Kaj pa je tebe treba bilo?

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!




Tako pravi Prešeren v pesmi Nezakonska mati.

Tako se sprašujejo tudi nekatere ženske, ki niso hotele otroka, ne glede na to, ali so poročene ali ne. Ženske, ki se pred tem niso vprašale:


Hočem otroka?


To je prvo in najbolj osnovno vprašanje, ki bi si ga naj na glas postavil vsak, ki se spušča na področje, ki ima največ potenciala za spočetje nove osebe – spolnost.


Če se ob vprašanju - hočem otroka? - v drobovju občutek oglasi z dobrimi vibracijami, telo preplavi topla, pozitivna energija, v predstavah pa se prikaže majhno bitje, ki kot v pospešenem filmu zraste v odraslo, srečno osebo in ko sebe in to osebo v prihodnosti vidimo povezana z globokimi, močnimi, dragocenimi nitmi ljubezni in spoštovanja…potem je odgovor zelo enostaven. Ja.


Kakršenkoli drugačen motiv je vprašljiv.


Tvegam v prepričanju, da je malo oseb, ki bi bile spočete s takšno 'startno' energijo. To je prvi osnovni temelj stabilne in varne 'stavbe' življenja človeka.


Ko je čakala na znak, ki ji bo povedal, ali je noseča ali ne, je spravljala posodo v pomivalni stroj. Iz rok ji je padel kozarec, v katerem si je vedno pripravljala najljubši napitek – mešanico kokosovega mleka, toplega, skoraj vročega konjaka, ščepec kajenskega popra in kepico kokosovega sladoleda. Rada je dodala še liste limonine mete in živo rdečo zavito slamico, ki jo je krasil srček smeško. Vedno, ko je s tem napitkom sedela s spodvitimi nogami na kavču, se je počutila mirno, svobodno in brezskrbno.

Kozarec se je razbil na majhne koščke. Nemo in trepetaje je gledala na koščke stekla, ki so jo zlovešče opozarjali na to, kako izgleda, ko se neka znana, trdna oblika spremeni v nešteto neobvladljivih delcev.

Kar stala je tam, vesolje se je kot v nekem znanstveno fantastičnem filmu ustavilo za trenutek in začutila je močno željo, da bi tako ostalo. Da bi stala tam sredi kuhinje, gledala steklene drobce na tleh in ne bi ji bilo potrebno niti migniti.

Sunkovit globok vdih jo je prebudil iz paralize, avtonomno živčevje je opravilo svojo nalogo, saj je v teh trenutkih nehala dihati. Ko so možgani dobili dovolj kisika, da so spet začeli delovati, je kolebala  med tem, ali se naj loti pospravljanja stekla, ali naj gre pogledat rezultat na tisti paličici.

ne, najprej moram vse pospraviti, drobci stekla so nevarni

Ni si želela otroka. To je bilo dejstvo. Ni vedela, ali si ga on želi. Nista se še niti pogovarjala o tem, v njunih načrtih so bile druge stvari. Hotela sta kariero, potovati, uživati svobodo…

Ko je z metlico pometala drobce stekla na smetišnico, se je v gibu ustavila in ob misli, ki jo je obšla, je začutila v želodcu krč, kot da jo je nekaj udarilo. Od tam se je potem občutek preselil navzgor in ko je v svoji glavi slišala to misel, se je ustrašila. Slišala je misel: NOČEM OTROKA!!!

Vse skupaj je pustila na tleh, za steklene drobce ji je postalo vseeno, in šla v kopalnico. Sunkovito je pograbila test in zagledala pozitiven rezultat. »Ne, ne, ne…«


Koliko takšnih krikov bi slišali, če bi bili zakričani na glas? Tega ne bomo nikoli vedeli. Vendar tvegam v prepričanju, da veliko. Da se kdaj ne bi mogli zaradi tega hrupa niti pogovarjati. Vendar jih ne slišimo.


