Čustvena stabilnost

Ali s prispodobo: Kakšen zborovodja si svojemu čustvenemu zboru?

Čustveno inteligentnost lahko izrazim tudi z besedno zvezo – znati čustvovati. Vemo, da je besedica znanje povezana z učenjem in razumom, čustvovanje pa…no, s čustvovanjem. Zato nekako ne gresta skupaj, saj z razumom ne moremo nadzirati čustev. Ne moreš si reči – zdaj ne bom več žalosten…zdaj pa se grem veselit… V redu, lahko si rečeš, vendar ne bo učinka. Čustvo ne bo kar ugasnilo, če je prisotno in ne bo se kar prižgalo, če ga ni, samo zato, ker tako hočeš.

Čustva imajo neko popolnoma 'lastno voljo'. Če o tem procesu nimaš dovolj znanja, se lahko pojavljajo težave na vseh področjih življenja. Na osnovi čustev se praviloma drugače odločiš, kot na osnovi razuma.

Z razumom torej ne moreš preprečiti da se pojavijo, z razumom jih lahko samo obvladaš in na primeren način izraziš. Temu se reče znati čustvovati oz. čustvena inteligentnost. Za to je potrebno učenje in trening. To se spontano dogaja od rojstva preko vsakdana in v stiku z ljudmi.

 Z odraščanjem v določeni kulturi  se zaradi ljudi, s katerimi živiš, naučiš, da so ena čustva sprejeta bolj kot druga. Nekateri odraščajo ob ljudeh, ki ne izražajo, niti pri drugih ne sprejemajo nobenega čustva…ali pa je sprejemljivo pokazati le nekatera (jeza pri moškem spolu, žalost pri ženskem spolu)…nekateri odraščajo ob čustvenih 'tornadih' staršev in njemu pomembnih ljudi…skratka, načrtno in sistematično učenje (v okviru obveznega izobraževanja) čustvovanja, je zaenkrat utopija. Vsak se pač znajde, kakor ve in zna.

Ko ti uspe, da ne zanikaš ali potlačiš nobenega čustva, ko ne dovoliš nobenemu čustvu, da preglasi vse ostale ali celo vse ostale procese v tebi, potem lahko rečeš, da znaš 'zdravo' čustvovati.

Za ponazoritev se mi zdi primerna prispodoba pevski zbor in njegov zborovodja. Vsak med nami ima nek svoj nabor čustev. Nekatera čustva poznamo vsi (jeza, veselje, strah, žalost…), nekatera pa so bolj unikatna, tudi kultura vpliva na raznolikost čustev (eno od kulturno unikatnih čustev je npr. japonski amae. Pomenov ima več, najosnovnejši je potreba po pozornosti, naklonjenosti drugega, sploh v odnosu otrok – starš).

Skratka - predstavljaj si svoja čustva kot pevce v zboru. Ko zapojejo, kako zveni? Ubrano, harmonično? Ali razglašeno, nekateri glasovi se sploh ne slišijo, drugi preglasijo ostale? Ali se kak pevec vedno znova 'sili naprej' in hoče peti solo? Kaj je potrebno za to, da je zbor uglašen?

Med drugim je eden pomembnejših faktorjev dober zborovodja.

Dober zborovodja bo znal člana zbora obravnavati kot dragocenega posameznika, brez katerega zbor ne more delovati, hkrati pa bo dojemal zbor kot nekaj več, ne samo skupek posameznikov. In najpomembnejše -  za ubrano, uglašeno petje je potrebna vaja! Vaja za  pevce (čustva) in zborovodjo (tebe). Brez da redno hodiš na vaje ne moreš nastopiti na koncertu…

Če ne hodiš na vaje, kakšne so posledice? Razglašeno in neubrano petje tvojega čustvenega zbora.

Nekaj primerov za ponazoritev 'zvoka razglašenega čustvenega zbora':

»Si videl tistega iz pisarne na koncu? Odkar ga poznam, hodi okrog sključen in žalosten…kot da vsak dan najde razlog za žalovanje…«

»Pa daj no, zlezi že enkrat iz te tvoje luknje, saj te ne bo nihče pojedel! Sram te je že z dvignjeno glavo v sonce pogledati, kaj šele koga v oči…«

»Pa kaj bi lahko prosim, enkrat vsaj, povedala stvari brez jeze, da me ne bo strah, da mi boš glavo odtrgala…«

»Hm…ne vem, če bo dober za to nalogo, saj veš, da ga je vedno strah vsega živega…ne bo upal niti malo tvegati…«

V vseh teh primerih pri posamezniku v večini vsakdanjih situacij prevladuje določeno čustvo na tak način, da definira dojemanje te osebe pri drugih.

Kot da bi pri teh različnih posameznikih določeno čustvo vedno znova pelo 'solo'. Okolica to seveda sliši, saj na tem področju niso 'gluhi'. Odzivi so različni, zaradi tega lahko osebe celo poimenujejo s kakšnimi 'indijanskimi imeni', kot npr. kalimero, buldog, mila jera, srditi…

Jaz bom te osebe poimenovala 'slab zborovodja'.

'Dober zborovodja' (čustveno zrela oseba) 'sliši' (ozavesti) 'posameznega pevca' (posamezno čustvo), 'presodi barvo in jakost glasu' (ga obvlada) in  'ga umesti v skupino' (ga na primeren način izrazi v skladu s situacijo). Potem pa mu dovoli peti 'solo' v situacijah, ki so namenjene samo njemu.

To v praksi pomeni, da ne odreagiraš npr. vedno le z jezo, čeprav te je mogoče strah, ali pa si žalosten, ali te je sram, ali si ljubosumen, ali zavisten…nekateri celo veselje zapakirajo v jezo!

To pomeni, da pokažeš žalost če si žalosten, strah če te je strah, presenečenje, če si presenečen, jezo, ko si jezen… in veselje, ko si vesel!

Široka paleta čustev, dovoljenje sebi, da jih čutiš in dovoljenje sebi, da jih na primeren način izraziš – to dela 'dobrega zborovodjo' svojega čustvenega zbora. Takrat si čustveno stabilen. Takrat si tudi bolj odporen v situacijah, ki potencialno prinašajo psihične težave. Lažje se soočaš z njimi in prej 'prideš skozi'. Vendar – zavedaj se, da je za to potrebno 'delati'. Učiti se in trenirati…hoditi na pevske vaje :)

Širša družba se vse bolj zaveda pomembnosti čustvovanja in njegovega vpliva na človekovo zdravje. Čustva so namreč določena oblika energije. Vemo, da energije ne moremo izničiti, lahko se samo transformira. Ko določena čustva zatremo, potlačimo v nezavedno, ta energija ne bo izginila, pač pa se čez leta transformira v resne fizične simptome. Zato je takrat poleg simptomom smiselno posvetiti pozornost viru energije za pojav le teh.

Ko ta vir 'spustimo na prosto', nima več moči tam znotraj.

V izogib tovrstnim posledicam je dobrodošlo učenje čustvovanja. Jaz vidim to kot eno od oblik preventive pri zagotavljanju osebnega blagostanja.