»Nehaj! Ne bodi histerična!«
»Kaj se dereš, grda si, ko se dereš!«
»Ke te nede žuč zaleja!«
»Jeza te bo spravila v grob!«
Vsi ti stavki in še mnogo več podobnih je namenjenih temu, da bi nekdo zatrl svojo jezo. Ni dobro, če si jezen. Jeza povzroča nasilje. Jeza kvari odnose. Jeza je hudič! Splošno prepričanje je, da je jeza negativno čustvo, ki se ga moramo izogibati.
Nikar ne razmišljajte tako! Jeza je super! Jeza je čustvo, ki nam ga je dala narava zato, da smo sposobni premagovati ovire, se razvijati in dosegati cilje. Jeza je eno izmed čustev, s katerim se rodimo. V katerikoli kulturi, na kateremkoli kontinentu, v kateremkoli okolju, na kateremkoli obrazu prepoznamo čustvo jeze. Ima univerzalni izraz na obrazih v Evropi, Afriki, Aziji, Ameriki…povsod po svetu. Vse to (in znanstvene raziskave, ki to potrjujejo) nam govori – jeza ima v naših življenjih svojo funkcijo. Pomembno funkcijo.
Pojavi se v situacijah, ko stvari ne gredo po naših potrebah, pričakovanjih in željah. Pojavi se vedno takrat, ko so nam te situacije pomembne. Čustva izražajo namreč, in s tem tudi jeza, naš vrednostni sistem. Če nam je za kaj popolnoma vseeno, ne bomo doživljali čustev.
Predstavljajte si, da nihče ne bi bil jezen. Vsi bi samo mirno čakali, da bo ovira pred nami izginila sama od sebe. Ker nekatere ovire ne izginejo same od sebe, bi v določenih trenutkih našega življenja obstali na mestu. Čakali bi, da nekdo drug naredi prvi korak. In drugi bi čakali, da mi naredimo prvi korak. Kako dolgočasen svet!
Spoštujmo in uporabimo to, kar nam je dala narava. Bodimo jezni! Vendar – izrazimo to jezo na primeren način. Ko se v odnosu pojavijo težave zaradi jeze, ni problem v jezi sami, problem nastane zaradi neprimernega izražanja le te. Najbolj očitno je agresivno izražanje jeze, lahko ga vidimo, slišimo in ne nazadnje tudi občutimo, če pade kakšna klofuta. Ker je agresivni način izražanja jeze tako zelo očiten, smo ga kar poistovetili z jezo samo.
Vendar obstajajo še drugačni načini izražanja jeze, ki niso tako očitni, so pa enako škodljivi za vse vpletene. Eden je pasivni način – v tem primeru ljudje usmerijo jezo navznoter, lahko jo potlačijo ali 'požrejo' in ji dovolijo, da pustoši po njihovi notranjosti. Drugi je pasivno agresivni način – v trenutku jeze jo prikrijemo, potem pa na prikrit način izrazimo tako, da nam ne morejo dokazati, da smo izrazili jezo. Temu moj prijatelj pravi 'podmuklo' vedenje oz. hinavsko vedenje. Edini neškodljiv je asertivni način izražanja jeze, ki ne pušča neprijetnih občutkov v udeleženih. S takšnim načinom se drugi ne čuti napadenega, pač pa smo mu mirno in odločno postavili mejo.
Pustimo zdaj ob strani pasivno, pasivno agresivno in asertivno izražanje jeze in se osredotočimo samo na agresivno izražanje jeze. Govorila sem že o klofutah, dretju, žaljenju…a najhujša oblika agresivnega izražanja jeze je ignoriranje!
Od spoznanja, da sem skrajno agresivno izražala svojo jezo, je minilo toliko časa, da lahko o tem govorim, brez da bi se v mojo zavedanje potuhnjeno prikradel občutek slabe vesti. Zgodilo se je na začetku mojega strokovnega izobraževanja. V naši psihoterapevtski smeri mora namreč vsak kandidat za psihoterapevta skozi lastno psihoterapijo.
Spoznanje me je takrat zadelo, kot bi me s srednjeveško macolo nekdo pošteno lopnil po glavi. Sledilo je mariniranje v zelo pekoči marinadi, neprespane noči in lotiti sem se morala za večino najtežje stvari na svetu: pogledati se v ogledalo in tam videti nekaj drugega, kot to, kar sem videvala do zdaj.
Prepričana sem bila namreč, da sem zelo dobra menedžerka svoje jeze. Nikogar nisem tepla, na nikogar se nisem drla, tu in tam sem se pasivno agresivno komu maščevala (ja, kdo pa se ne, sem si razložila) in ne spomnim se primera, da bi jezo pasivno požrla. Doma sem imela boksarsko vrečo in ob izrednih trenutkih preplavljenosti vanjo sprostila odvečno energijo jeze, da sem lahko mirneje nadaljevala…z življenjem.
Skratka, počutila sem se, kot da mi je koža popolnoma prav. Sploh kar se čustvenega izražanja tiče.
Ja pa ja!
