Izguba in proces žalovanja

Izguba in proces žalovanja je zaznamoval eno celo desetletje mojega življenja. Takrat, ko še nisem imela nobenega znanja o tem in se nisem niti malo zavedala, kaj se mi dogaja.

Odraščala sem s pet let mlajšim bratom, ki je bil moja najpomembnejša oseba. Če poznate občutek 'svet se lahko podira, a sem varna', ko ste s kom povezani, potem veste o čem govorim. Ko je bil star 27 let, je pozno spomladi zbolel, čez mesec dni pa je umrl. Zaradi zastrupitve krvi. Izkazalo se je, da je imel rakasti tumor na debelem črevesu, ki je zrastel do te mere, da je črevo počilo in zaradi izlite vsebine je prišlo do zastrupitve. 

Na tem mestu je pomembno, da povem, da nama je z bratom 10 mesecev pred tem umrl oče.  Med očetovo in bratovo smrtjo je umrla tudi moja tašča.

Z očetom sva se imela zelo rada, spoštovala sem ga zaradi njegovih vrednot, natančnosti, doslednosti in 'multipraktičnih' sposobnosti ter znanja. Težko mi je bilo zanj, ko sem opazovala njegovo prizadetost ob razvrednotenju vsega, v kar je verjel. Takrat je namreč razpadla Jugoslavija in ni se več znašel v tem svetu. Ko je umrl, sva se z bratom veliko pogovarjala o njem in tako ublažila bolečino ob izgubi.

Čez štiri mesece je umrla tašča in spet sem se soočala z bolečino ob izgubi. Tokrat moževo. Skupaj sva brodila po težkih občutkih, ki so se nama oprijemali nog, tako kot gosto blato, ki ti upočasnjuje korak. Jaz sem žalovala za očetom, on za materjo.

No, sredi tega žalovanja je čez nekaj mesecev umrl brat. Kot da bi se sredi poplav sprožil potres najvišje stopnje na lestvici. Zanimivo se mi zdi, da so spomini zelo jasni. Spomnim se njegovih na pol priprtih, izrazito modrih oči, ko je ležal v komi, priklopljen na vse tiste cevke. Spomnim se, kako je mama sredi noči izgubljena tekala po cesti, ker so ji iz bolnišnice po telefonu sporočili novico, preden sem jaz uspela priti domov. Spomnim se bele krste, ko so ga prinesli v vežico in tako ostre bolečine, da sem imela občutek, da bom razpadla na pol, tako kot lubenica, ki jo preseka oster meč. Spomnim se praznine… in tega, da sem, ko zdaj gledam nazaj, enostavno zamrznila. Ko je se je v pogovoru kjerkoli in s komerkoli pojavila tema o bratu ali smrti nasploh, sem enostavno preklopila na avtopilota in teh nekaj 'nevarnih' kilometrov prevozila dokaj varno.

Hkrati sem ob tem izgubila tudi mamo. Vendar na drugačen način. Brat je bil njen ljubljenec in ob njegovi smrti je enostavno izhlapela. Umaknila se je v svoje prostore, fizično in metaforično, jaz pa sem takrat čutila, da moram ostati 'močna' in sem skrbela za realno življenje.

Ljudje okrog mene so sočustvovali z mojo mamo. Šele slabo leto je bila vdova in že je doživela po mnenju večine najhujšo izgubo – izgubo otroka. Širša družina, prijatelji in znanci so me takrat, ko je nanesel pogovor, z rahlo nagnjeno glavo sočutno spraševali, kako se drži mama. Nekaj sem pač odgovarjala, saj pravega odgovora nisem imela. Niti besedice ni hotela spregovoriti o tem. Samo ždela je ovita v črnino dan za dnem in ni mi preostalo drugega, kot da sprejmem to stanje. In prestrašeno čakam, kaj se bo zgodilo.

Življenje je 'šlo' naprej, občutek sem imela, da zmorem in nisem brskala po sebi (kako bi le – nezavedno je dobro vedelo, da bi naletela na 'mine'). Tudi drugi me niso nikoli vprašali, kako sem z vsemi temi izgubami, dokler nisem na svoji strokovni poti doživela tako močne izkušnje, da jo lahko šele zdaj, leta po tem, ubesedim.

Najbolj močno, kot sem lahko, sem spoznala proces žalovanja in njegov pomen!

Namreč, v več kot desetih letih mojega zamrznjenega stanja, se je počasi in vztrajno večala bolečina v hrbtenici, med lopaticama. Ker je naraščala počasi, sem se adaptirala nanjo in nisem reagirala, dokler ni postala zelo moteča. Bila je tako močna, da me mož ni smel niti objeti preko hrbta. Hodila sem na masaže in manualno terapijo, saj pregledi niso pokazali nobenih znakov sprememb.

