Alkohol: najprej pomoč, potem težava

Predstavljajte si trdnjavo, ki jo iz vseh strani obkrožajo stražni stolpi. Obdaja jo debel in visok zid, mogočna železna vrata so trdno zapahnjena in na vseh strateških položajih so stražarji, ki strumno in pozorno opazujejo okolico. Puške so v pripravljenosti. Stražijo vsebino trdnjave. Ne vemo, kaj je v njej. Vemo le to, da je od zunaj nedostopna. Ne moremo na obisk.

To je moja prispodoba za osebo, ki je zasvojena z alkoholom. Ko je trezna, je takšna kot ta trdnjava. Pazi, da vsebina ni dostopna. Dobro, mogoče za tiste s posebno dovolilnico. Za vse ostale pa ne.

Hočete videti, kaj je v njej? Enostavno – prinesite sod vina, tri sode piva in nekaj flaš žganja. Samo malo potrpljenja je potrebnega, zagotavljam vam, da se splača. Stražarji bodo najprej zavzeli položaj 'na mestu voljno', kot so rekli v JLA. Ena noga pokrčena, puška sproščeno na tleh…čez čas bodo puške že v kotu, srajce odpete, iz grl bo zazvenela pesem, ki bo kasneje prešla v kruljenje. Potem bodo zaspali. Mirno čakajte. Ko stražarji niso pozorni, se vrata trdnjave kar sama odprejo in ven prične pronicati vsebina, ki je željno čakala svobode.

Pri enem bodo priplesali in prizvončkljali pisani in veseli škrati, ki se bodo kotalili, poskakovali in plesali kolo. Ne bo vam jasno, zakaj so običajno zaprti v trdnjavi. Želite si jih na prostosti…

Pri drugem se bo skozi odprta vrata najprej začela počasi valiti neka temačna snov, po kateri bodo brodili sključeni in objokani stvori, ki vam bodo nemočno in obupano molili roko. Razmislite! Lahko ga potegnete ven in rešite. Lahko pa on potegne vas… Niste prepričani, če si jih želite na prostosti.

Pri tretjem pa bodo takoj, ko bo špranja dovolj odprta, pobesnelo napadle pošasti in želeli si boste, da se vrata nikoli ne bi odprla…

Toliko, kot je ljudi, toliko različnih vsebin je pod stražo. Mi pa se na teoretičnem nivoju pogovarjamo o pojavu alkoholizma, o tem, kolikšen odstotek alkoholikov je v naši družbi, kolikšen odstotek je ozdravljenih…

Ni mi všeč statistika, ki pod eno kapo stlači vse individuume, ker gre za eno enoto v teh podatkih. Eno številko. Eno osebo. Vsaka ima čisto svoj razlog, da se je znašla skrajno desno pod to krivuljo, s katero je Gauss postal večen.

Vsak od teh je nekje na rumeni cesti svojega življenja dobil sporočilo, da to in tisto ni sprejemljivo. Da si tega in tistega ne sme želeti. Da tega in tistega ne rabi. Da zato, ker je, kakršen je, ni ok. Da ga v bistvu sploh ne bi smelo biti…Zato se niso odpravili naprej do Oza. Ostali so v prepričanju, da zato, ker so, takšni kot so, niso ok. Kako potem naj ne bi skrivali, kar so?

To je tako zelo naporno početje, da pokuri večji delež življenjske energije. 

Oseba ima vase vžgano spoznanje, da je nevarno, če se odpre, razgali, sprosti, če je iskreno ona. V preteklosti je za to bila kaznovana! Z ignoriranjem, z obsojanjem, s posmehom, z udarci… Zato je oblikovala obrambni vzorec (prej sem opisala stražarje), ki jo varuje pred kaznijo, če bo, kar je. Ta mehanizem je vklopljen non stop. Zato telo potrebuje non stop višek energije. Kako zelo osvobajajoče je, če se v nekem trenutku potem le lahko sprosti, za kar poskrbi alkohol. Stražarji gredo spat. Vsaj tistih nekaj ur si lahko malo spočijejo.

Ko to postane s ponavljanjem utrjen vzorec, brez alkohola ne gre več. Potem nekaj, kar je v začetku bilo v pomoč, postane težava. Več kot težava. Zaradi tega potem ne trpi samo ta oseba, temveč vsi bližnji okrog nje. S tem si oseba naloži še več slabe vesti, ker je takšna, kot je. Potem se lahko zaradi opitosti zgodi kaj negativnega tudi v službi, v prometu, med prijatelji…slaba vest se samo še kopiči in prepričanje, da ni ok, se utrjuje. To je treba prikriti…in spirala se vrti. Navzdol.

Nekaterim, ki so zelo redki, uspe samim sestopiti s te spirale. Drugi potrebujejo nekoga, ki jim poda roko. Tretji potrebujejo nekoga, ki jih brcne v rit. Na koncu koncev pa je izid uspešen samo takrat, ko oseba to hoče.

Vendar, tudi če hoče, se podaja na zelo težko pot. Zato je potrebna empatija s strani vseh okrog njega.

Spomnim se dogodka daleč nazaj, ko sem bila na praksi v eni od psihiatričnih bolnišnic. Prisostvovala sem pogovoru med kliničnim psihologom in gospodom, ki se je hotel (ali pa je bil porinjen v to) osvoboditi nadvlade alkohola. Po komaj slišnem trkanju so se vrata odprla, nežno, plašno, samo toliko, da je lahko pokukal noter. Čakal je na dovoljenje. Ko je zaslišal glasen, strog in oglat: »Naprej!«, je počasi vstopil. Najprej on, za njim pa se je samo še za nitko držala njegova duša in vlekel jo je za seboj, potacano, razdrapano in ponečedeno, z največjim naporom. Na izgled je bil v zelo slabi koži. Tresel se je, oči pa so plašno švigale od psihologa v belem plašču, ki je dominiral za svojim pultom, do mene, ki sem tudi bolj kot ne plašno sedela ob strani.

Kar je sledilo, bi najrajši pozabila. Pa v resnici nočem. Psiholog je porabil celo srečanje za to, da je obsojajoče pomečkal, pomendral in popolnoma razvrednotil tega gospoda, ki je postajal manjši in manjši, dokler se mi ni zdelo, da je kar izparel. V nekem trenutku so mu oči dobesedno ugasnile. Kot da se je tista nitka, ki je še držala dušo, enostavno pretrgala.

Vem, da je potrebna odločnost in nepopustljivost za delo z osebami, ki so zasvojene, niti v sanjah pa k temu ne spada poniževanje. Bila sem prizadeta in osramočena. Tudi jaz. Izrazito neprijetna izkušnja je to bila. Takrat so se nekje globoko v meni zaloputnila neka vrata. Vrata, ki bi dopuščala možnost, da bom kdaj delala v zdravstvenem sistemu. Pomislila sem, če se v zdravstvu lahko dela tako, potem nočem biti del tega. In nisem.

Verjamem, da je bil ta dogodek izjema. Pravzaprav bolj upam. Zakaj podati se na takšno pot, je vredno spoštovanja. Iz strogo zastražene trdnjave je zelo težko narediti prijazno hiško, ki ima vrata odprta in vabi na obisk. Res težko. Ni pa nemogoče.

Zato globoko spoštujem tiste, ki se odločijo za to. Ne glede na to, če kdaj podležejo. Da se le vrnejo nazaj.