Moja prevladujoča oblika agresije je bilo namreč ignoriranje. Pazite, to ni enako muljenju! Sta si sicer na prvi pogled podobna, a boste na koncu razlage videli, da je ignoriranje samostojna kategorija, ki bi jo zaradi nevarnosti morali zapirati v neprodušno skrinjo in le to zakleniti v nevlomljiv trezor. Zakaj?
Zato, ker je naš obstoj odvisen od drugih ljudi. Osnovno preživetje novorojenčka, kasneje dojenčka…je odvisno od odzivov ljudi okrog njega. Novo bitje se še ne zaveda, da obstaja, občutek lastnega obstoja razvije preko tega, da mu to drugi ljudje sporočajo. Vidim te, slišim te – torej si.
Tovrstne potrditve potrebujemo skozi celotno življenje. Vem, da obstajam, a mi je vseeno pomembno, da mi to priznajo tudi drugi. S čemerkoli. Lahko z besedami, ki so prijazne ali neprijazne, s kričanjem, šepetanjem…lahko s pogledi, ki so prijazni ali neprijazni, strmeči, ljubeči, samo poblisk ali globok pogled v oči, nekdo se umakne ali se obrne vstran…lahko s sporočili, v pismih, po telefonu, preko različnih aplikacij…lahko z dotiki, ki so prijazni ali neprijazni… Na tem področju, področju dotikov, se soočamo s paradoksalnim dejstvom – včasih je nekomu celo klofuta boljša, kot to, da za koga ne obstaja. Da gledajo skozenj, da ga ignorirajo.
Muljenje spada v kategorijo pasivno agresivnega izražanja jeze, medtem ko je ignoriranje čista agresija.
Razlika med muljenjem in ignoriranjem je torej bistvena:
Z muljenjem drugi osebi damo vedeti, da za nas obstaja. Npr. ko stopi v prostor, jo grdo pogledamo in se obrnemo vstran ali odidemo ven, naredimo kaj takega, za kar vemo, da ji bo neprijetno, pogovarjamo se preko napisanih sporočil, ko gre proti nam, se umaknemo in podobno. Tudi, če so sporočila negativna, z njimi še vedno sporočamo drugemu, da obstaja.
Z ignoriranjem drugi osebi ne dajemo nobenega znaka, da za nas obstaja. Nobenega. Lahko 'skače v vas', pa ne boste spremenili ničesar v tem, kar počnete. Stoji pred vami, pa je za vas enako, kot da je ni, kot da gledate skozi. Vaše vedenje v stiku s to osebo je enako, kot da bi bili sami. Z obrazno mimiko ne daste nobenega sporočila.
Oz. dajete, dajete zelo pomembno sporočilo – zame te ni! S tem osebo prikrajšamo za najosnovnejšo potrebo za preživetje (poleg zraka, vode in hrane), potrebo po potrditvi, da obstaja!
Vidite, zato je ignoriranje najhujša oblika nasilja. Zato mi je bilo spoznanje, da sem vajena ignorirati, tako težko sprejeti. Ko sem mislila, da nisem nasilna, sem bila tiranka! To je bil zame najbolj grenak, lepljiv in špičast cmok, ki sem ga hotela požreti. Zakaj? Ker sem ob tem spoznala, da sem se nekje naučila ignorirati. Da sem bila tudi sama ignorirana, če nisem bila 'takšna in takšna'. Da je moja mama pogledala skozme, če ni bila zadovoljna z menoj. Spomini na občutke, ki sem jih takrat doživljala, so boleli. Spominjala sem se agonije in paničnega truda, da bi naredila vse 'pravilno', vse in še več, samo, da mama ne bo gledala skozme. Potrebno je bilo veliko terapevtskih srečanj, da sem sprejela to dejstvo in se pomirila znotraj sebe. In se zavestno in načrtno začela učiti na drugačen način izražati jezo. Sedaj mi v večini primerov uspeva. Seveda se kdaj zalotim, da 'pogrnem'. Sem v prvi vrsti človek in šele potem psihoterapevtka. Vem, da ne morem biti popolna. Dopuščam si napake in se učim iz njih.
Učim tudi druge, kako izražati jezo, da je zdravo za odnos. Da edino asertivni način izražanja jeze ne pušča v odnosih razdejanja. Težava je v tem, da je potrebno veliko energije, časa in motivacije za to, da se ga naučimo. In spremenimo v navado. S ponavljanjem, treningom, vajo…in razumevanjem ter sočutjem do sebe! Da si dovolimo napake in se iz njih učimo. Da si oprostimo vsa neprimerna jezna vedenja v preteklosti in se odločimo, da gremo naprej drugače.
Poiščite trening asertivnosti. Predavanja oz. pridobivanje znanja je samo del učnega procesa, potem je potreben trening. To je podobno, kot peka potice. Ko preberemo recept in navodila, imamo potrebno znanje, za dobro potico pa je potrebna vaja, vaja, vaja…
Verjemite, vi se boste počutili bolje in odnosi se bodo izboljšali. Preverjeno.