Ko sem študirala integrativno TA (psihoterapevtska usmeritev), smo vsi študenti morali opraviti določeno število ur lastne psihoterapije. Hkrati smo imeli priložnost sodelovati v skupinskih terapevtskih maratonih z najboljšimi svetovnimi strokovnjaki na tem področju. Tako sem se v enem takšnem maratonu odločila za individualno psihoterapevtsko delo z g. Richardom Erskinom. To je bila ta izkušnja, o kateri govorim – težko najdem besede za doživete občutke. Mogoče bom kdaj podrobno opisala potek najinega dela, a bi na tem mestu rajši izpostavila posledice. Najpomembnejšo –  šele takrat, po tolikih letih, sem tudi na nezavednem nivoju dovolila bratu, da lahko gre. Poslovila sem se in sprejela dejstvo, da ga ni več v fizični obliki. Bila sem neskončno presenečena, saj sem vendar vedela, da je umrl pred veliko leti…

Po tem sem komaj zdržala do konca dneva, saj sem imela občutek, da me je povozil tank. Ki je dal v 'rikverc' in me povozil še enkrat. Bolela me je vsaka mišica v telesu (pa sem cel čas samo sedela!). Domov sem prevozila v transu in ko sem stopila skozi vrata, me je mož pogledal in prestrašeno vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Ni mi uspelo drugega, kot da mu padem v objem. Moral me je pošteno držati, da sem lahko stala. Čez čas sem se zavedela, da me trdno drži v objemu in ozavestila tisto najpomembnejše – NIČ ME NI BOLELO!!!

Bolečina v moji hrbtenici, ki je vztrajala več kot desetletje, se jačala in jačala, je izginila. Nisem mogla verjeti! Enostavno je ni več bilo.

Drugi dan mi je g. Erskine pojasnil, da je bila ta bolečina fizični simptom moje notranje bolečine. Mojega procesa žalovanja, ki ga nisem niti začela, kaj šele končala. Potem sem na psihoterapevtskih srečanjih delala naprej in ko so se ta 'vrata' odprla, sem dovolila vsemu, da privre na dan. Jokala sem dneve in dneve, izjokala strahove, jezo, vso žalost in popolnoma izpraznila prostor, kjer je bilo to zaklenjeno vsa ta leta. Potem sem ga pobrisala, zloščila in napolnila z lepimi spomini na brata. Kako sem bila srečna, ko se je rodil; kako sva plezala po drevesih; kako sva bežala pred kurenti; hodila k babici; kako ji je ukradel piščančka in rekel: »Jaz bon si vzeja enega ftič!«; kako mi je predstavil Princa in njegov Purple Rain; kako sva dedku kradla cigarete; kako sem ga prvič peljala z motorjem in je bil bled od strahu… in veste, kaj sem naredila s spominom na njegovo smrt? Spomin na njegovo smrt je ostal le eden od mnogih spominov nanj. Ne boli več. Ker je on 'v mojem središču', bi rekla Fynnova Ana.

Z ničemer vam ne bi mogla bolj nazorno dokazati pomena procesa žalovanja ob izgubi. To je proces, ki ga je narava, kot ve samo ona, zastavila točno tako, kot ga v takšnem stanju potrebujemo. Preiti moramo skozi različne faze, ki nas počasi pripravljajo na realnost in z vsako naslednjo fazo smo bliže sprejetju izgube.

Če bi proces žalovanja potekal tako po 'šolsko', bi potekal po zaporednih šestih fazah:

1. Presenečenje in šok
2. Zanikanje
3. Jeza
4. Barantanje
5. Žalost
6. Sprejetje

Vendar redkokdaj poteka tako. Lahko katera faza izostane, lahko si sledijo v različnem vrstnem redu, lahko se vračamo nazaj, a ko enkrat pridemo do zadnje – sprejetja, smo proces zaključili.

Lahko pa se zgodi, da se proces v kateri fazi zatakne in obstane. V mojem primeru nazorno vidite, da sem ostala v šoku, zamrznjena. Več kot deset let! Nekdo lahko ostane v zanikanju, drugi v jezi, tretji depresivno stanje razvije celo do diagnoze depresija…

Vsak žaluje na svoj način, v svojem časovnem okvirju in zagovarjam prepričanje, da drugi ne morejo in ne smejo soditi procesa žalovanja druge osebe. Vendar bi po drugi strani zaradi moje izkušnje (in podobnih izkušenj mojih klientov) želela, da bi med tisto mojo zamrznitvijo kdo vseeno malo pobrskal po mojih vzorcih čustvovanja in bi mi s kakšnim 'ogledalom' prikazal stanje, v katerem sem bila. Mogoče bi s tem pridobila več let prijetnih spominov in več let brez tiste butaste bolečine v hrbtenici.

Zdaj hitro prepoznam takšne 'zastoje' v procesu žalovanja in nežno nastavljam ogledalo. Čakam, da je žalujoči pripravljen pogledati vanj. In sem vesela, ko počasi izguba postane spomin, ki ne boli več. Je samo spomin. Bistvo izgubljene osebe pa ostane v središču žalujočega. Tako izguba ni več izguba – je povezanost na drugačnem nivoju.