5 Maj 2024
Imela sem sorodnika, ki sem ga imela rada in ga spoštovala tako na področju
njegove strokovnosti, kot zaradi zvrhanega koša "zdrave kmečke pameti". Se pa je
večkrat zgodilo, da se nisem dobro počutila v njegovi družbi. Če bi z eno besedo
lahko zaobjela njegovo bit, bi to bila mrkost. Vedno je bil v neki napetosti, trd, proces
ocenjevanja in presojanja je deloval v njem kot perpetum mobile. Ko sva kdaj plesala
dunajski valček, to je bil namreč edini ples in edina glasba, ki jo je toleriral, sem imela
občutek, da držim lesen hlod. Ni se dobro počutil na zabavah, zato je na njih
sodeloval le po učinku nekaj piv. Zanj je besedna zveza "radostno življenje"
predstavljala znanstveno fantastiko. Samega sebe in druge okrog njega je maltretiral
s stvarmi, na katere ni imel vpliva. Takrat se mi je zdel kot Don Kihot, ki se bori z
mlini na veter.
Veliko življenjskih modrosti sem se naučila od njega in hvaležna sem, da je bil del
mojega življenja. Ko zdaj s prostorsko in časovno distanco gledam nanj, hkrati pa z
veliko več strokovnega znanja in izkušenj, sočustvujem in sem empatična z njim.
Ponazorila bom s konkretnim primerom. Enkrat smo se dogovorili, da gremo na izlet
v gore. Izletov v gore sem se vedno neskončno veselila, zato sem si veselo
požvižgavala, ko smo pri njem v avtomobil nosili prtljago. Bil je mrk, malo bolj mrk,
kot običajno, a sem to pač pripisala njegovemu splošnemu stanju. Šele zvečer, ko
smo bili v koči, je dejal: » Veš, Irma, žvižgati v prisotnosti drugih, je zelo
nespoštljivo!«. Mislim, da nisem bila edina, ki bi ji bilo potrebno z roko zapreti usta.
Nekaj časa smo vsi bili tiho in morala sem brskati po spominu, da sem se sploh
spomnila, da sem zjutraj žvižgala in doumela, da je to doživljal kot žaljivko. Prav
zares nekaj časa nisem zmogla nobenega odziva. Drugi so začeli nekaj momljati, me
zagovarjati, da sem se pač veselila in tako, on pa je še enkrat resno in užaljeno dejal:
»Ko žvižgaš poleg drugega, mu s tem daš vedeti, da se požvižgaš nanj!« Vse, kar
sem zmogla reči, je bilo: »Nisem tega mislila, to ni bil moj namen!«
Potem sem sicer bila fizično prisotna, v glavi pa sem prevrtela nešteto situacij v
preteklosti, ko je s svojo energijo ugasnil dobro razpoloženje. Ni prenesel smeha,
sploh tistega, veste, ki te zvije in imaš solze v očeh, ni prenesel petja iz polnega grla,
ni prenesel veselega otroškega živžava… Razmišljam o tem, koliko in kakšna
sporočila je dobil v svoji družini. Poleg tistih dragocenih in zelo koristnih starih
modrosti, je v svojem nahrbtniku nosil še "modrosti", ki to niso bile. Kot na primer ta z
žvižganjem. In te so v njegovi globoki notranjosti ustvarile veto na radost in užitek.
To se je dogajalo kar nekaj let nazaj. Takrat smo ob odprtem oknu še lahko slišali
veselo kričanje otrok na dvoriščih, ob nedeljah Slake in Avsenike na ves glas, da se
je slišalo do pol vasi… V mojem okolju je ta moj sorodnik bil s svojim odporom do
tega bolj ali manj izjema.
Danes…danes pa si upam trditi, da so takšne prepovedi na radost in užitek bolj
pravilo. Danes so te prepovedi kot sestavina v zraku, ki ga dihamo, delci, ki so
oblikovani tako, da v sinapsah zablokirajo transmiterske poti za užitek. Tako na oko
bi lahko rekla, da veliko ljudi ne prenese veselja, radosti, sproščenosti…, hkrati pa
enako veliko ljudi zoblje antidepresive kot bombončke. In ti bi najraje takšne, ki so
veseli in zadovoljni, poslali k psihiatru. Po depresiv!
Biti vesel in radosten kar tako, samo zato, ker si, je za nekatere ljudi misija
nemogoče. Kot da so za to potrebni dosežki, osvojeni cilji in opravljeno delo. Pa še takrat nekateri ne znajo počakati in uživati v tem. Takoj se zaženejo v nove "projekte".
Opažam še en pojav - različni mediji oglašujejo vse sorte stvari z dodatnim
opozorilom – glejte, kako se veselimo oz. veselijo. Kot da tega ne bi videli, če nas ne
bi opozorili!?! Zatrjevati drugemu, da se veseliš…zakaj že je to potrebno, če si res
vesel?
Hkrati pa lahko dobiš seneni nahod zaradi brstenja in cvetenja zavisti tistim, ki so res
veseli. In tega ne rabijo obešati na veliki zvon, ker se vidi. In čuti.
Spomnim se babice. Sedela je na postelji, tam proti devetdesetim je lezla, in ko sem
odprla vrata, je bila nasmejana. Ni si nadela nasmeha, ker sem jaz odprla vrata,
nasmejana je bila. Ko sem jo vprašala, zakaj se smeji, je z iskrico nagajivosti dejala:
»Ker mi je koža prav!« In se zahihitala. Ta njen sproščen smeh še vedno odzvanja v
moji notranjosti. Čeprav je imela zelo težko življenje, je oblikovala svoje notranje
mehanizme tako, da so ustvarili varovalno tampon cono okrog tiste njene radostne
iskrice življenja.
Mogoče je ona prispevala k temu, da sem šla na mojo poklicno pot. Da pomagam
ljudem iskati radost v sebi. Da bi lahko bili kdaj radostni samo zato, ker jim je koža
prav. Lahko pa, da je k temu pripomogel tudi tisti moj mrki sorodnik.
Naj bo takšen ali drugačen razlog, zadovoljna sem, ko moji klienti nehajo razmišljati o tem, kaj vse bi morali biti, pa niso, pač pa se začnejo zavedati in sprejemati sebe ter se radostiti, da so, takšni kot so. Brez antidepresivov.