Živimo v družbi, ki postavlja vlogo matere na piedestal. Na račun Cankarja in njegove mame se sicer radi šalimo, a vseeno je 'biti mama' nekaj svetega, blaženega, imperativ ženskega življenja. Ženska, ki ni mama, je 'manj' vredna. Kakorkoli že se pogled mlajše generacije počasi spreminja, je še vedno moč neformalnih družbenih norm prisotna do te mere, da veliko žensk utiša in potlači krik 'nočem otroka' v nezavedno. Posledice v začetku praviloma nosijo same, potem pa se lahko zaradi nezavedne jeze matere, ker so 'uničili' oz. preprečili njen želen in pričakovan stil življenja, pri teh otrocih počasi oblikuje utež, na kateri piše kriv sem, ker sem. Ta utež jih potem spremlja vse tja v odraslost…




To pomeni, da imajo vedno znova nek občutek slabe vesti. Da so odgovorni za materino razpoloženje, njena čustva in njeno zadovoljstvo z življenjem nasploh. Odgovornost si naložijo za vse okrog njih… Poznate koga, ki v vsaki situaciji najprej obsodi sebe? Zakaj le?...


Če je v celotni zgodbi prisoten še oče, ki ni 'prisoten', je toliko večja verjetnost za to.


Ko ženska nima kakšnega resnega argumenta za to, da noče otroka, je samo enostavno dejstvo, da ga noče, premalo. Premalo ne samo za ljudi okrog nje, temveč velikokrat tudi zanjo. Kot da nima pravice sprejeti dejstva, da česa noče, brez da bi bilo potrebno karkoli opravičevati.


Rekli bi lahko – ja, naj poskrbi za to, da ne bo zanosila. Potem se ne bo treba odločati, ali ga hoče ali ne. Vendar se takšne situacije praviloma zgodijo preden kdo sploh razmišlja o otroku in posledično seveda ne more niti vedeti, ali ga hoče ali ne. Zato se ženske, ki nočejo otroka, v tistih trenutkih počutijo, kot da so se ujele v past, iz katere ni izhoda. Če njene moralne vrednote ne dovoljujejo splava, mora njen celotni nezavedni aparat s pomočjo obrambnih mehanizmov oblikovati strategijo za soočanje s to brezizhodno situacijo.


Na zunaj izgleda vse lepo in prav - imeli bomo otroka, čeprav nismo ravno načrtovali - znotraj njih pa, če rečemo, da ni lepo in prav, je to milo rečeno.


Znajdejo se lahko ovite v lepljivo, gosto in temačno ogrinjalo krivde. Kako grozna sem, kaj je z menoj narobe, da ne čutim tistega opevanega 'materinskega čuta', ki se 'menda' mora pojaviti pri vsaki ženski, ki bo postala mama. Če ne prej, pa vsaj ob rojstvu otroka! Kako grozna sem, če je to majhno bitje moj sovražnik. Jaz pa bi ga morala neskončno ljubiti!


Prešeren govori o tem z naslednjimi 'sladkimi' verzi:


Kaj pa je tebe treba bilo;
dete ljubó, dete lepó!
Al te je treba bilo, al ne,
vendar prisrčno ljúbim te.

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmeješ se,
kar sem prestala, pozabljeno je.


Ob rojstvu otroka tega ne čutijo vse ženske. Zato jih je veliko v stiski. Trudijo se prikriti resnična, avtentična čustva in jih zamaskirati v 'socialno sprejemljivejša'.


(Zamerim Prešernu, kako je s temi verzi trkal na vest njegovi partnerki, ki je dala njunega otroka v rejo! (Pazite – ni bil poročen z njo!))



Ker so čustva naravno dejstvo vsake osebe, je razumski nadzor nad njimi nemogoč. Ne moremo jih izničiti ali spremeniti, ker pač tako hočemo.


