj sebe, ko si jezen, ko prepoznaš razloge za to, da si jezen in ko to energijo usmerjeno in nadzorovano (strokovni izraz je – asertivno) kanaliziraš navzven, potem je jeza čustvo, ki ti lahko ogromno koristi.
Torej – kaj je jeza?
Jeza je osnovno, spontano, začasno notranje čustvo, ki se sproži takrat, ko nekaj ni tako kot mi želimo. Je resnično, močno in naravno čustvo. Jeza pride in gre, doživljamo jo lahko kot nestrpnost, srednje močno jezo ali kot bes. Zato je nesmiselno in nenaravno, da bi se borili proti jezi. Ne imejte slabega občutka, če ste jezni. Rajši se naučite, kako biti s tem in občutke izraziti tako, da je prav za vas in druge.
V nadaljevanju bom govorila o različnih stilih izražanja jeze. Štirje so. Ste radovedni, kateri je vaš?