∼ Psihofitnes ∼

Ko se znajdeš v stiski, iščeš rešitev oz. pot iz nje. Najprej se trudiš sam, iščeš možne poti, zanima te, kako so si drugi ljudje pomagali, bereš literaturo, članke na spletu, forume…In v najboljšem možnem scenariju ti uspe. Praviloma pa ne gre tako enostavno. Zato se potem obrneš na strokovnjake, ki se ukvarjajo s svetovanjem. In v najboljšem možnem scenariju so nasveti učinkoviti. Praviloma za manjšino. Večina ljudi pa se še vedno vrti v nekem začaranem krogu, malo se situacija izboljša, potem pa lahko pride kakšna majhna ovira in spet si tam. Ko si prepričan, da si poskusil že vse mogoče, pa ni izboljšanja, še vedno se pojavljajo isti občutki, ne veš več, kaj je s teboj narobe, potem…potem je čas za psihoterapijo.

Psihoterapija je zame potovanje po svojem notranjem zavednem in nezavednem svetu. Ko se odločiš za psihoterapijo, greš iskat odgovore oz. nasvete v sebe. Ne iščeš jih več pri drugih. Psihoterapevt pa je tvoj sopotnik. Skupaj raziskujeta tvoj ‘dom’, odpirata sobe, ki so bile dolga leta zaklenjene, prižigata luč v najbolj mračnih kotičkih kleti, odpirata škatle na podstrešju…

Povsod tam se skrivajo odgovori na tvoja vprašanja.

Potem pa…najbolje bom ponazorila s citatom Alejandra Jodorovskega:

»Vse, kar je del tebe, vse kar si tekom življenja dobil in vzel, je preplet tvojega bistva. Ničesar ni treba zavreči, to, kar imaš, je zaklad. Ni potrebno, da odstraniš dele sebe, da bi bil drugačen, ‘boljši’. To, kar imaš, sprejmi in ‘oplemeniti’! Vsak ima svoj križ. Moj je moj, tvoj je tvoj, jaz lahko naredim le to, da ti pomagam, da se zaveš svojega in potem si ga snameš ali ne. To je odvisno od tebe.«

Psihoterapija poteka po natančno določeni strukturi. Pomemben je ritem, zato enkrat na teden, vedno isti dan in vedno isto uro. Na začetku je nekaj srečanj namenjenih spoznavanju, šele čez čas potem oba skleneva, da greva skupaj naprej. Potem se pojavi logično vprašanje: kako dolgo? Na to je nemogoče odgovoriti v naprej, odgovor se oblikuje skozi proces.