Še manj pa, ker tako hoče nekdo drug, pa naj bo to partner, starši ali prijatelji. Če je nosečnica že v osnovi osebnostno strukturirana tako, da ugodi zahtevam drugih, je v toliko večji stiski. Kako naj najde občutke, ki jih vsi pričakujejo?


Kaj pa moški?


Moški, ki bi naj postali očetje, nimajo nad seboj družbenih zapovedi 'svetosti očetovstva'. Zato bo redkokdo pomislil, da ob zibki kleči moški in se sprašuje, zakaj je tega otroka treba bilo. Čeprav se pogled na to spreminja, so očetje še vedno bolj ali manj obstranski opazovalci, sploh na začetku.


Nemalokrat sem slišala izjavo moškega, ki je postal oče, pa tega ni hotel: »Če si ga hotela imeti, pa ga imej zdaj, ne zahtevaj od mene…« Kot da ni niti malo odgovoren za situacijo. Brez da bi pokazal kaj slabe vesti. Nekateri odidejo in ne prispevajo niti sredstev za otroka. In nihče ne 'kaže s prstom nanj'. Niso osramočeni. Niso pod pritiskom, kako 'morajo' imeti tega otroka radi. Nočem ustvarjati vtisa, da kritiziram moške, ker se vedejo tako, tako je pač v tej družbi sprejemljivo. Velikokrat so same ženske tiste, ki jim 'držijo štango' pri tem početju. Ko bomo vsi skupaj pričakovali od njih drugačno vedenje, sem prepričana, da se jih večina ne bo branila, še več, veliko očetov si želi bolj aktivno vlogo ob rojstvu in skrbi za otroka, pa 'ne pridejo zraven'.


Torej, zaradi poveličevanja vloge matere se znajdejo v stiski ženske, ki nočejo otroka in se prepričajo, da ga 'morajo' imeti ter moški, ki ga hočejo, pa nimajo besede pri tem.


Odgovornost za zanositev je enaka pri obeh, torej bi naj tudi odgovornost za donositev in nadaljnji razvoj otroka prevzemala skupaj.


Hja, ko sem zdaj prebrala ta stavek, sem se sama sebi pomilovalno nasmehnila – Irma, pristani na Zemlji, no! Tehnologija se tako razvija, da potujemo po vesolju, na področju čustvene in socialne zrelosti družbe pa smo še vedno tam nekje…oz. kar tukaj, na istem mestu!


Vračam se na žensko, ki je noseča, a tega noče.


Ženske, ki v sebi kričite – nočem otroka, hkrati pa je na drugi strani krik – nočem splava, kako se počutite? Smiselno je, da se prepustite tem občutkom, greste skozi bolečino in čustveni tornado in žalujete za izgubljeno predstavo svoje prihodnosti. Sprejeti svoja čustva in misli brez obsojanja same sebe lahko pripomore k sprejemanju situacije in naredi prostor občutkom, ki jih bo sprožila nova oseba v zibki zraven vas. S tem se lahko začne med vama razvijati odnos ljubezni in spoštovanja.


Zato se mi zdi smiselno, da kot družba nehamo s poveličevanjem matere izvajati pritisk na ženske, da 'morajo' začutiti neskončno srečo in blaženost, ko se zavejo, da so noseče.


Nekatere to začutijo, druge pač ne. Če hočemo pomagati ženski v tej situaciji, je dovolj le to, da smo ob njej in je ne sodimo. Tako se bo lažje odločila, kako in kaj.


Verjamem, da bi se s takšnim pristopom v veliko primerih vprašanje ob zibki Kaj pa je tebe treba bilo? spremenilo v resnično radovedno vprašanje Kdo si? Spoznajva se…

Zadnje novice

Kaj je to – strah?

Kaj je to – strah?

Kaj pa je tebe treba bilo?

Kaj pa je tebe treba bilo?

Okostnjak v omari

Okostnjak v omari

Kontakt