Čustveni potenciometer

Predstavljajte si starodobni radio s potenciometrom. Z njim smo uravnavali glasnost zvoka. Ko smo potenciometer obrnili na levo, se je glasnost znižala, ko smo ga obrnili na desno, se je povečala.

To prispodobo rada uporabim tudi za čustva.

Če čustva glede na jakost razdelimo po 'šolsko', mu rečemo razpoloženje, ko je blago izraženo in traja dalj časa (lahko tudi nekaj dni). Afekt mu rečemo, ko je čustvo tako močno, da izgubimo razsodnost in traja zelo kratek čas (govorimo o minutah).

Brez pretiravanja lahko rečemo, da nam čustveni afekti popolnoma zameglijo razum, podobno kot psihoaktivne snovi. Nismo 'trezni'.

Poglejmo nekaj primerov:

JEZA

Ko je potenciometer za jezo naravnan na minimum, govorimo o razdražljivosti, nejevoljnosti… smo sicer jezni, a ne poznamo očitnega razloga za to. Kadar je kdo v takšnem razpoloženju, ostali hodijo okrog njega 'po prstih'.

Če glasnost pojačamo na maksimum, govorimo o besu. Preden jakost pride do maksimuma sicer vemo zakaj smo jezni, ko nastopi afekt, pa se razum zamegli. V tej fazi smo sposobni storiti stvari, ki jih v 'treznem' stanju ne bi.

Udeleženec delavnice mi je povedal o dogodku, ki se mu je pripetil pred leti. Z ženo sta se skregala in to veliko bolj, kot običajno. Šlo je tako daleč, da se je obrnil in šel iz hiše, ker se je ustrašil, da se ne bo več mogel obvladati. Smiselna poteza. Nadaljevanje pa ni bilo več tako smiselno. Sedel je v avtomobil in se z največjo možno hitrostjo odpeljal z dvorišča. V prvem ovinku se je potem znašel na travniku v edinem drevesu, ki je raslo daleč naokoli. » …še danes se ne spomnim, kako se je to zgodilo…jeza mi je čisto zameglila razum…«.

»Stišaj malo!« To je prijateljica rekla možu, ko je videla, da se je z znancem zapletel v ,konstruktivno' debato o politiki. Pa sploh ni bil glasen. Utihnil je, postal bled in celo telo je imel 'zategnjeno'. Strmel je v sogovornika in izgledalo je, da bo vsak čas skočil vanj. Na trenutek se je zdelo, da je sploh ne sliši, šele ko ga je prijela za laket, je odreagiral. Pogledal je okrog sebe in zadihal. Nasmehnil se nam je in odšel 'odtočit'.

Prijateljičin »Stišaj malo!« je ustavil njegov potenciometer, preden ga je zasukal do maksimuma. Obvladal se je in nehal debato o politiki.

STRAH

Ko je potenciometer za strah naravnan na minimum, govorimo o tesnobnosti. Neke vrste strah je sicer prisoten, a ne poznamo očitnega razloga zanj. Večina to razpoloženje opisuje kot rahlo tiščanje v prsih ali želodcu.

Če glasnost povečamo na maksimum, govorimo o paniki. Tudi v stanju panike izgubimo razsodnost in smo sposobni narediti stvari, ki jih v 'treznem' stanju ne bi.

Zgodilo se je že, da je v kakšni diskoteki zagorelo in so ljudje med begom v paniki pomendrali druge ljudi.

Vem za primer prometne nesreče, ko je voznik sedel za volan v stanju panike. Doma se je njegov bližnji hudo ponesrečil in poklicali so reševalce. Ti so ranjenca naložili in s sirenami odhiteli proti bolnišnici. Sorodnik je takoj sedel v svoj avtomobil in sledil reševalnemu vozilu. Nekje na polovici poti se je znašel v jarku. »…ne spomnim se, kako se je zgodilo…«

ŽALOST

Ko je potenciometer za žalost naravnan na minimum, govorimo o otožnosti. V takšnem razpoloženju lahko ob najmanjši frustraciji jočemo.

Če glasnost povečamo na maksimum, govorimo o obupu. V stanju obupa lahko prav tako storimo kaj takega, česar v 'treznem' stanju ne bi.

Obup je pogosto razlog za tako skrajno dejanje, kot je samomor.

VESELJE

Ko je potenciometer za veselje na minimum, govorimo o razigranosti, dobri volji in v tem razpoloženju gledamo v svet 'skozi rožnata očala'.

Če glasnost povečamo na maksimum, govorimo o evforiji. Tudi močno veselje nas lahko spravi v stanje neprisebnosti in počnemo stvari, ki jih v 'treznem' stanju ne bi.

Brala sem, ne spomnim se več kje, o tem, da je človek zadel ogromno vsoto denarja na lotu. V afektu veselja, evforiji, je potem skakal naokrog, spregledal stopnice, padel po njih in se polomil.

Včasih kar ne morem verjeti, ko gledam reakcije gorečih nogometnih navdušencev ob zadetku njihovega kluba. Čista evforija! Biti takrat v njihovi bližini izgleda nevarno.

Tudi pri kompleksnejših čustvih je delovanje podobno. Na stopnji maksimuma so ljudje sposobni narediti nepojmljive stvari…

SRAM… ZAVIST, LJUBOSUMJE…

Znanje o tem, kako jakost čustva vpliva na stanje uma, je bistveno v različnih situacijah, ki so 'nabite' s čustvi.

Seveda potenciometra ne moremo sami kar tako obračati po svoji volji oz. glede na razumsko odločitev. Čustva se pojavljajo in izginjajo brez naše kontrole. Edino smiselno je, da jih sprejmemo. Kontroliramo lahko samo to, kako jih bomo obvladali in izrazili.

Smiselno je, da oblikujemo strategije za tiste situacije, ko je nevarnost za afekt, ko naš potenciometer gre proti maksimumu. Preko telesnih senzacij lahko zaznamo signale, ki sporočajo – blizu si, zadihaj, umakni se, preusmeri pozornost…

Čeprav se zdi, da so čustva neobvladljiva, lahko poskrbimo za to, da ne bomo storili kaj takega, česar nikoli ne bi v 'treznem' stanju – z učenjem!